Jedro

Pogodba je bila realizirana tudi v tistem delu, kjer pomotoma v pisni pogodbi niso bile napisane parcelne številke nepremičnin in ker je bil tožnik dobroverni in zakoniti posestnik teh nepremičnin več kot 20 let, je sodišče pravilno presodilo, da je priposestvoval lastninsko pravico na teh nepremičninah skladno z določbo 2. odst. 28. čl. ZTLR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so tožene stranke kot zakonite dedinje po pokojnem A.B., pokojnega A. iz B., nazadnje stanujočem v K., dolžne priznati, da je tožnik lastnik parcel št. 1995/8, 1995/12, 1995/19, 1995/21, 1995/22, 1997/1, 1999/2, 2001/24, 2004/5, 2004/11, 2004/15, 2004/16, 2005/2, 2005/9, 2005/17, 2005/19, 2005/23 in 2001/22, vseh vpisanih v vložku št. 465 k.o. M. in se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do celote. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna solidarno povrniti tožniku pravdne stroške v višini 704.624,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 15-ih dneh po pravnomočnosti. Ugotovilo je, da je tožnik kupil celotno posestvo pokojnega očeta toženk, da je bila pisna pogodba sestavljena leta 1969 in da je pri zapisu kupoprodajne pogodbe pomotoma bil izpuščen cel vložek št. 465 k.o. M. Ker pa je bila resnična pogodbena volja pogodbenih strank, da se proda celotno posestvo in je bila pogodba tako v taki vsebini realizirana (tožnik je nastopil posest vseh nepremičnin, vključno s temi, ki so sporne v tem postopku in te nepremičnine imel v zakoniti in dobroverni posesti več kot 20 let), je zaključilo, da je na podlagi realizirane kupoprodajne pogodbe in priposestvovanja postal lastnik nepremičnin, ki so predmet te pravde.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita sodišču, da bi moralo v ponovljenem postopku ponovno zaslišati vse predlagane priče. Ker ni tako postopalo, je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in tudi dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno. Sodba ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče na eni strani ugotavlja, da iz pogodbe jasno izhaja, da parcele, ki so predmet tožbenega zahtevka, v pogodbi niso zajete, vendar zatem iz izpovedi prič zaključi, da je bila resnična volja pokojnega prodati celotno premoženje, to je tako tisti del, ki ga je podedoval skupaj z bratom in sestro, kot tudi svoj ločeni del. V sodbi je zmotno uporabljeno materialno pravo. Citirane so določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Občega državljanskega zakonika (ODZ), Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na napake volje, razlago pogodb, pridobitev lastninske pravice, stvarno pravno varstvo, vendar iz obrazložitve ni mogoče razbrati kakšno zvezo imajo te določbe s konkretno zadevo. Če so pogodbena določila jasna, potem bi moralo sodišče uporabiti določbe pogodbe tako kot se glasijo. Jasnost izključuje razlago. Zatem pritožba poudarja, da so pogodbo podpisali vsi, da gre za pogodbo, ki je sklenjena v posebni obliki, to je listini. Če pogodba ne bi bila sklenjena v predpisani obliki, bila pa bi v pretežnem delu realizirana, bi morala sodba vsebovati ugotovitev vseh bistvenih sestavin pogodbe, tega pa izpodbijana sodba ne vsebuje. V letu 1969, ko se je sklepala ta pogodba, sploh še ni veljal ZOR, zato se sodišče neutemeljeno sklicuje na te določbe. Zmotno je ugotovljen skupen namen pogodbenih strank, saj je ta zaključek v nasprotju z vsebino pogodbe, iz katere izhaja, da so prodajalci dediči pokojnega A.B. Prodajali so podedovane nepremičnine, katerih solastniki so bili. Nobeno določilo te pogodbe ne kaže, da se je prodajala tudi kakšna druga nepremičnina. V pravdi tožnik iztožuje 18 parcelnih številk, v skupni izmeri 8.500 m2, ki so bile v izključni lasti A.B. V pogodbi se ne omenja, da je predmet prodaje tudi izključna lastnina tega prodajalca. Da te parcele niso bile predmet pogodbe, je razvidno tudi iz višine kupnine, pa tudi iz dejstva, da ni nastopal A.B. kot izključni lastnik. Nobena od zaslišanih prič, ki so pričale v korist tožnika, ni bila navzoča pri dogovorih v zvezi s sklenitvijo sporne pogodbe, niti pri sklepanju pogodbe, zato ni mogla biti seznanjena z vsebino pogodbe. Iz njihovega pričevanja niti ni jasno o katerih parcelah so govorile. Priči A.V. in D.M. sta bili v tesnejših odnosih s pokojnim A.B., zato bi moralo sodišče slediti njunima skladnima izpovedbama. Tudi ugotovitev, da predstavljajo sporne parcele celoto, se ne da preizkusiti, saj ni razlogov za ta zaključek. Sporne parcele s parcelami, ki so bile predmet prodaje, ne tvorijo celote, zato so bile te parcele že za časa življenja A.B. starejšega, predmet samostojnega pravnega posla in so postale izključno last A.B. Sporna zemljišča so dejansko razdrobljena kmetijska zemljišča, kar je navedla tudi tožeča stranka, ko je postopek tekel še pred Okrajnim sodiščem v K. Dejstvo je, da tožene stranke za te parcele še vedno plačujejo dajatve in da so poravnale tudi stari dolg svojega očeta, ki se nanaša na sporna zemljišča iz leta 1986. Res niso poskrbele, da bi se po letu 1985 te nepremičnine vknjižile na podlagi dedovanja nanje, vendar so se zanimale v zvezi z ureditvijo lastništva, pa so dobile informacijo, da morajo počakati na določene dokumente. Zato so ves ta čas čakale. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši priča A.M. z obrazložitvijo, da je vprašljivo, koliko se ta priča sploh spomni pogovorov glede na starost in z obrazložitvijo, da je bila že zaslišana o istih okoliščinah ena priča, pa njeni izpovedi sodišče ni sledilo. Ta dva argumenta za zavrnitev dokaznega predloga nista sprejemljiva. V sklopu, kjer sodišče ugotavlja priposestvovanje, je zaključek oprlo na dejstvo, da naj bi imel tožnik sporne parcele najmanj 20 let v dobroverni posesti, ker je mislil, da jih je kupil. Elemente priposestvovanja je sodišče presojalo z uporabo določil ZTLR in Stvarno pravnega zakonika (SPZ), čeprav bi moralo uporabiti pravila ODZ. Iz izpovedi prič, na katere je oprlo zaključek o posesti, pa ni mogoče točno razbrati kje naj bi se nahajale nepremičnine, ki naj bi jih tožnik obdeloval. Če priče niso točno vedele, kje je vsa zemlja in niti katera zemlja je bila v lasti A.B., potem se pritožba sprašuje, kako so lahko videle, da je tožnik obdeloval vso sporno zemljo. Samo iz dejstva, da je od leta 1969 nepremičnine obdeloval, pa ne izhaja zaključek, da je bil prepričan, da obdeluje zemljo kot lastnik. Zato se tudi v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Tožena stranka vztraja, da sporne parcele niso bile predmet prodaje. V prodajni pogodbi je bilo jasno navedeno, katere nepremičnine se prodajajo. Na teh nepremičninah je tožnikova lastninska pravica tudi vpisana. Zaključek, da je tožnik obdeloval v dobroverni posesti tudi nepremičnine, ki so predmet te pravde, je zmoten in v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da tožnik ob sklepanju pogodbe ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj bi moral ob sklenitvi pogodbe preveriti, če so v pogodbi zajeta vsa zemljišča, ki jih je po njegovem mnenju kupoval. Tako opustitev dolžne skrbnosti že sama po sebi izključuje dobrovernost. Če ni dobre vere, pa tudi ni priposestvovanja. Tožnik ni bil posestnik, ampak samo neke vrste obdelovalec spornih parcel. Tožena stranka zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi prve sodbe v dokaznem postopku prebralo izpovedbe že v prvem postopku zaslišanih prič in s tem postopalo v skladu z določbo 362. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 2. odst. 302. čl. ZPP. Neutemeljen je zato očitek absolutne bistvene kršitve postopka, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker ista sodnica, ki je izvajala prvi dokazni postopek po razveljavitvi prič ni ponovno zaslišala.

Očitek absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP pa je v pritožbi samo pavšalno navržen s povzemanjem zakonskega teksta, brez konkretne obrazložitve, katere razloge o odločilnih dejstvih sodba ne vsebuje, niti kateri so nejasni in kateri razlogi so med seboj v nasprotju. Ob uradnem preizkusu pa pritožbeno sodišče takšnih kršitev oz. nasprotij ni našlo. Zato tudi ta pritožbeni očitek ne drži. Ker je bila pogodba glede nepremičnin sklenjena že leta 1969, je sodišče prve stopnje moralo ob dejstvu, da se zahtevek utemeljuje tudi na priposestvovanju, upoštevati ne le določbe ZTLR, ampak tudi pred tem veljavna pravna pravila ODZ, glede pogodbenih razmerij pa poleg določb ZOR tudi določbe ODZ. Zato v sodbi utemeljeno opozarja na vse te predpise, ki so v času tega spornega razmerja urejali takšna razmerja, kot je konkreten.

Tožnik je v tožbi navajal, da je iz pisne pogodbe pomotoma izostal zapis nepremičnin v enem od zemljiškoknjižnih vložkov, zato je sodišče prve stopnje ugotavljalo kakšna je bila dejanska pogodbena volja pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe. Ugotoviti je moralo, ali so bile predmet pogodbe vse nepremičnine, ki so bile na podlagi sklenjenega pravnega posla izročene tožniku v posest, ali pa so bile predmet prodaje samo tiste, ki so bile tudi zapisane v listini. Ker je bila pogodba sklenjena v pisni obliki, se sicer domneva, da gre za popolno listino. Tudi v primeru, ko je bila sestavljena pisna pogodba se lahko dokazuje nepopolnost listine. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je v pisni pogodbi pomotoma izostal zapis nepremičnin, to je sicer večjega števila parcel, ki pa so vse vpisane v enem zemljiškoknjižnem vložku. Ugotovilo pa je, da so bile tudi te nepremičnine predmet prodaje, saj je bilo soglasje volj prejšnjega lastnika teh nepremičnin (pravnega prednika toženk) in tožnika, da se sklene pogodba glede vseh nepremičnin, ki so tvorile posestvo. Na podlagi sklenjenega pravnega posla je zato nastala podlaga za prehod lastninske pravice od prodajalca na kupca. Nepremičnine so bile ob sklenitvi pravnega posla izročene tožniku v posest, tožnik pa je v tožbi tudi pojasnil, da je kupnino plačal za celotno posestvo. Navedb tožbe o plačani kupnini za celo posestno tožena stranka nikoli ni izrecno izpodbijala, šele v pritožbi prvič trdi, da je tudi iz višine kupnine razvidno, da sporne parcele niso bile predmet pogodbe . Vsekakor so pritožbeno sodišče o plačilu kupnine prepozne in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati glede na določbo 337. člena ZPP. Da je imel tožnik ves čas v posesti tudi sporne nepremičnine pa med pravdnima strankama ni sporno. Zato so tudi pritožbene navedbe v katerih se prvič izraža dvom, ali ima res tožnik v posesti tudi sporne nepremičnine, neupoštevne.

Dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič v izpodbijani sodbi je po mnenju pritožbenega sodišča življenjsko prepričljiva in logična, zato jo v celoti sprejema. Priče, ki jih je predlagal tožnik, so skladno izpovedale, da so od pravnega prednika toženk zvedele, da je po preselitvi v Koper prodal celotno posestvo tožniku. Te priče so očeta toženk poznale, ker je bil pred preselitvijo v Koper njihov sosed. Po odkupu nepremičnine je postal sosed tožnik, ki je nastopil posest nepremičnin. Gre za nepristranske priče, ki so kot sosedje na terenu videli, da je tožnik prevzel posest vseh nepremičnin, od pravnega prednika toženk pa so osebno slišale, da je prodal vse tožniku, zato izpovedi teh prič vsekakor prevagajo izpovedi prič A.V. in D.M.. Prve, ki je bila podnajemnica pri pravnem predniku toženk in je izpovedala, da sta se pok. A.B. in žena pogosto prepirala zaradi tega, ker naj bi bilo premoženje prodano za majhen denar. Ob tem pa naj bi slišala, da je bil prodan le solastniški delež pokojnega, ne pa njegov lastniški del. Skrajno neobičajno bi bilo, da se ob pogostem prepiru z ženo glede nizke kupnine za premoženje oče toženk za zemljo, ki naj je ne bi še prodal, ne zanimal več, saj na posestvo po skladnih izpovedbah vseh, potem ko se je preselil v K., ni več zahajal, niti ni od tožnika zahteval za koriščenje teh nepremičnin kakšne odmene. Tudi izpovedi druge priče sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj ni ovrgla skladne izpovedi prvih prič, ki so bile tudi povsem neprizadete v tem postopku.

Na prvi pogled se zdi res neobičajno, da je v pisni pogodbi izostal zapis kar 18-ih parcel. Če pa se to dejstvo gleda v luči, da je tožnik kupoval izjemno razparcelirano posestvo, saj na drugi strani kupna pogodba našteva kar 29 parcel v štirih vložkih, se pokaže, da izostanek zapisa parcel v enem vložku ni tako neobičajen, da ga razumno ne bilo mogoče sprejeti. Samo vsebino zapisa v kupni pogodbi pa tožena stranka izkrivljeno prikazuje. V 1. tč. kupne pogodbe ni napisano, da so prodajalci dediči po pokojnem A.B., ampak so kot prodajalci navedeni trije in sicer A.B., pokojnega A., B.B., pokojnega A. in A.B., rojena B. Tudi v točke, kjer je opredeljen predmet nakupa, ni navedeno, da se prodajajo nepremičnine, ki so jih prodajalci podedovali, ampak so samo naštete vse nepremičnine v štirih zemljiškoknjižnih vložkih. Zato zapis kupne pogodbe ni takšen, da bi izključeval možnost napake, ki jo je v tožbi zatrjeval tožnik. Okoliščina, da je sicer pri nepremičninah, ki so predmet tega spora, bil v zemljiški knjigi v celoti vpisan kot lastnik A.B., pa zopet ni takšna, da bi izključevala tožnikove navedbe o pomoti. Podatke za sestavo listine so pripravljali prodajalci in ni izključena možnost, da prav zato, ker je pri določenih nepremičninah bil v zemljiški knjigi vpisan samo pravni prednik toženk teh podatkov zemljiška knjiga ni pripravila ter je zato prišlo do napake. Ker pa ni bilo sporno, da tudi te nepremičnine predstavljajo celoto, kompleks posestva, ki ga ima v posesti tožnik, je prepričljiva in dokazno podprta njegova trditev, da je kupoval celoto, torej tudi tiste nepremičnine, ki jih je imel pravni prednik toženk v lasti že od prej, preden je podedoval solastninski delež na nepremičninah, ki so bile prav tako predmet te pogodbe. Pritožbene navedbe, da nepremičnine, ki so predmet tega pravdnega postopka ne tvorijo celote, so ponovno povsem nove in drugačne, kot so bile navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Še v odgovoru na tožbo je namreč tožena stranka zatrjevala, da je tožnik obdeloval vse nepremičnine zaradi zapletene konfiguracije terena. Nikoli pa se tekom postopka ni zatrjevalo in zato tudi ni bilo predmet dokaznega postopka, da bi sporne nepremičnine ne bile del posestva, ki ga ima v posesti tožnik. Priče, ko so izpovedovale o tem, kaj je prodajal A.B., so poimenovale njegovo posestvo z domačim imenom Č. in ker so dosledno iz pripovedovanja A.B. razbrale, da je prodal vso zemljo, sama razdrobljenost kmetijskega zemljišča vsekakor ni razlog, ki bi govoril proti tožnikovemu zahtevku, sploh, če je zaradi konfiguracije terena, kot je navajala sama tožena stranka, bilo ta kompleks mogoče le skupaj koristiti. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka prepričljivo ugotovilo, da je bila realizirana pogodba tudi v tistem delu, kjer pomotoma v pisni pogodbi niso bile napisane parcelne številke nepremičnin in ker je bil tožnik dobroverni in zakoniti posestnik teh nepremičnin več kot 20 let, je pravilno presodilo, da je priposestvoval lastninsko pravico na teh nepremičninah skladno z določbo 2. odst. 28. čl. ZTLR. ZTLR je sicer začel veljati šele 01.09.1980, vendar so se določbe tega zakona uporabljale tudi za roke, ki so sicer začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, se pa do uveljavitve še niso iztekli. Ker od 1969 leta, ko je tožnik nastopil dobroverno zakonito posest, pa do uveljavitve ZTLR še ni potekla 20 letna priposestvovalna doba, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kombinacijo obeh predpisov, ki sta veljala v času trajanja potrebne priposestvovalne dobe.

Končno ni mogoče pritrditi niti navedbam pritožbe, v katerih zatrjuje nepravilnost postopanja, ker ni bil dovoljen dokaz z zaslišanjem priče A.M. Razlogi, s katerimi polemizira pritožba so sicer pravilni, vendar je dejstvo, da je sodišče prve stopnje zaslišanje te priče zavrnilo tudi zato, ker gre za prepozno predlagani dokaz in ker že ta razlog zadošča, so ostale pritožbene navedbe v zvezi s to odločitvijo, brezpredmetne.

Ker pritožbeno sodišče po vsem povedanem ni ugotovilo niti kakšne absolutne bistvene kršitve v tem postopku, dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).