Jedro

Rok 30 dni za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok. Instituta vrnitve v prejšnje stanje v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je možen le v primeru zamude procesnega roka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je skladno s prvim odstavkom 120. člena ZPP predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen zavrglo, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje in kot prepozno zavrglo tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica se pritožuje zoper navedeni sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo pravila o vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi 80. člena podjetniške kolektivne pogodbe se odpoved vroča po pravilih pravdnega postopka, zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila tožnici vročena vse do 11. 6. 2014. Ker so določbe podjetniške kolektivne pogodbe za tožnico ugodnejše, bi morala tožena stranka vročati odpoved po pravilih pravdnega postopka. V tem primeru bi bila tožba z dne 26. 6. 2014 vložena pravočasno. Glede na to, da se je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na uporabo določb podjetniške kolektivne pogodbe, bi morala tudi vročitev opraviti po določilih te kolektivne pogodbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem ocenjuje, da so navedbe v pritožbi neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo odločilna dejstva ter v zadevi tudi pravilno odločilo.

Tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, torej tudi odločitev o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, določen v členih 116 do 120 ZPP. Vendar pri tem ne navede, katera kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče prve stopnje zagrešilo. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, ker je štelo, da gre za materialni prekluzivni rok, zato v takih primerih ne pride v poštev institut vrnitve v prejšnje stanje. S stališčem sodišča prve stopnje, da je 30 - dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) materialni prekluzivni rok, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Instituta vrnitve v prejšnje stanje namreč v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Ker s potekom materialnega prekluzivnega roka preneha pravica, je logično, da vrnitev v prejšnje stanje ne more imeti nobenega učinka. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je tako možen le v primeru zamude procesnega roka, ne pride pa v poštev pri zamudi roka materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje, da skladno s prvim odstavkom 120. člena ZPP kot nedovoljen zavrže predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je glede na obrazloženo, pravilna. Enako je pritožbeno sodišče odločilo v zadevi Pdp 42/2014 z dne 5. 2. 2014. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 štelo, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena po poteku osmih dni od prvega poskusa vročitve dne 2. 4. 2014, to je dne 10. 4. 2014. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za določitev datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno štelo četrti odstavek 88. člena ZDR-1. Tožnica navaja, da bi se morala odpoved vročati skladno z 80. členom podjetniške kolektivne pogodbe, ki pa je ne predloži. Podjetniška kolektivna pogodba je materialno pravo, vendar pa ni javno objavljena, zato zanjo velja, da jo sodišče lahko upošteva le, če se stranka v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom nanjo sklicuje in jo predloži. Podjetniška kolektivna pogodba ima hkrati značaj materialnega predpisa in značaj listine kot dokaznega sredstva v smislu določb 224. do 228. člena ZPP. Vsebino konkretnih pravil v podjetniški kolektivni pogodbi sodišče zato ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Tožnica je v tožbi navedla, da so ji pri toženi stranki povedali, da se v skladu z ZDR-1 šteje, da ji je bila odpoved vročena in da je že potekel rok za vložitev tožbe. Povsem možno je, da podjetniška kolektivna pogodba vsebuje določbo 80. člena o vročitvi odpovedi po pravilih pravdnega postopka. Vendar ker tega nihče ni zatrjeval in tožnica obstoja te druge podjetniške kolektivne pogodbe ni pravočasno navajala v tožbi, tega sedaj ni možno ugotavljati šele v pritožbenem postopku, saj ni izpolnjen pogoj nekrivde v smislu 337. člena ZPP.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in po določbi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.