Jedro

Sporno je, ali je tožnica prejela odškodnino za vso škodo, ki je v vzročni zvezi z nesrečo pri delu. V tožbi je navedeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje, da se ne more zaposliti in da je njena brezposelnost v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Če bi tožnici prenehalo delovno razmerje pri drugotoženi stranki proti njeni volji, potem bi bile trditve v njenih okoliščinah utemeljene, toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnica po delovni zakonodaji socialno zaščitena in ji brez njenega soglasja delovno razmerje pri toženi stranki 26.2.1994 ne bi moglo prenehati. Prav njeno soglasje za to, da ne bo več delala pri drugi toženi stranki, pa je prekinilo vzročno zvezo med nesrečo pri delu dne 17.1.1989 in izgubo plače od 1.4.1994 dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki solidarno plačevati tožnici mesečno rento za čas od 1.4.1994 do 31.12.1995 po 10.000 tolarjev mesečno, od 1.1.1998 dalje pa po 25.000 tolarjev mesečno in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske v 15 dneh, v bodoče dospevajoče zneske pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo kot popolne in pravilne, pritrdilo je tudi njegovi pravni presoji in je zato tožničino pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge, navedene v 370. členu Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02). Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotavljali pravico do rente v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Tožnica v reviziji navaja, da uveljavlja pravico do odškodnine zaradi telesne poškodbe, ki jo je utrpela pri drugi toženi stranki, in zaradi katere ji je bila priznana invalidnost III. kategorije. Ker je tožnica zaradi posledic poškodbe zmanjšano delovno sposobna in težko zaposljiva, zahteva plačilo rente. Na njen tožbeni zahtevek torej ne vpliva način prenehanja delovnega razmerja pri drugotoženi stranki, kot sta neutemeljeno razložili sodišči prve in druge stopnje. Pojasnjuje, da po poškodbi ne more enako dobro opravljati dela, kot ga je pred poškodbo, in je zato prizadeta pri delu pri kateremkoli delodajalcu. Po njenem bi moralo sodišče pri izračunu rente kot bodoče materialne škode upoštevati vse tožničine dohodke pred nesrečo, vključno s 25-odstotnim preseganjem delovne norme, torej razliko med dohodkom ob doseganju 125-odstotne norme pri delu in nadomestilom, ki ga prejema od SPIZ. Tožnica razlaga utemeljenost tožbenega zahtevka s tem, da bi bila upravičena do takega nadomestila tudi v primeru, da izjave ne bi podpisala in bi bila še vedno v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki, zato prenehanje delovnega razmerja kot trajno presežni delavki ne vpliva na tožničino pravico do rente. Poleg tega očita sodišču druge stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da je sledilo pristranski oceni sodišča prve stopnje, ki ni obravnavalo dokazov, ki jih je predložila tožnica po koncu glavne obravnave. Z njimi je želela dokazati, da se je imela namen ponovno zaposliti pri drugotoženi stranki, in jih brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je sporni dokazni predlog kljub utemeljitvi zavrnilo, zato jih je tožnica v skladu s 337. členom ZPP navedla v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa jih kljub utemeljitvi ni upoštevalo. Zato meni, da je podana kršitev določb pravdnega postopka in kršitev pravic, ki jih ima stranka v postopku.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), torej je vezano na zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, na dejstva, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek in na dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo (180. člen ZPP). Tožeča stranka je v tožbi sama navedla prenehanje delovnega razmerja in v zvezi s tem predlagala dokaze; izračun rente pa je utemeljila prav z razliko med tožničino plačo pri drugotoženi stranki in ne pri kateremkoli delodajalcu, in nadomestilom 50.000 tolarjev, ki ga prejema kot brezposelna oseba. Tudi čas, od katerega zahteva rento, se ujema s časom prenehanja delovnega razmerja 26.2.1994. Zato očitek revizije, da sta sodišči napačno ugotavljali okoliščine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice, ni utemeljen.

Ko sta sodišči prve in druge stopnje odločali o tožbenem zahtevku, sta očitno izhajali iz pravnih pravil, ki urejajo povzročitev škode, čeprav jih nista navedli. Zato vrhovno sodišče izrecno pojasnjuje, da bo pri preizkusu materialnopravne pravilnosti njunih odločb izhajalo iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89). Dne 1.1.2002 je bil sicer uveljavljen Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), ki pa v 1060. členu določa, da se njegove določbe uporabljajo samo za tista obligacijska razmerja, ki so nastala po uveljavitvi tega zakona; torej so za presojo tožničine škode merodajna določila zakona, ki je veljal v času nastanka škode.

Da nastane odškodninska obveznost, zahteva ZOR sočasno izpolnitev štirih predpostavk in sicer: nedopustnega ravnanja ali škodljivega dejstva, nedopustne škode, vzročne zveze in odgovornosti oškodovalca. O tem, da se je tožnica 17.1.1989 poškodovala na delu pri drugotoženi stranki in da je slednja odgovorna do 75 odstotkov, tožnica sama pa 25 odstotkov, med pravdnima stranka ni sporno. Tudi nastanek protipravne škode ni sporen, saj je bila tožnici 27.8.1990 izplačana denarna odškodnina. Sporno pa je, ali je tožnica prejela odškodnino za vso škodo, ki je v vzročni zvezi z nesrečo pri delu. Škoda je lahko premoženjske ali nepremoženjske narave in čeprav revizija navaja, da je tožnica zaradi zmanjšane delovne sposobnosti prizadeta pri svojem nadaljnjem delu pri kateremkoli delodajalcu in bi bilo iz tega mogoče sklepati, da zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temu ni tako, ker iz dejanske podlage tožbe izhaja, da gre za premoženjsko škodo zaradi izgube plače in ker tudi revizija pojasnjuje, da ji je nastala premoženjska škoda in da je treba reparirati izgubo osebnega dohodka.

V tožbi je pod III. navedeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje, pod IV. pa je zapisana trditev, da se ne more zaposliti in da je njena brezposelnost v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Če bi tožnici prenehalo delovno razmerje pri drugotoženi stranki proti njeni volji, potem bi bile trditve v njenih okoliščinah utemeljene, toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnica po delovni zakonodaji socialno zaščitena in ji brez njenega soglasja delovno razmerje pri toženi stranki 26.2.1994 ne bi moglo prenehati. Prav njeno soglasje za to, da ne bo več delala pri drugi toženi stranki, pa je prekinilo vzročno zvezo med nesrečo pri delu dne 17.1.1989 in izgubo plače od 1.4.1994 dalje.

Ker revizijska trditev, češ da bi bila tožnica že pred tem datumom prikrajšana pri plači in upravičena do rente, ne izhaja iz tožbe in iz tožbenega zahtevka, sodišči prve in druge stopnje v zvezi s tem nista izvajali dokazov in toženi stranki nista mogli uveljavljati ustreznih ugovorov, zato to dejansko stanje ni pojasnjeno. Toda v reviziji take novote niso dovoljene, saj tožbene podlage po končani obravnavi ni mogoče spreminjati.

Očitek revizije, češ da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe ZPP, ker tožnici nista omogočili, da bi dokazala, da se sedaj ne more zaposliti, ni utemeljen. Sodišče mora raziskati samo tisto dejansko stanje, ki je potrebno za odločitev o tožbenem zahtevku. Ker pa sta sodišči ugotovili, da je tožnica po svoji volji izgubila delo pri drugotoženi stranki in je s tem pretrgala vzročno zvezo med poškodbo in izgubo plače, raziskovanje njene sedanje zaposljivosti ni pomembno. Načelo o prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR) se nanaša na vsakogar, torej tudi na tožnico.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.