Jedro

Dejanske ugotovitve, da toženec tožnici kot posojilojemalki ni izročil zneska, kot se je to zavezal v izpodbijani posojilni pogodbi, ne nakazujejo na oderuštvo, temveč na nepravilno izpolnitev pogodbe z njegove strani. Ravnanje toženca ne nakazuje na izkoriščanje nezadostne izkušenosti in lahkomiselnosti, temveč na tožničino zmoto pri sklepanju pravnega posla, ki je posledica toženčevega ravnanja, torej na prevaro iz 65. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se: - Sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko II. tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je posojilna pogodba, sklenjena v notarskem zapisu opr.št. SV 632/1998 z dne 30.7.1998, med posojilodajalcem S. D. in posojilojemalko P.L., pravno neveljavna – nična“; - sklep sodišča prve stopnje z dne 14.4.2010 se spremeni tako, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 1.922,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Pritožba tožnice se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembo tožbe, s sodbo ugodilo zahtevku na ugotovitev, da je posojilna pogodba z dne 30.7.1998 nična. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bil toženec dolžan plačati tožnici 41.657,20 EUR, kot tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 24.947,30 EUR. S sklepom je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 645,73 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi in sklepu vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in posebej tudi sklep o stroških postopka, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naložilo v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke. V pritožbi se sklicuje na določbo 108. člena ZOR, ki določa, da pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki jo je pretrpel zaradi ničnosti pogodbe. Meni, da je navedla vsa potrebna dejstva, na podlagi katerih je zahtevala povrnitev škode v znesku 33.419,80 EUR in 8.237,40 EUR. Pri tem tožnica ni pozabila zneska 11.000,00 DEM, ki ji je bil izročen, vendar meni, da bi moral toženec vložiti eventualno nasprotno tožbo ter zahtevati povračilo navedenega zneska ali pa postaviti ustrezen pobotni ugovor. Po mnenju pritožbe je jasen tudi podredni tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica zahtevala povračilo škode v višini zneska, za kolikor je bila nepremičnina prodana ter zneska, ki ga je odplačala iz naslova dolga. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni navedla vseh relevantnih dejstev, so po mnenju pritožbe protispisne, kar pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Toženec pa vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in zoper sklep o odmeri pravdnih stroškov. Tudi on uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne tudi tožbeni zahtevek iz točke II. izreka izpodbijane sodbe, ustrezno temu pa odloči tudi o stroških postopka. Navaja, da tožnica niti ni zatrjevala subjektivnega elementa oderuštva – obstoja lahkomiselnosti tožeče stranke. Izkazan tudi ni toženčev namen, izkoristiti lahkomiselnost tožnice. Če bi imel takšen namen, ne bi sklepal pogodbe v obliki notarskega zapisa. Podan naj bi ne bil niti objektivni element oderuštva – nesorazmernost dajatev. V tej zvezi pritožba graja prvostopno dokazno oceno. Zaključuje, da ni izkazana nesorazmernost dajatev med pogodbenima strankama na način, ki bi opravičeval zaključek, da bi bila posojilna pogodba oderuška.

Obe stranki sta vložili odgovora na pritožbi nasprotnih strank. Predlagata zavrnitev pritožb. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

O pritožbi toženca Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr.št. SV 632/1998 z dne 30.7.1998 in samo vsebino te pogodbe, pritožbeno sodišče zaključuje, da ta pogodba v vsebini, v kateri je sklenjena, ne predstavlja oderuške pogodbe, ker v pogodbi izgovorjena korist toženca (8 % letne obresti) ni nesorazmerna korist, ki si jo je izgovoril za svojo protidajatev, katero se je zavezal dati. Sama pogodba torej ne potrjuje zaključka prvostopnega sodišča o obstoju očitnega nesorazmerja med tistim, kar se je toženec zavezal dati in tistim, kar si je v povračilo izgovoril. Nadaljnje dejanske ugotovitve prvega sodišča, da toženec tožnici kot posojilojemalki ni izročil zneska, kot se je to zavezal v izpodbijani posojilni pogodbi, ne nakazujejo na oderuštvo, temveč na nepravilno izpolnitev pogodbe z njegove strani. Ravnanje toženca, kot ga šteje sodišče prve stopnje za dokazanega na podlagi izpovedbe tožnice ter zaslišanih prič tožničinega sina in hčerke, pa ne nakazuje na izkoriščanje nezadostne izkušenosti in lahkomiselnosti, temveč na tožničino zmoto pri sklepanju pravnega posla, ki je posledica toženčevega ravnanja, torej na prevaro iz 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, torej ne ustreza dejanskemu stanju oderuštva iz 1. odst. 141. člena ZOR, temveč dejanskemu stanju iz 1. odst. 65. člena ZOR. Pogodba, ki je bila sklenjena v zmoti zaradi prevare druge pogodbene stranke pa ni nična temveč izpodbojna in bi jo lahko tožnica izpodbijala zaradi napake volje v skladu z določbo 117. člena ZOR v enem letu od dneva, ko je izvedela za razlog izpodbojnosti oziroma najkasneje po treh letih od dneva sklenitve pogodbe.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi toženca proti sodbi ugodilo in zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe. Glede na spredaj navedeno se ni posebej opredeljevalo do tistega dela pritožbenih navedb, ki zadevajo grajo prvostopne dokazne ocene.

O pritožbi tožnice Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnih stališčem, da tožnica s svojimi trditvami ni v zadostni meri opredelila svojega denarnega zahtevka tako, da bi sodišče o njem lahko odločilo. Škoda, ki jo zatrjuje tožnica, se izraža v obsegu zmanjšanja njenega premoženja zaradi nedopustnega toženčevega ravnanja. Vendar pa tožnica nedvomno ni bila oškodovana za znesek, ki ji ga je toženec po njenih lastnih trditvah izročil. Navesti bi torej morala, v kakšnem obsegu in kdaj mu je izročeni znesek delno ali v celoti vrnila, da bi bilo mogoče, tudi ob pomoči izvedenca finančne stroke, ugotoviti višino po tožnici vtoževane terjatve. Ne glede na navedeno pa je po prvem sodišču zavrnjeni tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen že zato, ker je sodišče druge stopnje ugodilo toženčevi pritožbi in zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe. Tožničina pritožba torej ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

O pritožbah proti sklepu Z izpodbijanim sklepom z dne 14.4.2010 je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, pri čemer je štelo, da je vsaka stranka uspela v pravdi s polovičnim uspehom. Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari je spremenjen tudi uspeh strank v postopku. Toženec je v celoti uspel in mu je zato tožnica dolžna povrniti vse priznane pravdne stroške. Prvostopne odmere nobena pritožba ne izpodbija. Po prvostopni odmeri je toženec upravičen do pravdnih stroškov v višini 1.922,00 EUR, kolikor mu je v breme tožnice priznalo pritožbeno sodišče z ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

Toženec, ki je s pritožbo uspel, je sicer zahteval povrnitev pritožbenih stroškov, vendar jih ni opredeljeno navedel (2. odst. 163. člena ZPP). Zato mu jih pritožbeno sodišče ni moglo odmeriti in priznati. Tožnica s pritožbo ni uspela in že iz tega razloga sama krije svoje pritožbene stroške, oba odgovora na pritožbi pa sta bila nepotrebna, zato stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov v zvezi z njima.