Jedro

Pojma dovoljenja iz 16(1)(e) člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 po mnenju sodišča ni pravilno interpretirati izključno preko določb Uredbe, to pa izhaja tudi iz Uredbe, ker v določilu 2. odstavka 3. člena Uredba daje t.i. klavzulo suverenosti. Nedvomno temu evropskemu predpisu ni bilo treba upoštevati specifičnosti pravne situacije v Republiki Sloveniji glede nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in na to dejstvo vezana stališča Ustavnega sodišča RS iz odločb v zadevah U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Zato pa je obstajala obveznost slovenskega upravnega organa v času odločanja na prvi stopnji, da Uredbo uporabi skupaj z upoštevanjem Ustave RS oziroma navedenih delov odločb Ustavnega sodišča RS, ki imajo jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Če je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen, postopka v zvezi s prošnjo za azil Sloveniji ni več, kar pa pomeni, da tudi ni več okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno ugotavljanje izpolnjevanja meril in mehanizmov za določitev, katere izmed dveh držav je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, kar je bistveni namen Uredbe.

Izrek

1. Tožbi zoper sklep tožene stranke št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 19. 10. 2005 se ugodi in se izpodbijani akt odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožba zoper obvestilo tožene stranke o predaji tožnikov pristojni državi št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 7. 11. 2005 se zavrže. 3. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 19. 10. 2005 (v nadaljevanju: prvi izpodbijani akt) je tožena stranka v prvi točki izreka na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) združila upravne stvari v en postopek, v drugi točki izreka pa je na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 (O J L 050, 25. 2. 2003, v nadaljevanju: Uredba) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za azil tožnikov, ki so državljani Srbije in Črne Gore, saj bodo tožniki predani v Nemčijo, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za azil. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določila 3. člena, 1. odstavka 16(e) člena, 20. člena, 3. in 4. odstavka 19. člena, 1. odstavka 20(e) člena Uredbe. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da bo ponovni sprejem tožnikov potekal dne 28. 10. 2005 z odhodom iz letališča Z ob 06.50 uri.

Z izpodbijanim obvestilom o predaji pristojni državi št. 2143-745/2005/1 (1352-12) z dne 7. 11. 2005 (v nadaljevanju: drugi izpodbijani akt) je tožena stranka obvestila tožnike o organizaciji predaje tožnikov ZRN. V drugem in tretjem odstavku tega obvestila je navedeno, da se bo predaja vršila z letalom iz letališča Z v U dne 18. 11. 2005 in da naj bodo tožniki ob 05.15 uri na ta dan na recepciji Azilnega doma popolnoma pripravljeni za odhod v pristojno državo.

Tožniki v tožbi pojasnjujejo, da jim je bil sklep vročen dne 25. 10. 2005, v njem pa je bil datum predaje določen na dan 28. 10. 2005 zgodaj zjutraj, zato so lahko preprečili njegovo izvršitev samo z umikom prošnje za azil. Prvi izpodbijani akt zaradi umika prošnje za azil in ustavitve postopka ne bi smel imeti več nobenega učinka. Glede drugega izpodbijanega akta tožniki pravijo, da določa nov datum predaje in ima zato naravo upravnega akta, ki ureja neke pravice tožnikov, in je, četudi nima oblike pravnega akta, po svoji vsebini pravni (upravni) akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu, skupaj s sklepom z dne 19. 10. 2005, s katerim sta vsebinsko tesno povezana.

Sklicujejo se tudi na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-246/02), ki po njihovem mnenju izrecno prepoveduje odstranitev tujca iz države, dokler se ne odloči o njegovi pravici do povrnitve nezakonito odvzetega bivalnega statusa. To je po mnenju tožnikov pomembno tudi z vidika določila 16(1)(e) člena Uredbe, ki določa, da se mora odločitev o premestitvi nanašati na prosilca, ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja.V tožbi so tožniki predlagali tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče preprečilo izvršitev izpodbijanega upravnega akta v postopku, ki je bil že ustavljen. Prosijo za oprostitev plačila sodnih taks in drugih stroškov, ker so brez vsakega premoženja, 12 let so živeli v Nemčiji od državne socialne podpore za odklonjene azilante, so brez zaposlitve in brez prebivališča. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da umik prošnje za azil in nato izdan sklep o ustavitvi azilnega postopka ne preprečujeta oziroma izključujeta uporabe Uredbe in s tem izročitve tožnikov v Nemčijo. Formalnopravno so tožniki do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka prosilci za azil, ki so lahko nastanjeni v Azilnem domu. Ker predaja dne 28. 10. 2005 ni bila mogoča, se je tožena stranka dogovorila za nov rok predaje in o tem obvestila tožnike. Ker izpodbijani sklep še ni pravnomočen, je tožena stranka tožnike o novem roku za predajo zgolj obvestila in ni izdala novega sklepa. Tožbeni ugovor, da je tožena stranka ZRN zamolčala, da so tožniki "izbrisani", pa nima nikakršnega vpliva pri odločanju po Uredbi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Upravno sodišče je v zadevi U 2437/2005 s sodbo z dne 15. 11. 2005 tožbi zoper oba izpodbijana akta ugodilo in oba izpodbijana akta odpravilo, s sklepom pa je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom v zadevi I up 1551/2005 z dne 22. 12. 2005 pritožbama obeh strank ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep o izdaji začasne odredbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Razlog, da je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo je po obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča z dne 22. 12. 2005 v tem, da imajo tožniki prav, da je od zakonitosti sklepa o ustavitvi azilnega postopka, zlasti pa učinkov, ki jih ima tak sklep na nadaljnji potek postopka, prvenstveno odvisno nadaljnje odločanje o predaji tožnikov ZRN. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 22. 12. 2005 zavzelo tudi stališče, da sklep o ustavitvi postopka še ne pomeni meritornega odločanja o prošnji za azil, ker s sprejetjem tega sklepa po 42. členu ZAzil tožena stranka vsebinsko še ni odločala o pravici do azila, ampak je zgolj ugotovila, da so tožniki umaknili prošnje za azil. Poleg tega je sodišče v sodbi z dne 22. 12. 2005 zavzelo stališče, če azilnega postopka po ustavitvi postopka ni več, tudi ne more biti več dogovarjanja tožene stranke o predaji tožnikov ZRN. Od vprašanja, ali je tožena stranka lahko še po sprejetju sklepa o ustavitvi postopka štela, da obstajata prošnji za azil v Sloveniji in ZRN, je odvisna zakonitost sklepa in obvestila tožene stranke o predaji tožnikov. O tem pa sodišče prve stopnje v upravnem sporu ni odločalo, zato je bilo po mnenju Vrhovnega sodišča odločanje sodišča prve stopnje preuranjeno. Vrhovno sodišče je prvostopenjskemu sodišču naložilo, da mora na podlagi glavne obravnave najprej rešiti vprašanje, ali je sklep o ustavitvi azilnega postopka zakonit in kakšne pravne posledice na azilni postopek ima ta sklep. Na koncu obrazložitve je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče presojalo pravno naravo sklepa o ustavitvi postopka, ki ni predmet tega upravnega spora in ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

Sodišče je s sklepom z dne 3. 1. 2006 ugodilo novi zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe in je izvršitve obeh izpodbijanih aktov zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Upravni spor v zvezi s presojo zakonitosti sklepa o ustavitvi postopka z dne 27. 10. 2005 je pravnomočno končan glede na to, da je Vrhovno sodišče s sodbo v zadevi I Up 158/2006 z dne 9. 2. 2006 potrdilo sodbo Upravnega sodišča z dne 4. 1. 2006, po kateri je sklep o ustavitvi postopka z dne 27. 10. 2005 zakonit. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po podatkih v spisu so tožniki prvi izpodbijani akt prejeli 25. 10. 2005, tožbo pa so vložili 10. 11. 2005. Ker Zakon o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/05 - odločba US, 17/2006) niti Uredba ne določata roka za vložitev tožbe zoper akt, ki ga tožena stranka sprejme na podlagi Uredbe, je v času izdaje izpodbijanih aktov veljal splošen rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki je 30 dni od vročitve izpodbijanega akta (1. odstavek 26. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 6. odstavek 39. člena ZAzil). Določilo 2. odstavka 40a. člena ZAzil-D (Uradni list RS, št. 17/2006) sicer določa, da se tožba zoper sklep, ki je izdan na podlagi Uredbe, vloži v treh dneh od vročitve, določilo 29. člena ZAzil-D pa določa, da se azilni postopki, ki so bili začeti do uveljavitve tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Vendar pa to po mnenju sodišča ne pomeni, da je tožba zoper prvi izpodbijani akt prepozna, ker ni vložena v roku 3 dni. Takšna uporaba določila 29. člena ZAzil-D v konkretnem primeru bi bila namreč v nasprotju z določilom 155. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ki ureja prepoved uporabe povratne veljave pravnih aktov oziroma določa, da samo zakon lahko določi, da ima posamezna določba učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene koristi. Ti pogoji za t.i. pravo retroaktivnost v konkretnem primeru niso izpolnjeni, ker ZAzil-D ne določa, da ima določilo 29. člena učinek za nazaj in ker povratnega učinka določila 29. člena ZAzil-D ne zahteva javna korist, zato je tožba tožnikov tudi zoper prvi izpodbijani akt pravočasna.

Sodišče je v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa z vidika treh samostojnih pravnih vprašanj.

Prvo pravno vprašanje, ki se je tudi toženi stranki zastavilo ob podaji prošnje za azil tožnikov, je v tem, ali je ob vložitvi prošnje za azil tudi v Nemčiji tekel postopek za azil, kajti Uredbo je mogoče uporabiti samo pod pogojem, da v obeh državah članicah tečeta azilna postopka oziroma bi bilo glede na besedilo 16(1)(e) člena Uredbe ta predpis potrebno uporabiti tudi, če je bila prošnja tožnikom zavrnjena. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da je bila prošnja za azil dvakrat zavrnjena v letu 2003. Iz njegove izpovedbe izhaja, da na podlagi te zavrnjene prošnje za azil ni stekel postopek odstranitve tožnikov iz države, ampak je bila v novem upravnem postopku v Nemčiji izdana posebna oblika zaščite za tožnike, ker razmere na Kosovu takrat niso dovoljevale vrnitve Romov, na podlagi katere so tožniki ostali v Nemčiji 12 let. Ko so nemške oblasti v juliju 2005 pridobile zagotovila, da nevarnosti za Rome na Kosovu ni več, je stekel postopek odstranitve tožnikov. Sodišču v tem upravnem sporu ni bilo treba presojati, ali je odstranitev tožnikov iz Nemčije potekala na podlagi zadnje zavrnjene prošnje za azil iz leta 2003 ali na podlagi preteka posebne oblike zaščite po nemškem pravu, ki bi jo bilo treba tudi šteti kot zaščito, za katero Uredba ureja merila in mehanizme za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, v drugačnem smislu kot preko dejstva, da je Nemčija sprejela pobudo pristojnega organa iz Slovenije o odgovornosti za obravnavanje prošenj za azil. Zato je samo z vidika obravnavanega vprašanja mogoče šteti, da je tožena stranka imela zakonito podlago za prepričanje, da je posebna oblika zaščite, ki so jo uživali tožniki po postopku zavrnitve njihovih prošenj za azil, oblika zaščite, ki spada v okvir Uredbe, ker je tako štel nemški pristojni organ. Z vidika tega (prvega) pravnega vprašanja, tožena stranka torej ni ravnala nezakonito.

Drugo pravno vprašanje, ki ga je sodišče obravnavalo v tem upravnem sporu, pa je vprašanje, ki so ga tožniki izpostavili v tožbi in sicer, da tožena stranka tožnikov ne bi smela prisilno odstraniti iz Slovenije, ker so imeli veljaven dokument za prebivanje v smislu 16 (1)(e) člena Uredbe. V zvezi s tem se tožniki v tožbi sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-246/2002; tožena stranka pa v odgovoru na tožbo pravi, da vprašanje "izbrisanih" nima nikakršnega vpliva pri odločanju po Uredbi. Za rešitev tega vprašanje je pomembno dejstvo, da je tožnik ob vložitvi prošnje za azil toženi stranki naznanil, da je od leta 1985 do 1993 živel v Sloveniji, da je imel zakonito stalno prebivališče v P na naslovu VV 35 in da mu je bilo to dovoljenje dne 26. 2. 1992 nezakonito odvzeto z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in se je v zvezi z vrnitvijo tega dovoljenja skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS. Stališče tožene stranke, da vprašanje nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivališča z vidika Uredbe ni relevantno, ne drži. Določilo 1. odstavka 9. člena Uredbe pravi, da če prosilec za azil poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Na "dovoljenje" pa se nanašata tudi določbi 16(1)(c)in (e) člena Uredbe: države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi, so obvezane pod pogoji iz člena 20 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja (16(1)(c) člen Uredbe) in pod pogoji iz člena 20 ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila, in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Po določilu 2(j) člena Uredbe pa "dokument za prebivanje" pomeni, kakršno koli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice, ki državljanu tretje države dovoljuje bivanje na njenem ozemlju, vključno s tistimi, ki utemeljujejo dovoljenje, da ostanejo na ozemlju v okviru ukrepov začasne zaščite ali dokler ne prenehajo okoliščine, ki preprečujejo izvedbo odstranitvenega naloga, z izjemo vizumov in dovoljenj za prebivanje, izdanih v obdobju, potrebnem za določitev odgovorne države članice po tej uredbi ali med obravnavanjem prošnje za azil ali prošnje za dovoljenje za prebivanje. Pojma dovoljenja iz 16(1)(e) člena Uredbe po mnenju sodišča ni pravilno interpretirati izključno preko določb Uredbe, to pa izhaja tudi iz Uredbe, ker v določilu 2. odstavka 3. člena Uredba daje t.i. klavzulo suverenosti. Nedvomno temu evropskemu predpisu ni bilo treba upoštevati specifičnosti pravne situacije v Republiki Sloveniji glede nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in na to dejstvo vezana stališča Ustavnega sodišča RS iz odločb v zadevah U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (4. točka izreka odločbe, 21. odstavek obrazložitve), U-I-295/99 z dne 8. 5. 2000 (10. in 11. odstavek obrazložitve odločbe), U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003 (14., 19. 23., 27. in 30. odstavek obrazložitve odločbe), U-II-1/2004 z dne 26. 2. 2004 (13. in 14. odstavek obrazložitve odločbe), U-II-3/2004 z dne 20. 4. 2004 (10. in 15. odstavek obrazložitve odločbe). Zato pa je obstajala obveznost slovenskega upravnega organa v času odločanja na prvi stopnji, da Uredbo uporabi skupaj z upoštevanjem Ustave RS oziroma navedenih delov odločb Ustavnega sodišča RS, ki imajo jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Obveznost slovenskih pristojnih organov je, da evropske predpise v čim večji meri upoštevajo in uporabljajo v skladu z Ustavo; v konkretnem primeru to nikakor ni sporno glede na to, da Uredba daje državam članicam možnost uporabe t.i. klavzule suverenosti. Argument tožene stranke, ki ga je podala na glavni obravnavi, da je bila Nemčija pripravljena sprejeti tožnike, ne odtehta obveznosti, da pristojni organ (2. odstavek 120. člena Ustave) in sodišče (125. člen Ustave) pri uporabi uredbe upošteva tudi Ustavo, še posebej ker Uredba to dopušča. Izmed omenjenih stališč Ustavnega sodišča so za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistvena 4. točka izreka odločbe v zadevi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, kjer je Ustavno sodišče postavilo, da do odprave ugotovljene neskladnosti iz 1. točke izreka se zoper državljana druge republike nekdanje SFRJ ne sme izreči ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih (ZTuj), če je imel na dan plebiscita 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Dejstvo, da je Ustavno sodišče ukrep odstranitve povezalo z določilom 28. člena ZTuj, ne pomeni, da v ta okvir ne spada odstranitev prosilca za azil iz Slovenije po Uredbi, ker je Ustavno sodišče v zadevi odločalo približno 4 leta pred izdajo Uredbe, celo pred sprejemom Zakona o azilu. Za obravnavani upravni spor je bistveno tudi stališče Ustavnega sodišča v zadevah U-I-284/96 in Up-60/97 in U-I-295/99 z dne 18. 5. 2000, da je treba pri urejanju statusa takih oseb izhajati iz položaja, ki bi ga pravno morali imeti, pa ga zaradi tega, ker zakonodajalec ni uredil njihovega položaja, niso imeli (U-I-295/99 z dne 18. 5. 2000, 11. odstavek obrazložitve) in da je potrebno ugotavljanje stalnega prebivališča ugotavljati za nazaj od dne izbrisa iz registra dalje (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003, 8. točka izreka odločbe). "Dovoljenje za stalno prebivanje v tem primeru ne ustanavlja novega pravnega položaja teh oseb, temveč glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja pravni položaj, ki je dejansko že obstajal in bi moral obstajati tudi na podlagi zakona samega. Zato bi Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) glede na dejanski položaj teh oseb dovoljenje za stalno prebivanje moral dati učinek ugotovitvenih (deklaratornih) odločb. Deklaratorne odločbe pravno učinkujejo od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega razmerja (ex tunc) in je njihov retroaktivni učinek utemeljen že po naravi stvari, ker gre za ugotovitev pravnega razmerja, nastalega pred izdajo deklaratorne odločbe" (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003, 19. odstavek obrazložitve). Da je treba na tej pravni podlagi upoštevati tudi situacije, ki se nanašajo na osebe, ki so kasneje postali begunci, pa je razvidno iz 27. odstavka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-246/2002 z dne 3. 4. 2003. Ta ustavno-pravna podlaga pomeni, da bi tožena stranka morala za odgovor na vprašanje, ali imajo tožniki dovoljenje v smislu 16(1)(e) člena Uredbe, ravnati po 4. oddelku poglavja XII., A. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja predhodno vprašanje. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-855/2004 z dne 2. 3. 2006, ki jo je tožeča stranka izpostavila na glavni obravnavi, izhaja, da mora pristojni organ izpeljati tovrstne upravne postopke ugotavljanja stalnega prebivališča za obdobje od izbrisa naprej, četudi zakonodajalec še ni odpravil ugotovljenih neskladnosti v ZUSDDD in še ni predpisal meril (okvirov) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (15. odstavek obrazložitve odločbe), mora pa pristojni organ pri opredelitvi vsebine nedoločnega pravnega pojma dejansko življenje izhajati iz stališč, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi U-I-246/2002. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi ni uporabila določb ZUP o predhodnem vprašanju, da bi pred izdajo izpodbijane odločbe razčistila vprašanje in odločila glede dovoljenja za stalno prebivanje tožnika v Sloveniji, je sodišče tožbi ugodilo (2. odstavek 39. člena ZAzil, 3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z vidika tega drugega vprašanja, ki ga je sodišče presojalo v tem upravnem sporu, je razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe obstajal že v času izdaje izpodbijanega akta.

Samostojen razlog za ugoditev tožbi pa se nanaša na tretje vprašanje, ki ga je sodišče moralo presojati v tem upravnem sporu, ker je to tudi tožbeni ugovor in ker je to bistveni argument Vrhovnega sodišča RS, zaradi katerega je pritožbeno sodišče vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek. Gre za tožbeni argument, ker postopka o azilu ni več glede na to, da je odločba o ustavitvi azilnega postopka pravnomočna, tudi ni več mogoče uporabiti Uredbe in zato je po mnenju tožeče stranke odstranitev tožnikov iz Slovenije v Nemčijo nezakonita. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede tega vprašanja tekom upravnega spora spremenila pravno stališče. V odgovoru na tožbo je tožena stranka menila, da so tožniki prosilci za azil do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka in ker sklep o ustavitvi postopka še ni pravnomočen, je dopustna tudi predaja tožnikov Nemčiji. Na glavni obravnavi pa se je tožena stranka v nasprotju s tem stališčem sklicevala na to, da Uredba v 16(1)(e) členu govori o "državljanu", ne pa o prosilcu za azil. Na glavni obravnavi je tožena stranka omenjenemu tožbenemu ugovoru nasprotovala tudi z argumentacijo, da je Vrhovno sodišče prvostopenjskemu sodišču naložilo, da ugotovi, kakšne pravne posledice na azilni postopek ima sklep o ustavitvi postopka, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da s tem Vrhovno sodišče še ni odločalo o tem, ali ima sklep o ustavitvi kakršen koli vpliv na odločitev po Uredbi. Po mnenju Upravnega sodišča, če je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen, postopka v zvezi s prošnjo za azil Sloveniji ni več, kar pa pomeni, da tudi ni več okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno ugotavljanje izpolnjevanja meril in mehanizmov za določitev, katere izmed dveh držav je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, kar je bistveni namen Uredbe (1., 2., 3. in 4. člen). Z izdajo izpodbijanega sklepa je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala prošnje za azil, kar pa ne pomeni, da azilnega postopka v Sloveniji sploh ni, saj je vložitev prošnje za azil konstitutivnega pomena za uporabo Uredbe. S tem, ko je na podlagi umika prošnje za azil tožena stranka izdala sklep o ustavitvi postopka, je s pravnomočnostjo odločbe prenehal tudi azilni postopek, in je treba tožnike obravnavati po Zakonu o tujcih - ob upoštevanju navedenih odločb Ustavnega sodišča RS v zvezi z ugotavljanjem stalnega prebivališča za tiste, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Takšna interpretacija, da ko azilnega postopka ni več, tudi ni več mogoče uporabiti Uredbe, pa izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 22. 12. 2005. Splošen napotek Vrhovnega sodišča prvostopenjskemu sodišču je bil, da le-to ugotovi, kakšne pravne posledice na azilni postopek ima sklep o ustavitvi postopka. Pred tem splošnim napotkom, je Vrhovno sodišče že podalo delni odgovor na to vprašanje, ko je ugotovilo, da če azilnega postopka po ustavitvi postopka ni več, tudi ne more biti več dogovarjanja tožene stranke o predaji tožnikov ZRN. Vrhovno sodišče sicer ni postavilo, da v takem primeru ne more ostati v veljavi sklep, ki je bil izdan na podlagi Uredbe, ampak je ugotovilo, da ne more biti "dogovarjanja" o predaji. Vendar bi bilo v konkretnem primeru, ker je bil sklep izdan dne 19. 10. 2005, nujno tudi dogovarjanje o dejanskih okoliščinah izročitve tožnikov, kar pomeni dogovarjanje o predaji tožnikov, zato tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je potrebno izpodbijani sklep odpraviti, ker je postal nezakonit z vidika obravnavanega (tretjega) vprašanja z nastopom pravnomočnosti sklepa o ustavitvi azilnega postopka, to je po izdaji izpodbijanega akta.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo (2. odstavek 39. člena ZAzil), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora tožena stranka v zvezi z uporabo Uredbe v razmerju do tožnikov in Nemčije upoštevati pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki zadevajo postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (3. odstavek 60. člena ZUS, 6. odstavek 39. člena ZAzil). Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, ki ga je podala na glavni obravnavi, da bi sodišče meritorno odločilo o tem, ali tožnik ima dovoljenje v smislu 16(1)(e) Uredbe, ker za spor polne jurisdikcije niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke 1. odstavka 61. člena ZUS. Iz določbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-855/2006 tudi ne izhaja, da bi Upravno sodišče moralo v konkretnem primeru odločiti o dovoljenju za stalno prebivanje tožnika od dneva nezakonitega izbrisa naprej. V zadevi Up-855/2006 je Ustavno sodišče namreč navedlo, da bi bilo smotrno o zadevi odločiti čim prej in je pri tem navedlo, kaj mora upoštevati Upravno sodišče pri opredelitvi vsebine pravnega pojma dejansko življenje, vendar pa je v zadevi Up-855/2006 ministrstvo za notranje zadeve že izdalo določbo, med tem ko v predmetni zadevi Ministrstvo za notranje zadeve po podatkih v spisu še ni izdalo odločbe, ampak postopek za ugotavljanje stalnega prebivališča teče od sredine leta 2005. Odločanje o navedenem vprašanju v sporu polne jurisdikcije v konkretnem primeru zato ne bilo skladno z naravo stvari glede na to, da po navedbah tožeče stranke postopek teče v izvršilni veji oblasti (načelo delitve oblasti - 2. odstavek 3. člena Ustave).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba se zavrže. Sodišče je tožbo zoper drugi izpodbijani akt zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, vendar je pred tem najprej presojalo, ali je navedeni akt sploh lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Sodišče je že v sodbi z dne 15. 11. 2005, ki je bila sicer razveljavljena, zavzelo stališče, da je predmet presoje v upravnem sporu tudi drugi izpodbijani akt. Ker Vrhovno sodišče v sklepu z dne 22. 12. 2005 ni ugotovilo nepravilnosti v argumentaciji prvostopenjske sodbe, da v presojo vzame tudi drugi izpodbijani akt, je sodišče na podlagi argumentacije iz sodbe z dne 15. 11. 2005 (mutatis mutandis) štelo, da je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu tudi drugi izpodbijani akt. Tej argumentaciji sodišče dodaja le to, da je interpretacija sodišča, ki jo je sodišče zavzelo že v sodbi z dne 15. 11. 2005, pravilna tudi ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 12. 2005. V tem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je od presoje sklepa o ustavitvi postopka "odvisna tudi zakonitost sklepa in obvestila tožene stranke o predaji", kar nedvomno kaže na to, da mora biti tudi drugi izpodbijani akt predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu.

Potem, ko je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani akt lahko predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu v smislu 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, pa je naslednje ključno vprašanje, ali izpodbijani akt posega v kakšno tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Prisilni del izpodbijanega akta pravi, da se bo predaja tožnikov ZRN vršila dne 18. 11. 2005 in da imajo na ta dan tožniki določene obveznosti v zvezi s potjo v ZRN. Ker je ta datum že mimo, izpodbijani akt očitno ne posega v nobeno pravico tožnikov ali v njihovo na zakon oprto korist oziroma tožniki s tožbo v upravnem sporu zoper navedeni akt ne morejo v ničemer vplivati na izboljšanje njihovega pravni položaja glede na izdani izpodbijani akt. Zato je sodišče s sklepom v drugi točki izreka tožbo zoper drugi izpodbijani akt zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.