Jedro

Čistilke so poznale pravilni delovni proces čiščenja, vedele so za navodilo, da ne smejo hoditi po mokrih tleh in da so se zavedale spolzkih tal v konkretnem primeru, saj so se opozarjale med seboj na pazljivo hojo. Niso čakale, da se tla povsem posušijo, ker so želele delo čimprej končati. Način dela, kot so se ga poslužile tudi v obravnavanem primeru, je bil namreč po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje utečen in je bil očitno posledica opustitve vsakršne kontrole ali nadzora nad njihovim delom. Delež odgovornosti tožeče in tožene stranke je 60% proti 40% v škodo tožnice.

Izrek

Pritožbama prve in druge tožene stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu s p r e m e n i tako, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 1.720.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.09.2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (do 2.580.000,00 SIT) pa se zavrne.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka se spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti tožeči stranki 381.103,70 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.09.2004 dalje do plačila, tožeča stranka pa prvi toženi stranki 12.255,00 SIT in drugi toženi stranki 124.611,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.09.2004 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti drugi toženi stranki 44.775,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, prvi toženi stranki pa 17.358,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.01.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožnici 2.580.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpela ob poškodbi na delu. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici solidarno povrniti 451.307,00 SIT stroškov, tožeča stranka pa prvi toženi stranki 9.262,50 SIT in drugi toženi stranki 94.183,00 SIT stroškov, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.09.2004 dalje do plačila. Tožničino škodo je sicer odmerilo na 4.300.000,00 SIT, vendar je ocenilo, da je zanjo soodgovorna 40% in je zato toženima strankama naložilo v plačilo le tisti del škode, ki odpade na odgovornost delodajalca, torej 60%.

Zoper sodbo se pritožujejo tožnica po pooblaščencu, prva tožena stranka in druga tožena stranka po pooblaščencu.

Tožnica izpodbija sodbo v delu, kjer je ugotovljeno, da naj bi bila za nastalo škodo soodgovorna v višini 40%. Navaja, da so bila tla v prostoru, ki ga je čistila, spolzka, ker so bila polita s kemikalijo za razkrajanje umazanije. Na razpolago je imela le natikače, ki so ji onemogočali stabilno hojo, še posebej na razmočenih in spolzkih tleh. Po mnenju pritožbe je zaradi teh okoliščin tožnica opravljala delo s povečano nevarnostjo, v posledici česar ji tožena stranka za nastalo škodo odgovarja objektivno. Sodbi sodišča prve stopnje očita, da ni izrecno odgovorila na vprašanje, ali je tožnica v obravnavanem primeru opravljala delo s povečano nevarnostjo ali ne. Ne strinja se z argumentom sodišča, da tla ne bi bila več spolzka, če bi čistilke počakale, da se posušijo. Po njenem mnenju je namreč delo, ki ga je opravljala, delo s povečano nevarnostjo in tako je ostalo v vseh okoliščinah, ne glede na to, ali je delavka imela možnost počakati, da se tla posušijo in postanejo nenevarna. Vsi zaslišani v tem postopku so povedali, da so tla, na katerih je tožnici spodrsnilo, bila nevarna. Varnostni inženir tožene stranke R.Š. je izrecno povedal, da mora obutev omogočiti delavcu stabilno hojo. Natikači take hoje ne omogočajo niti na suhih tleh. Delavke so tistega dne morale generalno počistiti vse prostore v dispanzerju, pravilno so začele čistiti od zadnjega proti prvemu prostoru, gledano od vhodnih vrat. Če bi pri vsakem od osmih prostorov najprej počakale, da se tla posušijo, za kar je potrebno vsakič po dve uri, dela v osemurnem delavniku ne bi mogle opraviti. Zato so bile prisiljene delati tako kot so delale, da so istočasno lahko očistile več prostorov in to je bil razlog, da so hitele.

Druga tožena stranka Zdravstveni dom K. v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, opozarja, da ima tožnica kot čistilka dolgoletne delavne izkušnje in da je šlo v obravnavanem primeru za utečeno in običajno delo. Neživljenjsko je zahtevati od tožene stranke nadzorstvo nad njenim delom, saj je to skregano z vsako logiko organizacije dela. V kolikor bi vzdržala logika sodišča, bi moral delo treh čistilk nadzirati njihov nadrejeni, kar pomeni, da bi vsak delavec moral imeti nadzornika. Tožnica je vedela, da se po namazanih tleh, dokler se ne posušijo, ne sme hoditi, saj so zelo spolzka. Kljub temu je hodila po namazanih tleh, ker je želela s sodelavko čimprej opraviti svoje delo, da bi lahko šla domov, kar izhaja tudi iz izpovedi priče H.D. Pritožbi prilaga sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 24/99, iz katere izhaja, da se je sodišče postavilo v podobni zadevi na stališče, da delodajalec ni dolžan računati z nepravilnim ravnanjem svoje delavke, ki ga je izvršila zaradi svojega notranjega vzgiba in zaradi zasledovanja svoje koristi, češ da bi lahko z delom hitreje zaključila in odšla domov.

Prva tožena v pritožbi, podobno kot druga tožena stranka, opozarja na tožničine delovne izkušnje od leta 1982, opozarja, da je delo dobro poznala in vedela, da po tleh, dokler se ne posušijo, ne sme hoditi, ker so zelo spolzka in nevarna, prav tako opozarja na to, da je tožnica s sodelavko želela čimprej opraviti delo, da bi lahko odšli prej domov. Zatrjuje, da je delodajalec tožnico poučil o nevarnostih pri delu in ji zagotovil ustrezno varovalno opremo, saj je tožnica uporabljala obutev, ki je bila predpisana. Tudi sama je namreč pri zaslišanju povedala, da so imele novo obutev, le da so za taka dela, kot je bilo konkretno generalno čiščenje, uporabljale stare natikače. Sodišče ni navedlo, katera so tista pravila, ki naj bi jih delodajalec kršil, ker ni zagotovil ustreznega nadzora po pravilih o varstvu pri delu nad delom tožeče stranke. Sicer pa predpisi o varstvu pri delu nalagajo tudi delavcu, da mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu. Res je R.Š. povedal, da mora biti delavec med drugim nadziran pri delu, vendar je pri tem odgovoru priče šlo za splošno pravilo, ki ni bilo konkretizirano. Tudi ta pritožba se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v kateri se je delodajalec razbremenil odgovornosti za škodo delavke, ki je iz lastnega nagiba stopila na tla, ki jih je pred tem sama namazala in vedela, da so spolzka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbi prve in druge tožene stranke pa sta utemeljeni delno.

K pritožbi tožeče stranke: Ne drži, da se prvostopenjsko sodišče ni jasno opredelilo glede vrste odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela pri delu. Sodišče se je namreč postavilo na stališče, da ni šlo za nevarno delo, saj tla ne predstavljajo nevarne stvari in zato tožena stranka ne odgovarja objektivno. To svoje stališče je sodišče prve stopnje povsem jasno obrazložilo. Res pa je dosedanja sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar celo ne glede na to, kdo je takšno lastnost tal povzročil, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev (prim. odločbo II Ips 24/99). Vendar tudi če bi v obravnavanem primeru izhajali iz objektivne odgovornosti tožene stranke, tožničin delež odgovornosti glede na konkretne okoliščine primera, ki bodo posebej izpostavljene v nadaljevanju obrazložitve (predvsem pri obravnavanju pritožbe tožene stranke), ne bi bil nižji od 40%. Ne drži, da naj bi bil eden od vzrokov za tožničin padec neprimerna obutev. Tožnica sama je pri zaslišanju povedala, da je imela delovne copate z gumijastim podplatom, le da je za konkretno čiščenje uporabila stare, a enake. Ker je bil razlog za padec tožničin zdrs in ne morebitna nestabilna noga v copati, kar je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo, pritožba neutemeljeno izpostavlja tožničino neprimerno obutev. Pritožbene trditve, da je tožnica s sodelavkama morala uporabiti tak način dela, ko je bilo nujno hoditi tudi po razmočenih, namaščenih tleh, iz razloga, ker so morale zaključiti delo v vseh osmih prostorih v osmih urah oz. da so bile prisiljene delati tako, kot so delale, so nove. Pred prvostopenjskim sodiščem jih tožeča stranka ni uveljavljala, zato jih, ker niso podani pogoji iz 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne more niti v pritožbi. Tožnica je namreč pri zaslišanju na vprašanje, zakaj niso počakale, da se tla posušijo, povedala, da sta s kolegico želeli čimhitreje opraviti delo, da bi lahko šli domov. Odgovor priče H. D. na vprašanje, zakaj ne počakajo, da se tla posušijo, češ da "ni časa in bi vse skupaj predolgo trajalo," zato ne more vplivati na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi.

K pritožbi prve in druge tožene stranke: Pritožbi utemeljeno opozarjata na okoliščino, da ima tožnica dolgoletne delovne izkušnje pri opravi takih del, kot jih je opravljala tudi v obravnavanem primeru, ko je prišlo do njenega padca. Opis dela priče H.D. in tožnice namreč dovolj jasno kaže, da so čistilke poznale pravilni delovni proces čiščenja, da so vedele za navodilo, da ne smejo hoditi po mokrih tleh in da so se zavedale spolzkih tal v konkretnem primeru, saj so se opozarjale med seboj na pazljivo hojo. Glede na že omenjeno tožničino izpoved, da niso čakale, da se tla povsem posušijo, ker so želele delo čimprej končati, je zaključek sodišča prve stopnje o deležu odgovornosti strank za tožničino škodo po oceni pritožbenega sodišča nepravilen, saj omenjene okoliščine na strani tožnice upošteva v premajhni meri.

Delež odgovornosti tožene stranke, če se upošteva njeno krivdno odgovornost, ki je zanjo ugodnejša, je v tem, da je opustila ustrezno nadzorstvo nad delom čistilk. Ne gre za neposredno nadzorstvo v času same nezgode, kot ga v pritožbi razume in opisuje druga tožena stranka kot neživljenjsko, temveč za to, da so čistilke očitno delale brez vsakega nadzora. Način dela, kot so se ga poslužile tudi v obravnavanem primeru, je bil namreč po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje utečen in je bil očitno posledica opustitve vsakršne kontrole ali nadzora nad njihovim delom. Priča B.P., ki je pri drugi toženi stranki zadolžena tudi za organizacijo čiščenja, namreč razen o tem, da je bilo dano navodilo, da se ne sme hoditi po mokrih tleh, o kakršnemkoli nadzoru nad delom čistilk ni povedala ničesar. V tej pravdi obravnavana zadeva zato ni enaka tisti, ki jo obravnava judikat II Ips 24/99, na katerega se sklicujeta toženi stranki v pritožbi, v kateri je šlo za situacijo, ko je oškodovanka povsem brez potrebe stopila na spolzka tla, ki jih je pred tem sama naloščila. V sedaj obravnavanem primeru je bilj cilj tožničine hoje po mokrih tleh, namazati prostore, ki so se pred tem posušili.

Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je delež odgovornosti tožeče in tožene stranke 60% proti 40% v škodo tožnice in ne obratno, zato je sodbo sodišča prve stopnje v tem sorazmerju spremenilo.

Toženi stranki sta tako dolžni tožeči stranki glede na višino škode, ki je bila odmerjena na 4.300.000,00 SIT in ki ni predmet izpodbijanja s strani nobene od pritožnic, plačati 1.720.000,00 SIT odškodnine in ne 2.580.000,00 SIT, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče moralo odločati na novo o vseh stroških postopka. Glede na spremenjeno sodbo se izkaže, da je tožeča stranka uspela po temelju s 40% svojega zahtevka, po višini pa s 75%, skupaj gre torej njen uspeh ovrednotiti na 57%. Njene pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 668.603,00 SIT, glede na njen uspeh pa sta ji toženi stranki dolžni solidarno povrniti 381.103,70 SIT pravdnih stroškov. Uspeh toženih strank v postopku je 43%, tožeča stranka je zato dolžna prvi toženi stranki, katere stroški so bili odmerjeni na 28.500,00 SIT, povrniti 12.255,00 SIT pravdnih stroškov, drugi toženi stranki, katere stroški so bili odmerjeni na 289.794,00 SIT pa je dolžna povrniti 124.611,00 SIT.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženima strankama pa je dolžna povrniti stroške v sorazmerju z njunim uspehom v pravdi. Toženi stranki sta sodbo izpodbijali v ugodilnem delu, uspeli sta približno z 1/3, zato je dolžna tožeča stranka povrniti drugi toženi stranki 44.775,00 SIT stroškov pritožbenega postopka (1/3 od stroškov odmerjenih na 135.684,00 SIT - taksa za pritožbo 51.600,00 SIT, sestava pritožbe 625 odvetniških točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV), prvi toženi stranki pa 17.358,00 SIT (1/3 od stroškov sodne takse in materialnih stroškov, skupaj odmerjenih na 52.600,00 SIT).