Jedro

Tožnica v zvezi z uporabo podjetniške pogodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih navedb niti je ni predlagala kot dokaz, ampak je to storila šele v pritožbi, s čimer je ravnala v nasprotju z 286. členom ZPP, za kar pa ni imela opravičenega razloga.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila vročitev (v skladu z 88. členom ZDR-1) opravljena po preteku 8 dni od prvega poskusa vročitve tožnici, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica zamudila 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz 200. člena ZDR-1, zaradi česar je tožbo kot prepozno zavrglo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zavrže, v preostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje in kot prepozno zavrglo tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica zamudila 30-dnevni materialni prekluzivni rok iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) za vložitev tožbe, zaradi česar je izgubila pravico do sodnega varstva. Institut vrnitve v prejšnje stanje naj bi se uporabljal le v primeru, ko gre za zamudo procesnega roka, medtem ko ga v primeru materialnega roka ni mogoče uporabiti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bila odpoved pravilno vročena šele 11. 6. 2014, saj bi ji morala biti glede na pravila podjetniške kolektivne pogodbe vročena po pravilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ne pa po ZDR-1. Sodišču naj bi bilo znano, da je pri toženi stranki v uporabi podjetniška kolektivna pogodba, saj se je na njen 83. člen sklicevala tudi sama tožena stranka. Kljub temu, da nobena od strank tega dokaza (podjetniške kolektivne pogodbe) ni predlagala, naj bi sodišče moralo ravnati po prvem odstavku 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) in pridobiti dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče naj bi zmotno presodilo, da gre pri roku iz 200. člena ZDR-1 za materialni prekluzivni rok. To naj bi bilo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014. Ureditev vročanja po 88. členu ZDR-1 naj bi bila tudi protiustavna, saj naj bi posegala v tožničino ustavno pravico iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka naj bi bila seznanjena s psihičnim stanjem tožnice, vendar ji je odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila v trajanju bolniškega staleža. Sankcija za zamudo v tožničinem primeru (izguba pravice) naj bi bila hujša kot na primer zamuda roka za odgovor na tožbo, ko se tožba vroča po pravilih ZPP, in kadar ima naslovnik upravičen in opravičljiv razlog, da pisanja ne prevzame.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena (384. člen ZPP).

7. Revizijsko sodišče je v skladu s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 371. člena ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Sklep o zavrženju tožbe tožnica izpodbija zaradi domnevno nepravilne vročitve, ki bi morala biti po njenem mnenju opravljena po določbah podjetniške kolektivne pogodbe.

8. Tožnica v zvezi z uporabo podjetniške pogodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih navedb niti je ni predlagala kot dokaz, ampak je to storila šele v pritožbi, s čimer je ravnala v nasprotju z 286. členom ZPP, za kar pa ni imela opravičenega razloga (337. člen ZPP). Tožena stranka v odgovoru na revizijo pravilno navaja, da preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS-1 ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le tedaj, ko sodišče kljub izvedbi predlaganih dokazov ostaja v dvomu, glede obstoja določenega dejstva, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo.

9. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila vročitev (v skladu z 88. členom ZDR-1) opravljena po preteku 8 dni od prvega poskusa vročitve tožnici, ki je bil 2. 4. 2014, torej 10. 4. 2014, tožnica pa je tožbo vložila 26. 6. 2014. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje (kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje) pravilno ugotovilo, da je tožnica zamudila 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz 200. člena ZDR-1, zaradi česar je tožbo, na podlagi 274. člena ZPP kot prepozno zavrglo.

10. Tožničine navedbe, da je 88. člen ZDR-1 neustaven, ker naj bi bil v nasprotju z 22. in 23. členom Ustave RS, so neutemeljene. Tožnici je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic kot drugim osebam v enakem položaju, prav tako pa je imela pravico, da o njenih pravicah odloča sodišče, to pravico je (enako kot druge osebe v enakem položaju) izgubila zaradi razlogov na njeni strani, saj je rok, ki je določen v zakonu za njeno uveljavljanje, zamudila.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, v skladu s 377. členom ZPP zavrglo, v preostalem pa jo je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.