Jedro

V pritožbenem postopku lahko stranka navaja nova dejstva le, če bi izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka oz. do konca obravnave; česar pa pritožnica ni z ničemer izkazala. Ker gre za podatke s katerimi razpolaga edino pritožnica ter jih je relativno enostavno zbrati, pa tudi ni razloga, zaradi katerega bi sodišče pritožnici dovolilo navajanje novih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, po kateri se prvotoženki vse do pravnomočne odločitve v tej pravdni zadevi prepoveduje vsakodnevna prodaja alkoholnih pijač v času od 22:00 ure zvečer do 24:00 ure zjutraj. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje prvotoženka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je glede obstoja verjetnosti terjatve le sklicevalo na zaključek pritožbenega sodišča, moralo pa bi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa vendarle navesti razloge za svojo odločitev. Pritožnica še meni, da za izdajo začasne odredbe tudi ni izpolnjen nobeden od pogojev iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), torej niti dejstvo, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnik je navajal, da mu grozi materialna škoda zaradi poškodb vhodnih vrat in veže. Prvotoženki pa bi nastala ob izdaji začasne odredbe večmilijonska škoda. Iz analize prometa trgovine je namreč razvidno, da bi z uveljavitvijo sklepa nastala škoda najmanj v višini 4.000.000,00 SIT na strani prodaje oz. najmanj 1.000.000,00 SIT, ki se nanaša na razliko v ceni; kar pa za prvotoženko pomeni kar nekaj plač zaposlenih. Ob tem bi prišlo tudi do nevšečnosti, saj je kupcu težko pojasniti, da ima prvotoženka določene artikle sicer na zalogi, a jih ne more prodati kupcu. V nočnem času pa se alkoholne pijače prodajajo tudi v lokalih, na Petrolovih servisih ter drugih trgovinah, ki so odprte 24 ur. Zaključek sodišča, da pritožnica na naroku dne 14.2.2000 ni predlagala nobenega dokaza v potrditev svojih navedb ne drži, saj je predlagala poizvedbe o višini škode, ki dotedaj še niso bile v celoti narejene. Prvotoženki bi torej nastala škoda na ugledu in v obliki izgubljenega dobička ter posledično ukinitvi določenih delovnih mest; kar je večja škoda, kot škoda, ki bi nastala tožniku. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 272. člena ZIZ; po kateri sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ter eno izmed predpostavk iz drugega odstavka istega člena; torej, - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetne izkazanosti, da terjatev tožnika obstoji, izredno skopa, vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep je namreč mogoče preizkusiti, njegov izrek je razumljiv in v njem ni nasprotij; v obrazložitvi pa so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da dejavnost prvotoženke, ki med drugim prodaja alkoholne pijače v nočnem času, predstavlja vir škodne nevarnosti oz. nevarnost škodnih posegov v lastninsko pravico tožnika, zato je terjatev tožnika (ki v tožbi zahteva opustitev vsakršnega poseganja v njegovo lastninsko pravico na stanovanjski hiši X., še posebej opustitev obratovanja prvotoženke med 22.00 in 06.00 uro) verjetno izkazana. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča, da je upnik verjetno izkazal, da prvotoženka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v hiši na X. prihaja do vse pogostejših poškodovanj vhodnih vrat in veže zaradi vlomov, zato je tožnikovo premoženje v nevarnosti. Prvotoženka pa je na naroku dne 14.2.2000 navedla le, da bi gotovo utrpela škodo pri prodaji, česar ni z ničemer utemeljila, prav tako ni predložila nobenega dokaza o prodaji alkoholnih pijač v kritičnih urah, torej med 22:00 in 24:00 uro. V pritožbi prvotoženka škodo, ki bi ji nastala z izdajo začasne odredbe sicer oceni (a tega ne izkaže z nobenim dokazom) ter navede nekaj drugih nevšečnosti, ki bi ji jih povzročila izdaja začasne odredbe. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da predstavljajo te trditve nova dejstva, ki bi jih prvotoženka v pritožbenem postopku lahko navajala le, če bi izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka oz. do konca obravnave; česar pa pritožnica ni z ničemer izkazala. Ker gre za podatke s katerimi razpolaga edino prvotoženka ter jih je relativno enostavno pridobiti, pa pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobenega razloga, zaradi katerega bi pritožnici dovolilo navajanje novih dejstev. Zato pritožbeno sodišče trditev pritožnice, da je kupcu težko pojasniti, da ima prvotoženka določene artikle sicer na zalogi, a jih ne more prodati; da se v nočnem času alkoholne pijače prodajajo tudi v lokalih, na Petrolovih servisih ter drugih trgovinah, ki so odprte 24 ur; da bi nastala prvotoženki škoda na ugledu in v obliki izgubljenega dobička ter posledično ukinitvi določenih delovnih mest, ni moglo ocenjevati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe ZIZ ter pravilno zaključilo, da je izkazana tako verjetnost, da terjatev tožnika obstoji, kot tudi pogoj iz tretje alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale (oz. nastajajo) upniku. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka, niti nobena od ostalih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.