Jedro

Prelaganje zagovora do izteka bolniškega staleža bi pomenilo zamudo 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. Za opravičilo odsotnosti tožnika ne zadošča le golo opravičilo, da se razgovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav, temveč le konkretna pojasnila teh težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije. Bolniški stalež sam po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora pred odpovedjo. Razlogi za stalež so namreč različni in vedno ne vplivajo oziroma ne morejo vplivati na možnost zagovora.

Upiranje jasni in nedvoumni odredbi, da naj tožnik kot inšpektor izroči upravne spise v pregled, pomeni hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 6. 4. 2011 v 1., 2. in 4. točki izreka kot nezakonita odpravita; da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati na nazaj na delo. V prvem odstavku II. točke izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2002, in sicer od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 11. 2010 do 19. 5. 2011, ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za to obdobje, zanj plačati ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila. V drugem odstavku II. točke izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za priznanje pravic iz dela po pogodbi o zaposlitvi, prijavo v obvezna zavarovanja, plačilo davkov in prispevkov ter neto plač in regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas po 19. 5. 2011). V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 210,23 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožnik se pritožuje zoper I. točko, drugi odstavek II. točke, posledično pa tudi zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da v obravnavanem primeru ni resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da neizročitev inšpekcijskih spisov nepooblaščeni osebi ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih obveznosti, temveč gre za dosledno in zakonito postopanje tožnika. Navedba sodišča, da naj bi tožnik s tem, ko dne 6. 10. 2010 in 8. 10. 2010 na ustno podano zahtevo ni izročil spisov, naklepoma kršil delovne obveznosti, ne zdrži utemeljene pravne presoje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil imenovan za inšpektorja, torej je bil uradna oseba s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora so inšpektorji v okviru svojih pooblastil samostojni. Ravnanje tožene stranke, ki je zahtevala predajo inšpekcijskih spisov nepooblaščeni osebi, je v nasprotju z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Zakona o splošnem upravnem postopku. Nadrejena delavka A.A. ni bila inšpektorica niti ni imela pooblastila za odločanje o inšpekcijskih zadevah, zaradi česar je povsem nezakonito dala ustno odredbo za izročitev inšpekcijskih spisov. Tožnik po zakonu ni vezan na ravnanje po navodilih nadrejenih oseb. Ker je bila ustna odredba nezakonita, je tožnik zahteval pisno odredbo, saj je ocenil, da bi izvršitev ustne odredbe predstavljala protipravno ravnanje tožene stranke. Usmeritve in navodila po drugem odstavku 18. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru so lahko le organizacijske in ne vsebinske narave v smislu predaje spisov. Upravna inšpekcija ob opravljenem nadzoru ni predlagala, da župan ali pooblaščena oseba odredi predajo vseh inšpekcijskih zadev, zato gre za samovoljo tožene stranke. Uveljavlja kršitev procesne narave, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo zato, ker je bila na poravnalnem naroku prisotna nepooblaščena oseba, sodišče pa ni storilo ničesar, da se jo odstrani iz sodne dvorane. Sodišče ni ugotovilo kršitve izvedbe postopka odpovedi, pri čemer trditvena podlaga s strani tožene stranke ni bila podana, s čimer je zagrešilo kršitev 7. in 212. člena ZPP. Izvedba dokazov in dokazna ocena sodišča prve stopnje sta po oceni tožnika enostranski. Tako obdolžitev pred izredno odpovedjo kot sklep o izredni odpovedi molčita o tem, kakšna naj bi bila ustna odredba nadrejene delavke in kateri predpis je tožnik z navedenim ravnanjem kršil. O tem se je tožnik seznanil šele iz odločbe drugostopenjskega organa. Nepomembno je ločevanje na inšpekcijske in prekrškovne zadeve. A.A. ni bila zadolžena za vsebinski nadzor nad delom tožnika. Sodišče ni strokovno usposobljeno, da bi lahko presodilo zdravniško opravičilo in ocenilo, za kakšno vrsto bolezni gre pri tožniku. Vabljenje tožnika na zagovor v času bolniškega staleža pomeni šikaniranje tožnika ter kršitev njegove pravice do zagovora. Tožena stranka se ni seznanila z dejstvom, ali je tožnik član kakšnega sindikata. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik je dopolnil pritožbo pooblaščenke še s svojimi pripombami, v katerih oporeka dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo, zakaj je v konkretnem primeru štelo, da je tožnik s tem, ko je odklonil izročitev spisov nadrejeni, naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovo nestrinjanje z razlogi prvostopenjskega sodišča pa ne more predstavljati navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek glede katerega trditvena podlaga ni podana, ni jasen niti dovolj konkretiziran. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavanem sporu presojalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Odločeno tudi ni bilo mimo trditvene podlage tožene stranke oziroma dejstev in dokazov, s katerimi je tožena stranka izpodbijala navedbe in dokaze tožnika v zvezi z zatrjevano kršitvijo postopka izredne odpovedi. Navedeno ne predstavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podana niti kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo ugotoviti odločilna dejstva in da zato ni sledilo dokaznim predlogom tožnika. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze skupaj in vsakega posebej. Rezultat tega je obrazložena dokazna ocena. Neutemeljen je tudi očitek, da je bila na poravnalnem naroku prisotna nepooblaščena oseba oziroma da je toženo stranko zastopala oseba brez pooblastila. Tožena stranka je namreč predložila pooblastilo (list. št. 61 a), iz katerega je razvidno, da je B.B., univ. dipl. pravnica z opravljenim pravniškim državnim izpitom, pooblaščena za zastopanje na glavni obravnavi, s čimer je tožena stranka izkazala odobritev za opravljeno pravdno dejanje - zastopanje na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo.

V tretjem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 do 103/2007) je določeno, da mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, uro in kraj zagovora. Vabilo na zagovor in pisna obdolžitev (prilogi B10 in B11) vsebuje obrazložen razlog, zaradi katerega je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je izrecno navedeno, da tožnik dne 6. 10. 2010 in 8. 10. 2010 svoji neposredni vodji A.A. ni izročil v pregled upravnih spisov, ki jih obravnava, s tem dejanjem (neizvršitev odredbe vodje) pa je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je torej tožniku že v pisnem vabilu na zagovor očitala neizvršitev odredbe nadrejene, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o tem, da se je tožnik šele v odločbi komisije za pritožbe iz delovnega razmerja seznanil z obstojem (ustne) odredbe. Očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v pisni obdolžitvi in sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile vsebinsko in časovno opredeljene. Glede na dovolj konkretizirane očitke kršitev v pisnem vabilu je tožnik lahko uresničil pravico do zagovora. Od samega delavca (javnega uslužbenca) pa se pričakuje tudi določena stopnja aktivnosti, če želi pravico do zagovora uresničiti.

Tožnik se zagovora ni udeležil iz upravičenih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na prošnjo tožnika, ki je bil v bolniškem staležu od 11. 10. 2010 do 30. 11. 2010, dvakrat preložila zagovor, svojega izostanka za zagovor dne 19. 10. 2010 ob 15.00 uri pa tožnik ni opravičil. Ponovno prelaganje zagovora do izteka bolniškega staleža bi v konkretnem primeru pomenilo zamudo 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. Za opravičilo odsotnosti ne zadošča le golo opravičilo, da se razgovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav, temveč le konkretna pojasnila teh težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije. Bolniški stalež sam po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora pred odpovedjo. Razlogi za stalež so namreč različni in vedno ne vplivajo oziroma ne morejo vplivati na možnost zagovora (enako npr. v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 27. 9. 2006 in VIII Ips 354/2006 z dne 24. 10. 2006, VIII Ips 378/2006 z dne 30. 1. 2007). Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o tem, da se tožnik neupravičeno ni odzval vabilu na zagovor in kot neutemeljene zavrača nasprotne pritožbene navedbe tožnika. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim očitkom, da se tožena stranka ni seznanila s članstvom tožnika v sindikatu in ga ni vabila v postopku odpovedi, dodaja, da mora delodajalec o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, le če delavec tako zahteva. V postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo zahteve s tožnikove strani po obvestilu sindikata o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prvega odstavka 84. člena ZDR.

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati razlog, ki opravičuje izredno odpoved, kar določa drugi odstavek 82. člena ZDR. V povezavi z 2. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob navedeni obliki krivde) hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in po drugih okoliščinah takšna, da je izredna odpoved utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - nadrejena A.A. je dne 6. 10. 2010 tožnika pozvala, naj ji v pregled izroči upravne spise, ki jih je obravnaval; - izvršitev te odredbe je tožnik odklonil in zahteval, naj mu nadrejena izročitev spisov odredi pisno; - dne 8. 10. 2010 je bil tožnik v prisotnosti direktorja občinske uprave ponovno pozvan, naj nadrejeni izroči spise; - tudi izvršitev te odredbe je tožnik zavrnil in zahteval pisno odredbo, glede na določila Zakona o inšpekcijskem nadzoru pa še navedel, da ne sme izročiti spisov osebam, ki ne izkažejo pravnega interesa; - dne 22. 10. 2010 je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. S takšnim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša. Javni uslužbenec mora po prvem odstavku 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) pri opravljanju dela upoštevati navodila nadrejenega, razen če po zakonu ni vezan na ravnanje po navodilih nadrejenih oseb. Podobno tudi drugi odstavek 18. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) določa, da je inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora dolžan upoštevati navodila in usmeritve predstojnika in nadrejenega. Upiranje jasni in nedvoumni odredbi, da naj tožnik kot inšpektor izroči upravne spise v pregled, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po 4. členu ZIN so inšpektorji pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni. Ta določba se nanaša na vodenje in odločanje v posameznih inšpekcijskih zadevah, vendar to ne pomeni, da tožnik ni vezan na navodila in odredbe nadrejenega, kot to izhaja iz citiranih določb ZJU in ZIN. Poleg tega je bil občinski inšpektorat pri toženi stranki organiziran v okviru občinske uprave, natančneje oddelka za splošne zadeve, ki ga vodi A.A.. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje med njena dela in naloge sodi tudi nadzor dela oddelka. Vodja oddelka za splošne zadeve A.A. je bila zadolžena za spremljanje dela in delovnih rezultatov tožnika, iz sistemizacije delovnih mest pa je razvidno, da je bil tožnik dolžan delati po njenih navodilih. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je ustno odredbo za izročitev spisov dala nepooblaščena oseba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila ustna odredba povsem nezakonita. Pri tem se tožnik sklicuje na tretji odstavek 94. člena ZIN, v katerem je določeno, da lahko javni uslužbenec zahteva pisno odredbo in pisno navodilo, če meni, da bi izvršitev ustne odredbe oziroma navodila pomenila protipravno ravnanje oziroma povzročila škodo. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je nadrejeno opozoril na to, da izročitev spisa lahko zahteva samo župan, ob vnovičnem pozivu k izročitvi spisov dne 8. 10. 2010 pa ni več pogojeval, da mora biti župan, in je na zapisnik podal le izjavo, da nadrejena A.A. nima pravnega interesa za izročitev spisov, ki jih je obravnaval tožnik. Ob zavrnitvi izročitve spisov tožnik torej ni niti pojasnil, kakšno škodo in protipravno ravnanje bi povzročila izvršitev ustne odredbe. Iz tožnikove izpovedi izhaja le bojazen, da bo kateri od spisov izgubljen, kar pa ne predstavlja protipravnosti ustne odredbe. Toženi stranki je bilo po opravljanem nadzoru upravne inšpekcije naloženo, da zagotovi, da bo inšpekcijski nadzor izvajala strokovno usposobljena oseba. Zahteve nadrejene po začasni izročitvi spisov z namenom, da se preverijo ugotovljene nepravilnosti s strani upravne inšpekcije glede strokovnosti in pravočasnosti tožnikovega dela, pa tudi presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot odvzema vseh pooblastil tožniku za vodenje postopka, kot to prikazuje pritožnik. Pritožbeno sodišče soglaša, da ravnanje nadrejene A.A. v opisanih okoliščinah, ne predstavlja protipravnega ravnanja.

Tožniku je bila upoštevaje, da je dvakrat zavrnil izročitev spisov, dokazana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na naravo in težo očitane kršitve ter ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR in da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je pri kršitvi delovne obveznosti vztrajal tudi po pozivu direktorja občinske uprave k izročitvi spisov ter je s svojim ravnanjem pokazal neodgovoren odnos do tožene stranke in do izpolnjevanja delovnih obveznosti. Upoštevati je potrebno tudi naravo tožnikovega dela, tj. nadzor nad izvajanjem in spoštovanjem predpisov lokalne skupnosti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je med pravdnima strankama porušeno zaupanje.

Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (I. točka, drugi odstavek II. točke in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).