Jedro

Na dejavnost s povečano nevarnostjo se ni mogoče sklicevati, kadar se ta opravlja v nasprotju z izrecnimi navodili, ki so izvajalcu dejavnosti znana. V tem okviru je mogoče govoriti le o morebitni krivdni odgovornosti, če pri opravljanju takšne dejavnosti pride do škode in o porazdelitvi te odgovornosti med izvajalcem dejavnosti in odgovorno osebo, ki bi morala pravilno izvajanje dejavnosti nadzorovati.

Izrek

Revizija se v obsegu odločitve o premoženjski škodi (100.000 SIT, sedaj 417,29 EUR) zavrže, v ostalem delu (glede odškodnine za nepremoženjsko škodo) pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v znesku 2.580.000 SIT (10.766,14 EUR), višji toženi zahtevek pa je zavrnilo. Izhajalo je iz ugotovitve, da je za nastalo škodo tožnica sama odgovorna do 40%.

Sodišče druge stopnje je pritožbama toženih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženima strankama naložilo v plačilo znesek 1.720.000 SIT (7.177,43 EUR) ob ugotovitvi, da je tožnica za nastalo škodo sama odgovorna do 60% njenega obsega. V ostalem je pritožbo toženih strank zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje (ob ustrezno spremenjeni odločitvi o pravdnih stroških) potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z odločitvijo o naložitvi celotne odškodnine toženima strankama v plačilo. Uveljavlja torej razliko med dosojenim zneskom 1.720.000 SIT in priznano odškodnino v znesku 4.300.000 SIT. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri so mokra in spolzka tla nevarna stvar ne glede na to, kdo je takšno lastnost tal povzročil, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev. Res je, da so v tem primeru navodila prepovedovala delo na mokrih in spolzkih tleh po odstranitvi protizdrsne emulzije, vendar pa je bila praksa takšna, da so snažilke po razmočenju tal z delom nadaljevale in niso počakale, da bi se posušila, saj bi se sicer čiščenje in nanos nove protizdrsne emulzije preveč zavlekla. Druga tožena stranka je vedela, da se snažilke ne držijo predpisane tehnologije, zaradi česar je kriva, da ni ustrezno ukrepala, predpisala ustrezno drugačno tehnologijo in delo snažilk nadzirala.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na odločitev o odškodnini za tožnici nastalo premoženjsko škodo v znesku 100.000 SIT (417,29 EUR).

Čeprav tudi ta škoda izvira iz istega škodnega dogodka, pa je višino odškodnine v tem obsegu mogoče določiti ob drugačni dejanski podlagi od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato je glede dopustnosti revizije glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo treba uporabiti določbo 41. člena ZPP, kar posledično pomeni, da vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega zneska 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je bilo treba odločiti v tem delu o zavrženju reviziji (377. člen ZPP).

V ostalem delu pa revizija ni utemeljena.

Tožnica je bila zaposlena kot snažilka pri drugi toženi stranki. Dne 9.10.1999 je v Dispanzerju ... z ostalimi snažilkami odstranjevala zaščitno prevleko s tal, ki jih je bilo nato potrebno ponovno namazati. Snažilke so tla najprej polile s posebno kemikalijo, ki je raztopila maščobe. Tla so zato postala spolzka. Vodo in umazanijo s tal je tožnica pobirala strojno, pri čemer pa ji je spodrsnilo in se je ob padcu hudo telesno poškodovala.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da bi zaradi odstranitve stare protizdrsne podlage tla ne bila več spolzka, če bi tožnica počakala, da se posušijo. Tudi navodilo za delo je bilo takšno. Dejansko in pravno sklepanje je torej omogočilo v izpodbijani sodbi sprejeto razlago, da bi tožnici ne moglo spodrsniti, če bi počakala, da se tla posušijo. Pri tem je ugotovljeno, da so bile vse snažilke seznanjene z navodili za pravilno izvajanje dela in da padca na mokrih tleh ne bi bilo mogoče preprečiti z morebitno drugačno obutvijo. V okvir dokaznega sklepanja je sprejeta tudi lastna izpoved tožnice, da sta želeli s kolegico čim prej opraviti delo, da bi lahko odšli domov, zaradi česar nista čakali, da se tla posušijo. Če bi se snažilke držale navodil, bi sušenje trajalo uro ali dve, zaradi česar bi se delo zelo zavleklo.

Navedene dejanske ugotovitve s posledičnim dokaznim sklepanjem so v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje omogočile sklepanje, da v konkretnih okoliščinah tožnica ni opravljala nevarne dejavnosti. Revizijska zadeva z opr. št. II Ips 24/99, na katero se tožeča stranka sklicuje v reviziji, je drugačna od obravnavane in je ni mogoče vzeti za primerjavo. Delo na mokrih in spolzkih tleh bi namreč moglo predstavljati nevarno dejavnost, če bi se na mokrih in spolzkih tleh moralo opravljati. V konkretnih okoliščinah pa je ugotovljeno, da so snažilke, med njimi tudi tožnica, čiščenje tal opravljale v nasprotju z navodili in torej kljub navodilom niso počakale z nadaljevanjem dela, da bi se mokra in spolzka tla posušila in bi ne bila več nevarna. Na dejavnost s povečano nevarnostjo se ni mogoče sklicevati, kadar se ta opravlja v nasprotju z izrecnimi navodili, ki so izvajalcu dejavnosti znana. V tem okviru je mogoče govoriti le o morebitni krivdni odgovornosti, če pri opravljanju takšne dejavnosti pride do škode in o porazdelitvi te odgovornosti med izvajalcem dejavnosti in odgovorno osebo, ki bi morala pravilno izvajanje dejavnosti nadzorovati.

Navodila druge tožene stranke so po dejanskih ugotovitvah prepovedovala delo na mokrih in spolzkih tleh. Kljub temu je bila praksa takšna, da so snažilke po razmočenju tal z delom nadaljevale zato, ker bi se sicer čiščenje in nanos protizdrsne emulzije preveč zavleklo. Druga tožena stranka kot delodajalec je vedela, da se snažilke (torej tudi tožnica) ne držijo predpisane tehnologije, zaradi česar je odgovorna, ker ni ustrezno ukrepala, bodisi z vsakokratnim nadzorom, ali kako drugače. Pravna podlaga za presojo torej temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZOR o krivdni odgovornosti za nastalo škodo v povezavi z določbo prvega odstavka 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti. Oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Dejstvo, da je tožnica vedela za navodilo, da ne sme nadaljevati dela, dokler se tla ne posušijo, pa je kljub temu z delom nadaljevala, kaže na njeno veliko nepazljivost in s tem na znatnejši prispevek k nastanku škode. Odgovornost druge tožene stranke je torej le v tem, da je opustila kontrolo in nadzor nad delom snažilk. Ob tehtanju deležev odgovornosti je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko je presodilo, da je odgovornost tožnice za nastalo škodo večja od odgovornosti druge tožene stranke. Revizijsko sodišče se zato strinja z ugotovitvijo, da je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo v obsegu 60%, toženi stranki pa solidarno le v preostalem delu.

Revizija je sicer vložena z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP, vendar konkretno ne navede, v čem naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Ker je revizijski preizkus o pravilni uporabi materialnega prava pokazal, da izpodbijani presoji tudi tega revizijskega razloga ni mogoče očitati, je bilo treba revizijo zavrniti v skladu z določbo 378. člena ZPP.