Jedro

Ker je tožena stranka izdala sklep, da ne bo obravnavala prošnje tožnikov za azil, ker jih bo predala odgovorni državi Nemčiji, v obrazložitvi pa jih obravnavala kot državljane tretje države, kar so tožniki z umikom prošenj za azil tudi postali, je ta sklep oprt na nepravilno pravno podlago. Tožniki dovoljenja za prebivanje niso predložili, pač pa le zatrjujejo, da imajo tako dovoljenje na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS kot "izbrisani". Takega dovoljenja pa v postopku, ki se je začel po ZAzil, ni umestno ugotavljati kot predhodnega vprašanja.

Izrek

Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se v 1. točki izreka črta besedilo "in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek", v preostalem delu pa se sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo akt tožene stranke z dne 19.10.2005 in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom, tožbo zoper obvestilo tožene stranke o predaji tožnikov pristojni državi z dne 7.11.2005 zavrglo (2. točka izreka sodbe in sklepa) ter tožnike oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je s sklepom z dne 19.10.2005 (v nadaljevanju: prvi akt) po združitvi upravnih stvari v en postopek na podlagi Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 (v nadaljevanju: Uredba) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za azil tožnikov in da jih bo predala Zvezni Republiki Nemčiji (v nadaljevanju: Nemčija), ki je odgovorna država članica EU za obravnavanje njihovih prošenj za azil. S sklepom z dne 7.11.2005 (v nadaljevanju: drugi akt) pa je tožena stranka obvestila tožnike o njihovi (drugi) predaji Nemčiji.

O tožbi tožnikov zoper navedena akta tožene stranke je sodišče prve stopnje odločalo v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1551/2005 z dne 22.12.2005 že drugič. Pred ponovnim odločanjem o tožbi je dne 3.1.2006 še ugodilo zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero je izvršitev obeh izpodbijanih aktov zadržalo do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je predhodno odločilo tudi o zakonitosti sklepa o ustavitvi azilnega postopka zaradi umika prošenj tožnikov in ugotovilo, da je bil sklep o ustavitvi postopka z dne 27.10.2005 zakonit, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, s sodbo, št. I Up 158/2006 z dne 9.2.2006. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je presojalo zakonitost prvega akta tožene stranke z vidika treh samostojnih pravnih vprašanj. Prvo pravno vprašanje je bilo, ali je ob vložitvi prošenj za azil v Sloveniji tudi v Nemčiji tekel postopek za azil, ali pa le posebna oblika zaščite po zavrnitvi njihovih prošenj za azil v Nemčiji. Glede na dejstvo, da je Nemčija sprejela pobudo pristojnega organa iz Slovenije o odgovornosti za obravnavanje prošenj za azil, je sodišče prve stopnje glede prvega vprašanja štelo, da je tožena stranka imela zakonito podlago za prepričanje, da posebna oblika zaščite, ki so jo uživali tožniki po postopku zavrnitve njihovih prošenj za azil v Nemčiji, spada v okvir Uredbe, in zato ni ravnala nezakonito. Drugo pravno vprašanje, ki pa ga tožniki izpostavljajo že v tožbi pa je, ali tožena stranka tožnikov ne bi smela prisilno odstraniti iz Slovenije, ker so imeli veljaven dokument za prebivanje v Sloveniji v smislu 16(1)(e) člena Uredbe. Tožniki se namreč sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/2002, tožena stranka pa meni, da vprašanje "izbrisanih" nima nikakršnega vpliva pri odločanju po Uredbi. Prvi tožnik namreč zatrjuje in dokazuje, da je pred odhodom v Nemčijo živel s Sloveniji, kjer je imel stalno prebivališče vse do 26.2.1992. Sodišče prve stopnje meni, da stališče tožene stranke ni pravilno, saj določba 1. odstavka 9. člena Uredbe določa, da je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, ki je izdala dokument za prebivanje. Tudi določbi 16(1)(c) in 16(1)(e) člena Uredbe se nanašata na dovoljenje, saj so države članice, odgovorne za obravnavane prošnje, obvezane pod pogoji iz 20. člena Uredbe ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Dokument za prebivanje pa v skladu z 2(j) členom Uredbe pomeni kakršnokoli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice, ki državljanu tretje države dovoljuje bivanje na njenem ozemlju. Tožena stranka bi zato morala v času odločanja uporabiti Uredbo skupaj z odločbami Ustavnega sodišča RS (ki urejajo problem "izbrisanih"), še posebej ob upoštevanju uporabe tako imenovane klavzule suverenosti. Sodišče prve stopnje posebej izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-284/94, po kateri se državljana druge republike nekdanje SFRJ ne sme odstraniti iz države, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in tu tudi dejansko živi. Ob upoštevanju nadaljnjih odločb ustavnega sodišča, ki urejajo problem "izbrisanih" sodišče prve stopnje sklepa, da bi tožena stranka morala za odgovor na vprašanje, ali imajo tožniki dovoljenje v smislu 16(1)(e) člena Uredbe uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja predhodno vprašanje. Ker tožena stranka pred izdajo izpodbijanega prvega akta ni razčistila vprašanja glede dovoljenja za stalno prebivanje prvega tožnika v Sloveniji, je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo. Samostojen razlog za ugoditev tožbi pa je sodišče prve stopnje vezalo tudi na tretje vprašanje, in sicer, ali je odločba o ustavitvi azilnega postopka razlog, da ni več mogoče uporabiti Uredbe. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka spremenila svoje pravno stališče med upravnim sporom. Sprva je menila, da je možno tožnike predati Nemčiji vse do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka, na glavni obravnavi pa je menila, da Uredba v členu 16(1)(e) govori o državljanu in ne o prosilcu za azil. Sodišče prve stopnje je menilo, da s tem, ko je na podlagi umika prošenj za azil tožena stranka izdala sklep o ustavitvi postopka, je s pravnomočnostjo tega sklepa prenehal tudi azilni postopek in je treba tožnike obravnavati po Zakonu o tujcih - ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča RS v zvezi z ugotavljanjem stalnega prebivališča za tiste, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-855/2004 z dne 2.3.2006 (pravilno: št. Up-211/04-21 z dne 2.3.2006).

V pritožbi zoper sodbo tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Uvodoma nasprotuje predlogu (pravilno stališču) sodišča prve stopnje, da mora kot predhodno vprašanje razrešiti vprašanje glede dovoljenja za stalno prebivanje tožnikov v Republiki Sloveniji. Sicer pa je imel v Republiki Sloveniji stalno prebivališče le prvi tožnik, medtem ko njegova žena in vsi štirje otroci niti ne navajajo, da bi imeli tu stalno prebivališče. Glede na določbo 14.a člena Uredbe, po kateri se določa odgovorna država glede na večino članov družine, rešitev predhodnega vprašanja za prvega tožnika ne bi vplivala na izpodbijani sklep za ostale prosilce. Ostali tožniki se ne morejo sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/2002, pač pa le prvi tožnik. Zato meni, da je tudi brez rešitve tega predhodnega vprašanja mogoče izvršiti izpodbijani sklep. Tožena stranka nasprotuje tudi mnenju sodišča prve stopnje, da zaradi pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka ni več okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno ugotavljanje izpolnjevanja meril in mehanizmov za določitev odgovorne države po Uredbi. Namen Uredbe izhaja iz njene preambule, v kateri je zapisano, da je skupna azilna politika, vključno s skupnim evropskim azilnim sistemom, sestavni del cilja Evropske Unije. Zlorab azilnih postopkov, ki skušajo onemogočiti temeljni namen Uredbe, države članice Evropske Unije ne bi smele dopustiti. Nadalje pojasnjuje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izročitev tožnikov Nemčiji. Umik prošenj nima vpliva na predajo tožnikov Nemčiji, kar izhaja iz samega besedila 16(1)(e) člena Uredbe. Zaradi dodatne razjasnitve tega vprašanja je vsem državam članicam poslala vprašanje glede situacije, kot je v konkretni zadevi: do sedaj je dobila odgovor le Belgije, ki potrjuje interpretacijo tožene stranke glede umika prošnje za azil. Če bi obveljalo mnenje sodišča, bo to omogočilo očitne zlorabe Uredbe. Umik prošnje namreč ne pomeni tudi umika prošnje v državi, odgovorni za obravnavanje prošnje za azil. Glede na to, da so tožniki dne 27.2.2006 podali ponovne prošnje za azil, tožena stranka sumi, da bodo tudi v nadalje zlorabljali azilni postopek.

V odgovoru na pritožbo tožniki uvodoma grajajo stališče tožene stranke glede uporabe Uredbe. Menijo, da je izvedba predhodnega postopka potrebna, ker je od tega vprašanja odvisna uporaba določbe 16(1)(e) člena Uredbe. V konkretnem primeru uporaba kriterija iz 14(a) člena Uredbe ni dopustna. Za obravnavani primer je pomembna tudi določba 4(5) člena Uredbe, po kateri obveznost ponovnega sprejema prosilca preneha, če je prosilec dobil dokument za prebivanje. Nadalje meni, da je določba 16(1)(e) člena Uredbe postala uporabna za obravnavani primer šele v trenutku, ko je bil postopek v Sloveniji pravnomočno ustavljen - seveda le pod pogojem, da bi bili tožniki od takrat naprej v Sloveniji brez dovoljenja za prebivanje. In tu se logični krog dokazovanja sklene: ker prav to za A.B. še ni bilo ugotovljeno, je prvostopna sodba utemeljeno zahtevala, da se najprej razreši to kot odločilno predhodno vprašanje. Navedena določba 16. člena Uredbe ima namreč izjemo, ki govori o državljanu in ne prosilcu iz tretje države, katerega prošnjo je (odgovorna država) zavrnila in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Glede navedb tožene stranke, da se bo ugotavljalo zakonito prebivanje v Sloveniji samo za prvega tožnika A.B., ne pa tudi za njegovo ženo in štiri mladoletne otroke, pa tožniki menijo, da kriterij večine članov družine, ki ga uveljavlja tožena stranka v pritožbi, velja le za izbiro države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ne pa tudi dolžnosti vračanja že zavrnjenih prosilcev v državo, ki je te prošnje za azil zavrnila. Opozarja na to, da tožena stranka spregleduje prav za take primere izredno pomembno humanitarno klavzulo 15. člena Uredbe o združitvi družinskih članov. Zgrešeno je tudi stališče tožene stranke, da je tudi po umiku prošnje za azil še vedno potrebno ugotavljanje meril in mehanizmov za določitev, katera izmed dveh držav je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. V obravnavanem primeru nobene prošnje za azil ni več. Glede navajanja odgovora Belgije menijo, da gre za manipulacijo tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna le delno.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep tožene stranke z dne 19.10.2005 nezakonit, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, pač pa iz razlogov, navedenih v tej sodbi.

Predvsem se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba v tem upravnem sporu za rešitev obravnavanega primera predhodno rešiti vprašanje, ali ima prvi tožnik A.B. v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, ker naj bi od tega vprašanja bila odvisna tudi obveznost Nemčije, kot odgovorne države za ponovni sprejem tožnika in njegove družine po določbi 16(1)(e) člena Uredbe. Država članica, ki je že zavrnila prošnjo za azil (v obravnavanem primeru Nemčija) je po navedeni določbi 16(1)(e) člena Uredbe sicer res dolžna sprejeti državljana tretje države (v obravnavanem primeru Srbije in Črne gore), če državljan tretje države živi v drugi državi (v obravnavanem primeru v Sloveniji) brez dovoljenja za prebivanje, vendar tožena stranka sklepa z dne 19.10.2005 ni sprejela na podlagi določbe 16(1)(e) člena Uredbe, pač pa na drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ker so bili tožniki ob času izdaje odločbe tožene stranke z dne 19.10.2005 še vedno prosilci za azil in jih kot prosilce v tej odločbi tožena stranka tudi obravnava, čeprav hkrati v obrazložitvi odločbe napačno utemeljuje svojo odločitev tudi na določbi 16(1)(e) člena Uredbe. Določba 20(1)(e) člena Uredbe je izvedbena določba za ureditev tako vprašanj v zvezi z obveznostmi odgovorne države za vrnitev prosilca za azil po določbi 16(1)(c) člena Uredbe in hkrati tudi za rešitev vprašanj v zvezi z izvedbo določbe 16(1)(e) člena Uredbe, ki se nanaša na zahtevo za ponovni sprejem zavrnjenega prosilca v odgovorni državi, ki kot državljan tretje države prebiva v drugi državi brez dovoljenja, kar pa je primer v obravnavani zadevi. In prav to vprašanje, namreč, ali je A.B. in sotožniki zaradi umika prošenj za azil (še vedno) prosilec za azil v Republiki Sloveniji ali pa državljan tretje države, ki ga je treba obravnavati kot tujca, ki prebiva v drugi državi brez dovoljenja, je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v ponovljenem postopku. Ker je med ponovljenim postopkom postal sklep tožene stranke o umiku prošenj za azil pravnomočen, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so z njegovo pravnomočnostjo tožniki izgubili v Republiki Sloveniji status prosilcev za azil in s tem avtomatično pridobili status tujcev, ki živijo v Republiki Sloveniji brez dovoljenja.

Nadaljnja razlogovanja sodišča prve stopnje, da na podlagi odločb Ustavnega sodišča RS A.B. in sotožniki izkazujejo upravičenost do dovoljenja za prebivanje in posledično napotek toženi stranki, da izvede predhodni postopek ugotavljanja obstoja dovoljenja za prebivanje, pa po presoji pritožbenega sodišča ne sodijo v obravnavani upravni spor. Ta upravni spor se je začel z vložitvijo tožbe, s katero so tožniki izpodbijali sklep o ponovnem prevzemu tožnikov, prosilcev za azil, ki pa v postopku niso predložili dovoljenja za prebivanje, pač pa le zatrjujejo zakonsko možnost pridobitve takega potrdila in obstoj postopka za pridobitev tega potrdila. Ker pa so tožniki, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, z umikom prošenj za azil postali v Republiki Sloveniji tujci, izročitev tožnikov kot prosilcev za azil na podlagi sklepa z dne 19.10.2005, izdanega na podlagi 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe (in še to pomešanega z razlogi po 16(1)(e) členu Uredbe), ni mogoča, in je iz tega razloga odločitev o odpravi sklepa tožene stranke z dne 19.10.2005 pravilna, napotek za ugotavljanje prehodnega vprašanja pa nepotreben.

Pritožbeno sodišče je ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na podlagi 74. člena ZUS pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.