Jedro

Že samo dejstvo, da je tožnik nadrejeni preprečil vpogled v njegove spise, omogoča opredelitev kršitve kot hujše, saj je na ta način preprečil nadzor nad delom oddelka, za katerega je bila zadolžena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 4. 2011, za vrnitev tožnika nazaj na delo ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od dokončnosti sklepa dalje. Od dejanskega prenehanja do dokončnosti sklepa mu je priznalo pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku vročila pisno obdolžitev in ga povabila na zagovor, ki ga je na njegovo željo nekajkrat preložila. Kljub temu se tožnik zadnjemu vabilu na zagovor ni odzval. Ugotovilo je tudi, da je tožnik z odklonitvijo ustne odredbe vodje oddelka, da ji v pregled izroči inšpekcijske spise, kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in tožnikovo pritožbo zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev obremenjena s hudimi procesnimi kršitvami ter da so zmotno uporabljene določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) , Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) ter Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji). Meni, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil resen in utemeljen. Nobeno od sodišč ni odgovorilo na vprašanje, kaj pomeni hujša kršitev pogodbene in druge obveznosti. Zato v sodbah ni razlogov o odločilnem dejstvu. Tožnikova nadrejena ni inštančni organ, zato ji ni bil dolžan izročiti zahtevanih inšpekcijskih spisov. Odklonitev pomeni le dosledno in zakonito postopanje. Zahteva nadrejene, naj ji preda vse spise, je absolutni poseg v inšpektorjevo samostojnost. Spoštovanje navodil nadrejenih se nanaša na organizacijsko sfero, ne pa na poseganje v konkretne zadeve. Sodišči nista ugotovili odločilnega dejstva, ali je bil tožnik dolžan upoštevati sploh kakršnokoli navodilo N. J., saj bi izročitev spisov lahko zahteval kvečjemu župan. N. J. ni bila predstojnica upravnega organa, zato neupoštevanje njenega navodila ni resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izročitev spisov njej bi bilo protipravno, zato je tožnik na podlagi tretjega odstavka 94. člena ZJU zahteval pisno odredbo. Sodbi sodišča druge stopnje revizija očita protispisnost, saj v zapisniku o inšpekcijskem nadzoru ni predloga upravnega inšpektorja, da naj se tožniku vzamejo spisi zaradi pregleda strokovnosti. Zato revident predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretjo odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, in sicer tudi o tem, ali je bil tožnik dolžan izročiti na njeno zahtevo spise nadrejeni N. J. (12. in 13. točka obrazložitve). Iz izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, da N. J. ni bila predstojnica upravnega organa, bila pa je tožnikova nadrejena, saj je bila vodja oddelka za splošne zadeve, v okviru katerega je organiziran občinski inšpektorat. Tudi glede dolžnosti spoštovanja ustne odredbe o predaji spisov in o namenu tega navodila (ki kaže le na začasen „odvzem“) ima izpodbijana sodba jasne razloge v 14. točki obrazložitve. Nadalje je neutemeljen tudi očitek pomanjkanja razlogov o pojmu hujše kršitve kot odločilnem dejstvu. Hujše kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja je element odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Iz obeh sodb, zlasti pa izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da je razlog podan, pri čemer sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da upiranje jasni in nedvoumni odredbi pomeni izpolnitev njegovih znakov.

8. Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati protispisnosti. Sodišču se očita, da je na podlagi izvedenih dokazov naredilo napačen zaključek, kar pa, tudi, če bi bilo tako, ne bi imelo za posledico bistvene kršitve, ampak zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni dovoljen revizijski razlog.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je ugotovljen eden od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 111. člena ZDR in obstoj okoliščin, ki ne omogočajo več nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 110. člena ZDR). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je N. J., ki je bila vodja oddelka za splošne zadeve, v okviru katerega je organiziran občinski inšpektorat, dne 6. 10. in nato ponovno 8. 10. 2010 zahtevala od tožnika predajo spisov, da bi jih pregledala in preverila ugotovljene nepravilnosti s strani upravne inšpekcije. Tožnik ustni odredbi ni sledil in je predajo spisov odklonil ter zahteval pisno odredbo.

11. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da upiranje jasni in nedvoumni odredbi nadrejene predstavlja hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že samo dejstvo, da je nadrejeni N. J. preprečil vpogled v njegove spise, omogoča opredelitev kršitve kot hujše, saj je na ta način preprečil nadzor nad delom oddelka, za katerega je bila zadolžena. Njena odredba za izročitev spisov na vpogled ni niti nenavadna niti ne pomeni vsebinskega vmešavanja v konkretne zadeve in posega v samostojnost inšpektorja (4. člen ZIN). Nobenega dvoma ni, da je bila N. J. upravičena nadzirati tožnikovo delo in da se je bil tožnik dolžan ravnati po njenih tudi ustnih navodilih, saj to izhaja, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, iz opisa delovnih nalog tako N. J. kot tožnika. Sklicevanja tožnika na določbo tretjega odstavka 94. člena ZJU, na podlagi katerega bi lahko ob sumu protipravnosti zahteval od nadrejene pisno odredbo, ni mogoče razumeti drugače kot sprenevedanje. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da zahteva nadrejene za predajo (in ne morda odvzem) spisov objektivno ni mogla predstavljati protipravnega ravnanja, zaradi katerega bi tožnik utemeljeno zahteval pisno odredbo ali odklonil odrejeno. Tožnik kot inšpektor in celo vodja inšpektorata ni neuka oseba, ki bi upravičeno utegnila biti v zmoti glede protipravnosti ravnanj nadrejene, zato revizijskega vztrajanja, da je ravnal le v skladu s predpisi, pač ni mogoče sprejeti.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.