Jedro

Zaradi delno drugačne nove ureditve v ZTLR je v sodni praksi nastalo nekaj dilem, katera pravila je treba uporabiti v primerih, ko je prišlo do spremembe zakona med samim tekom priposestvovalne dobe in kako ravnati z dolžino rokov. Ta vprašanja so bila razrešena s sprejemom načelnega mnenja na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983. Ker je 20-letna priposestvovalna doba tako na podlagi pravnih pravil ODZ kot na podlagi ZTLR potekla v vsakem primeru leta 1989, je vprašanje, ali je mogoče in pravilno v tej zadevi uporabiti 10-letno priposestvovalno dobo iz ZTLR, pravno nepomembno.

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. V pritožbeni odločbi ni nujno ponoviti vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, pa tudi ne ponoviti vseh pravnih predpisov, na katere se je pravilno oprlo prvostopenjsko sodišče. Dovolj je, da iz razlogov pritožbene odločbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem morajo toženke kot zakonite dedinje po svojem očetu priznati tožnikovo lastninsko pravico na 18 (v tožbenem zahtevku opredeljenih) parcelah, ki so vse vpisane v vl. št. 465 k.o. ..., ter odločilo, da se v zemljiški knjigi vknjiži tožnikova lastninska pravica do celote. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženk in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženke v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzetku razlogov pritožbenega sodišča se revizija v obširnih izvajanjih kar na šestih straneh podrobno, gostobesedno in včasih tudi s ponavljanjem že navedenega ukvarja z utemeljevanjem uveljavljanih procesnih kršitev, ker da je v pritožbeni sodbi dejansko stanje povzeto oziroma ugotovljeno drugače, kot v prvostopenjski sodbi; da je pritožbeno sodišče dejansko stanje prilagajalo in še dopolnilo, čeprav ni opravilo pritožbene obravnave; da je nekatera dejstva označilo za nesporna, čeprav to niso bila; da ni odgovorilo na nekatere pomembne pritožbene ugovore in podobno. Le na zadnji strani reviziji v enem odstavku obrazlaga zmotno uporabo materialnega prava iz drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ker desetletnega priposestvovalnega roka ni mogoče uporabiti, če naj bi tožnik nastopil dobroverno in zakonito posest leta 1969, saj bi se rok iztekel leta 1979, torej pred uveljavitvijo ZTLR.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločitev obeh sodišč temelji na dejanskih ugotovitvah, da oče toženk s pogodbo z 2. 6. 1969 ni prodal le tistih nepremičnin, na katerih je imel solastniški delež (kot sta ga imela in z isto pogodbo prodala tudi njegov brat in sestra), pač pa tudi tiste nepremičnine, na katerih je imel izključno lastninsko pravico, ker jih je pred tem kupil od svojega očeta. Zapis slednjih, ki so vse vpisane v enem vložku, je v pogodbi pomotoma izostal, kar sta sodišči ugotovili na podlagi natančne, vestne in skrbne analize vseh izvedenih dokazov. Tožnik je kupnino plačal in prevzel posest na celotnem predmetu pogodbe. Pogodba je bila v zapisanem delu zemljiškoknjižno izvedena. Tožnikova posest je bila zakonita in dobroverna. Kljub očetovi (prodajalčevi) smrti v letu 1985 toženke niti do vložitve tožbe v letu 2002 niso poskrbele za izvedbo zapuščinskega postopka oziroma za vpis svoje lastninske pravice na spornih parcelah. Te so zemljiškoknjižno še vedno vpisane na ime njihovega očeta, saj so po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča toženke vedele, da so parcele že bile prej prodane tožniku. Ker je tožnikova posest trajala več kot 20 let, je sporne parcele priposestvoval vsaj v letu 1989. Tako ugotovljena dejstva v prvostopenjski sodbi je pritožbeno sodišče sprejelo in potrdilo tudi z dodatnimi razlogi.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Med omejitve spada tudi določba tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Zaradi omenjene prepovedi so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, s katerimi stranke dopolnjujejo, relativizirajo, skušajo obiti ali prikazati drugačen pomen odločilnih dejstev, in sicer ne glede na to, ali to uveljavljajo neposredno ali posredno v preobleki procesnih kršitev, ki to dejansko niso.

8. V tej zadevi gredo v opisani prepovedani smeri praktično skoraj vse revizijske trditve: nekatere že iz preprostega razloga, ker prepisujejo tisti del pritožbenih trditev, s katerimi je bilo v pritožbi izpodbijano dejansko stanje, druge zato, ker skušajo prikazati drugačen pomen razlogov pritožbene sodbe ali ker uveljavljajo procesne kršitve, ki to niso. Revizija se veliko ukvarja z razlogi pritožbenega sodišča, da je bilo predmet prodaje celo „posestvo“, češ da tega ni ugotovilo niti prvostopenjsko sodišče, sporne parcele pa da niso del posestva, ker so drugje oziroma razdrobljene. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi uporabilo izraz o prodaji posestva, ko je povzelo tožnikove trditve, ko pa je v nadaljevanju povzemalo izpovedi prič o predmetu pogodbe kot prodaji vsega, prodaji celega premoženja, prodaji hiše in vse zemlje ter podobno, s sprejemom teh izrazov ni ugotovilo nekaj drugega kot pritožbeno sodišče, ki je govorilo o prodaji posestva. Parcele določenega posestva so lahko vse skupaj, lahko pa so posamezne na različnih legah in v različni oddaljenosti od glavnine, pa gre še vedno za posestvo. Grajani izraz nima takega pomena, kot skuša prikazati revizija. Revizijska izvajanja v tem delu napadajo ugotovljeni dejanski obseg prodaje. Enako velja za revizijsko povzemanje trditev toženk v odgovoru na tožbo, ki jim skuša revizija prikazati drugačen pomen (o lastnostih parcel, o plačilu kupnine) ter za povzemanje izpovedi tožnika in prič o obsegu prodaje. Neutemeljena je graja razlogov pritožbenega sodišča, da je bilo med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji nesporno, da so bile parcele v tožnikovi posesti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo samo dejstvo tožnikove posesti res nesporno, sporna je bila le narava te posesti, ali je šlo za tožnikovo lastninsko posest ali pa je tožnikova posest temeljila na zatrjevanem dovoljenju očeta toženk, da parcele obdeluje. Te zadnje trditve toženke niso dokazale. Neutemeljena je tudi revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča, da so pogodbo sestavljali prodajalci in da je možno, da zemljiška knjiga ni pribavila vseh podatkov, s čimer naj bi pritožbeno sodišče dopolnilo dejansko stanje. Ob že potrjeni dokazni oceni o očitni pomoti pri pisnem zapisu pogodbe je to le dodaten argument, torej nepotreben in zato nebistven, ki poleg tega tudi po revizijskih izvajanjih govori le o možnosti.

9. Revizija za nekatere od pritožbenih ugovorov trdi, da stranka ni dobila odgovora pritožbenega sodišča. V tem delu ponavlja pritožbeno grajo razlogov prvostopenjske sodbe o realizaciji pogodbe in o izročitvi v posest na podlagi te pogodbe na eni strani ter o prepustitvi le v uporabo na drugi strani, nadalje o plačevanju davkov za sporne parcele, o premajhni skrbnosti tožnika ob sklepanju pogodbe, ki da izključuje dobro vero itd.. Izostanek odgovora pritožbenega sodišča opredeljuje kot relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 360. člena ZPP, kar da je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da do zatrjevane procesne kršitve ni prišlo. Na nekatere od teh ugovorov je pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče (pomen plačevanja davkov), odgovor na druge je vsebovan v potrjeni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča (kakšna je bila tožnikova posest), odgovor na tretje je nepotreben (ob ugotovljenem dejanskem obsegu prodaje in očitni pomoti pri izpustitvi enega od zemljiškoknjižnih vložkov je bila stopnja skrbnosti obeh pogodbenikov na enaki ravni). V tem delu revizije gre za vprašanje standarda obrazloženosti pritožbene odločbe. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zato je standard obrazloženosti njegovih sodb drugačen kot pri prvostopenjski sodbi. V pritožbeni odločbi ni nujno ponoviti vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, pa tudi ne ponoviti vseh pravnih predpisov, na katere se je pravilno oprlo prvostopenjsko sodišče. Dovolj je, da iz razlogov pritožbene odločbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijana pritožbena sodba več kot zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti.

10. Toženke v reviziji ponavljajo svoje pritožbeno stališče o procesni kršitvi, ker naj bi moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku zaradi njihove zahteve ponovno zaslišati vse stranke in priče, ne pa da je le prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju, pa čeprav je bila razpravljajoča sodnica ista. Pritožbeno sodišče je tako stališče zavrnilo s pravilnimi razlogi, h katerim ni kaj dodati, pa tudi revizija sama jih ne omenja.

11. Ugotovljena dejanska podlaga spora, kot je povzeta v 6. točki te sodbe, je tudi po presoji revizijskega sodišča narekovala ugoditev tožbenemu zahtevku. Obe sodišči sta pravilno pojasnili, da je bilo treba glede na čas sklenitve pogodbe in dobo, v kateri je teklo priposestvovanje, uporabiti tako pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) kot ZTLR in glede obligacijskih razmerij Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Glede na ugotovljeni obseg prodaje in izročitev vseh kupljenih parcel v posest, ki je bila zakonita in dobroverna, je začela priposestvovalna doba teči že v letu 1969. Takrat je sodna praksa že upoštevala predrugačeno pravno pravilo iz paragrafa 1470 ODZ. Potrebna priposestvovalna doba za nepremičnino ni več znašala 30, ampak le 20 let (načelno mnenje razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, Poročilo VSS 1960/I). Ta doba je potekla vsaj (prvostopenjska sodba uporabi izraz minimalno) leta 1989; vsaj zato, ker je 1. 9. 1980 začel veljati ZTLR, ki je priposestvovalno dobo za nepremičnine na podlagi dobroverne posesti določil v enakem trajanju, na podlagi dobroverne in zakonite posesti pa skrajšal na 10 let (četrti in drugi odstavek 28. člena ZTLR). Zaradi delno drugačne nove ureditve je v sodni praksi nastalo nekaj dilem, katera pravila je treba uporabiti v primerih, ko je prišlo do spremembe zakona med samim tekom priposestvovalne dobe in kako ravnati z dolžino rokov. Ta vprašanja so bila razrešena s sprejemom načelnega mnenja na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VSS 1985/I), ki ga na kratko povzema tudi izpodbijana pritožbena sodba. Ker je 20-letna priposestvovalna doba tako na podlagi pravnih pravil ODZ kot na podlagi ZTLR potekla v vsakem primeru leta 1989, je vprašanje, ali je mogoče in pravilno v tej zadevi uporabiti 10-letno priposestvovalno dobo iz ZTLR, pravno nepomembno. Je pa tudi nepotrebno, saj iz razlogov pritožbenega sodišča niti ne izhaja, da naj bi uporabilo krajšo dobo. Res je sicer zapisalo drugi in ne četrti odstavek 28. člena ZTLR, kar pa je pripisati pisni pomoti, saj je v istem stavku zapisalo tudi trajanje 20 in ne 10 let, dobroverna in zakonita posest pa sta bila v vsakem primeru pogoj za priposestvovanje po ODZ (le da je ta uporabil sorodna izraza pravična in poštena posest – paragraf 1460 ODZ). Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo toženk skupaj z njihovimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).