Jedro

Neobičajno je, da kljub prekinitvi zveze, ki jo zatrjujeta toženca, bivša partnerja ohranita takšno povezanost. Sodišče prve stopnje je podrobno analiziralo pojasnila tožencev in prič, iz katerih izhaja, da ta povezanost (opravljanje dejavnosti na naslovu stalnega bivališča drugega toženca, navedba drugega toženca kot uporabnika vozila v lastništvu prve toženke) ni odraz (še vedno) obstoječe ekonomske skupnosti kot enega od znakov izvenzakonske skupnosti, in jih pravilno označilo kot neprepričljiva.

Če bi sodišče prve stopnje samo raziskovalo pravilnost vročitve sodnega pisanja, ki se je prvi toženki vročalo na naslov X, pošiljka pa se je vrnila z oznako preseljen na vročilnici, bi prekršilo razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da registrirana vozila Suzuki, kom. ozn. ..., z reg. št. ..., Humbar, kom. ozn. ..., z reg. št. ..., Volkswagen, kom. ozn. Golf 2.0 TDI, z reg. št. ..., Schmitz, kom. ozn. S01, z reg. št. ..., Mercedez Benz, kom. ozn. Actros ..., z reg. št. ..., Mercedes Benz, kom. ozn. Actros ..., z reg. št. ... in Mercedez Benz, kom. ozn. Actros ..., z reg. št. ..., predstavljajo skupno premoženje prve tožene stranke (v nadaljevanju: prva toženka) in druge tožene stranke (v nadaljevanju: drugi toženec), nato pa ugotovilo, da sta prva toženka in drugi toženec solastnika zgoraj navedenih vozil, vsak v deležu ½. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki se nanaša na vozilo Schmitz, kom. ozn. S 01, z reg. št. ... Odločilo je še, da sta toženca solidarno dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti tožniku 2.487,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, in sicer smiselno le zoper I., II. in IV. točko izreka, se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Vztrajata, da v času pridobitve premoženja med njima ni obstajala izvenzakonska skupnost, zato ne gre za skupno premoženje, temveč za posebno premoženje prve toženke. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo logičnima in prepričljivima izpovedbama tožencev, da nista bila izvenzakonska partnerja. Namesto tega je verjelo trditvam tožnika, ki o njunem osebnem razmerju ni vedel ničesar, temveč se je skliceval le na detektivovo mnenje. Iz izpovedi prve toženke in uradnih podatkov izhaja, da prva toženka živi na naslovu Z. Prva toženka ne more vedeti, zakaj se je sodna pošiljka, poslana na ta naslov, vrnila z oznako preseljen, sodišče pa ni preverjalo pravilnosti vročitve. Razumljivo je pojasnila, zakaj ima pošto preusmerjeno na poslovni naslov v S. Da sicer tam ne živi, sta potrdili priči A. A. in B. B. Priča B. B. je izpovedala, da je sedanja uporaba poslovnega prostora s strani prve toženke dogovorjena z njo v zameno za vzdrževanje in da nima ničesar z drugim tožencem. Sodišče ne bi smelo upoštevati njunih izjav v kazenskem postopku, kjer naj bi drug drugega predstavila kot zunajzakonska partnerja, saj sta prepričljivo pojasnila razloge, zaradi katerih njune tedanje izjave niso odražale resničnega stanja. Drugi toženec je ob navajanju osebnih podatkov izpovedal, da je samski in je šele v svojem zagovoru, kjer kot obdolženi ni bil zavezan k temu, da govori resnico, izpovedal, da je v zunajzakonski skupnosti s prvo toženko, prva toženka pa je bila ob podajanju izjave v zmoti glede narave njunega razmerja, kar je spoznala šele kasneje. Iz navedb tožencev izhaja, da sta začetek opravljanja dejavnosti prve toženke in stagnacija drugega toženca po izgubi službe privedla do nesoglasij, ki so povzročila razpad partnerske zveze. V zvezi s tem je jasno, da je partnerska zveza med tožencema 9. 1. 2012 očitno že razpadla, čeprav se prva toženka tega še ni zavedala. Obstoj izvenzakonske skupnosti se ugotavlja le kot predhodno vprašanje, zato sodišče ne bi smelo presojati, ali je izvenzakonska skupnost obstajala v času, ko zatrjevano skupno premoženje še ni obstajalo oziroma ko še ni prišlo v sfero prve toženke. Tako se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na okoliščine iz leta 2009 (npr. vedenje druge toženke o dolgu prvega toženca, posoja avtomobila). Pravne posledice izvenzakonske skupnosti na premoženjskem področju lahko nastanejo le v času njenega trajanja, po njenem razpadu pa ne več. Po pojasnilih tožencev so bila vsa tovorna vozila kupljena po začetku leta 2012. Sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja trenutka razpada izvenzakonske skupnosti, saj je jasno, da slednja, če je zvezo sploh bilo kdaj mogoče opredeliti kot izvenzakonsko skupnost, ne obstaja najmanj od začetka leta 2012. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame skladnim, logičnim in življenjsko sprejemljivim izpovedim tožencev ter prič C. C., B. B. in A. A. Iz izpovedi vseh navedenih izhaja, da je v letu 2011 oziroma najkasneje februarja 2012 prišlo do razpada partnerske skupnosti, česar pa sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. V zvezi z vprašanjem obstoja izvenzakonske skupnosti bi moralo upoštevati tudi prepričljivo izpoved priče C. C., ki pozna oba toženca in so mu bile znane podrobnosti iz njunega osebnega življenja. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnika in izpovedi detektiva D. D., ki ni potrjena z nobenim drugim dokazom. Jasno je, da je detektiv v letu 2012 ravnal po naročilu in v skladu z interesom tožnika, pri čemer je tožniku, da bi izkazal zadovoljiv rezultat, predal zgolj nepreverjene trditve in lastne domneve o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožencema, ki niso bile potrjene z dokazi (prve toženke ni vprašal, če je partnerka drugega toženca, ni ju videl skupaj, ni ju videl v avtomobilih Golf ali Pajero). Ni vedel, ali je 11. 12. 2012 zvonil pred poslovnimi ali stanovanjskimi prostori, se je pa spomnil, da je bilo videti, da gre za stanovanjske prostore in da je bila v notranjosti prižgana televizija (čeprav ni vstopil) ter kako je bila prva toženka oblečena in obuta. Vedel je celo, da je šlo za večerno uro, čeprav to v poročilu ni zapisano. Glede domnevne telefonske številke drugega toženca, s katero naj bi oglaševal delo za prvo toženko, že iz listinskih dokazov izhaja, da te telefonske številke drugi toženec nima več v uporabi že od leta 2013, sodišče pa neutemeljeno v zvezi s tem ni zaslišalo priče G., ki bi lahko pojasnil svoja razmerja s prvo toženko in drugim tožencem. Glede registracije motornega kolesa Suzuki sta oba toženca logično in življenjsko prepričljivo izpovedala, zakaj je kot uporabnik naveden drugi toženec, čeprav ni imel nič s tem vozilom. V tem je zato sodišče neutemeljeno videlo obstoj ekonomske skupnosti. Šlo je le za prijateljsko uslugo drugega toženca. Sodišče se neutemeljeno ni ukvarjalo z dejanskim prispevkom drugega toženca h kakršnemu koli pridobivanju premoženja, glede katerega sta toženca in tudi priča B. B. izpovedali, da ga ni bilo. Prva toženka se sama ukvarja s podjetniško dejavnostjo, pri kateri drugi toženec ni udeležen (nikoli ni bil zaposlen, nima poslovodne funkcije in nikoli ni vozil njenega tovornega vozila, kot je to neprepričljivo izpovedoval detektiv). Druga toženka je načrtovala, da bo pričela s podjetniško dejavnostjo, še preden je spoznala drugega toženca in se je tudi izobraževala v tej smeri. Ta njena odločitev ni bila povezana s drugotoženčevo izposojo denarja pri tožniku in s tekom postopka zoper drugega toženca. Preden je spoznala drugega toženca, je privarčevala večja denarna sredstva, saj je bila od leta 1999 redno zaposlena, od leta 2001 do 2007 je še dodatno zaslužila s plesnimi nastopi, hkrati pa ni imela stroškov z bivanjem ali z otroci. Denarna sredstva, ki jih je vložila v nakup prvega osnovnega sredstva, so bila sestavljena iz zgoraj navedenih prihrankov, daril družine in nepovratnih sredstev Zavoda RS za zaposlovanje v višini 4.500,00 EUR, zato so bila njeno posebno premoženje. Vsa nadaljnja osnovna sredstva njenega podjema, tovorna vozila in prikolice, so bila rezultat njenega nadaljnjega poslovanja v okviru podjema in jih je naknadno in postopoma dokupovala in obnavljala vozni park. Vsa motorna vozila, katerih lastnica je prva toženka, so njeno posebno premoženje. Sicer pa so bila motorna vozila za opravljanje dejavnosti, razen prvega, pridobljena v času, ko je njuna zveza že razpadla. Začetek opravljanja dejavnosti, ki je drugi toženki vzela veliko časa, in stagnacija drugega toženca po izgubi službe sta privedla do nesoglasij in posledičnega razpada partnerske zveze. Drugi toženec ni imel osebnega avtomobila, zato mu ga je prva toženka morala pogosto posojati, kar je bilo vse bolj moteče. Med trajanjem partnerske skupnosti nista ustvarila skupnega premoženja. Razšla sta se v prijateljskem vzdušju in nadaljevala življenje vsak po svoje. Po razpadu zveze je morala prva toženka drugemu tožencu posoditi znesek 5.000,00 EUR, katerega se ji je drugi toženec zavezal vrniti v 12 mesecih. Ker tega ni mogel, sta se dogovorila, da bo prva toženka imela še naprej sedež in poslovni prostor na njegovem naslovu, ki ga je drugi toženec uporabljal na podlagi dogovora z očetom, najemnina pa se bo poračunavala s posojilom. Med trajanjem partnerske zveze nista imela skupnega denarja in skupnih stroškov, prva toženka ni poznala plače drugega toženca, nista bivala skupaj, sta se pa videvala. Drugi toženec je v času zaposlitve prejemal minimalno plačo, od 30. 5. 2011 pa ni bil več zaposlen, zato se je sprva preživljal s prihranki, nato pa so ga preživljali starši, pri katerih je vseskozi brezplačno bival. Tako je resnična ugotovitev tožnika, da drugi toženec nima nobenih prihodkov in nobenega premoženja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem dodatnih prič, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Z izpodbijano sodbo je sodišče neutemeljeno poseglo v ustavne pravice prve toženke do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude. Vozila, ki jih je neutemeljeno ocenilo kot solastnino tožencev, so osnovna sredstva podjetja prve toženke, zaradi predmetnih postopkov pa ji nastaja poslovna škoda.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za vložitev obravnavane tožbe predstavlja prvi odstavek 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Del skupnega premoženja je tudi podjetniško premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti. Toženca sta se tožbenemu zahtevku upirala z ugovorom, da premoženje, navedeno v tožbenem zahtevku, ne predstavlja skupnega premoženja tožencev, ker v času pridobivanja tega premoženja med tožencema ni obstajala izvenzakonska skupnost, pa tudi zato ne, ker je bilo pridobljeno iz posebnega premoženja prve toženke. Podrejeno (če bi sodišče zaključilo, da gre za skupno premoženje) pa sta ugovarjala, da je delež drugega toženca na njem zanemarljiv (1 %).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in dejstev, ki jih je ugotovilo, pravilno zaključilo, da je bilo premoženje (motorna vozila), navedeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pridobljeno z delom v času, ko je med prvo toženko in drugim tožencem (še vedno) obstajala izvenzakonska skupnost. Glede pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo takšen zaključek, je tožnik kot upnik drugega toženca ponudil prepričljive dokaze, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede pravno relevantnih dejstev je celovita in popolna in kot taka v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

7. Na podlagi ugotovitev o okoliščinah, ki so relevantne za presojo obstoja izvenzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je med tožencema v relevantnem obdobju, to je v času pridobivanja zgoraj navedenega premoženja, obstajala življenjska skupnost, ki ima vse znake izvenzakonske skupnosti. Toženca tudi po presoji pritožbenega sodišča nista uspela dokazati nasprotnega, to je da med njima v času pridobivanja obravnavanega premoženja ni obstajala izvenzakonska skupnost. 8. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedim tožencev in prič B. B., A. A. ter C. C., ki so vsi skladno zanikali, da bi med tožencema kdaj obstajala izvenzakonska skupnost. Zakaj jim ni sledilo, je izrecno pojasnilo. Navedlo je, da ostali izvedeni dokazi ne potrjujejo njihovih izpovedi, ki so v določenem delu že same po sebi neprepričljive, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. S povzemanjem izpovedi tožencev in zgoraj navedenih prič, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča nikakor niso bile logične in življenjsko prepričljive, zato pritožba ne more uspeti. Sicer pa velja izpostaviti tudi, da priče C. C. toženca nista predlagala kot dokaz za svoje navedbe o neobstoju izvenzakonske skupnosti, temveč kot poslovnega partnerja prve toženke, ki bo lahko potrdil navedbe, da je prva toženka vedno sama opravljala podjetniško dejavnost. 9. Utemeljeno je sodišče prve stopnje upoštevalo iz listinskih dokazov izhajajočo okoliščino, da sta oba toženca v kazenskem postopku, ki je tekel zoper drugega toženca in se je zaključil z obsodilno sodbo z dne 9. 1. 2012, drug drugega predstavila kot izvenzakonska partnerja (prva toženka je to storila že ob samem navajanju osebnih podatkov, drugi toženec pa v svojem zagovoru). Njun status za izid kazenskega postopka ni bil pomemben, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo njuno tedanjo izjavo, da sta izvenzakonska partnerja, za verodostojno. V obravnavani pravdni zadevi, v kateri pa je pravno pomembno, ali je med tožencema (v obdobju pridobivanja zgoraj navedenega premoženja) obstajala izvenzakonska skupnost, sta toženca neprepričljivo zanikala verodostojnost njunih izjav v kazenskem postopku. S povzemanjem njunih pojasnil zato pritožba ne more uspeti. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati drugih okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi prve toženke in zagovora drugega toženca v kazenskem postopku, in po oceni sodišča prve stopnje kažejo na obstoj izvenzakonske skupnosti med tožencema v tistem obdobju. Toženca sta v obravnavani zadevi navajala in izpovedovala, da med njima nikoli ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi izpolnjevala pogoje izvenzakonske skupnosti, zato so zgoraj navedene okoliščine pomembne tako za oceno verodostojnosti izrecnih izjav tožencev v kazenskem postopku, kot tudi za oceno verodostojnosti njunih izpovedi v obravnavani zadevi (pa tudi izpovedi prič B. B., A. A. Ter C. C., ki so zanikali, da bi toženca kdaj bila izvenzakonska partnerja).

10. Sicer je sodišče prve stopnje pravilno štelo za odločilno, ali je izvenzakonska skupnost med tožencema obstajala v času pridobitve motornih vozil. V obravnavani zadevi sta toženca zatrjevala in dokazovala, da je njuna partnerska zveza, ki po njunih navedbah (zaradi pomanjkanja elementov življenjske in ekonomske skupnosti) nikoli ni imela značilnosti izvenzakonske skupnosti, razpadla v februarju 2012, vendar sodišče prve stopnje njunim navedbam pravilno ni sledilo. Ugotovilo je namreč, da prva toženka kljub zatrjevani prekinitvi zveze (še vedno) prebiva in opravlja svojo dejavnost na naslovu stalnega prebivališča drugega toženca, da drugi toženec (še vedno) uporablja vozila, katerih lastnica je prva toženka, in da je (še vedno) udeležen pri poslovanju prve toženke (npr. vožnja tovornega vozila, ki je registrirano na dejavnost prve toženke, navedba drugega toženca kot kontaktne osebe pri iskanju delavcev za s. p. prve toženke). Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede pravilnosti navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje. O navedenem se ni prepričalo le na podlagi prepričljive izpovedi priče D. D. (detektiva), temveč tudi na podlagi listinskih dokazov. Nobena od okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, ne vzbuja dvoma v verodostojnost izpovedi priče D. D., ki je podatke o izvenzakonski skupnosti tožencev pridobil tudi pri tretjih osebah. Razumljivo je, da se ni spomnil napisa na tovornem vozilu in njegove registrske številke (gre za podrobnosti), pa tudi, kje točno je pri svojem obisku srečal sestro drugega toženca (ta ni bila predmet njegovega preiskovanja). Po drugi strani ni nenavadno, da se še vedno spomni okoliščin, ki so bile relevantne glede na dano naročilo. Sicer pa je njegova izpoved skladna z dejstvi oziroma podatki, ki izhajajo iz listinskih dokazov (npr. odgovor Upravne enote Krško št. 021-5/2014-73 z dne 20. 2. 2014, izpis internetnih strani), kar po drugi strani ni mogoče trditi za izpovedi tožencev in prič, na katere se sklicuje pritožba. Z izpostavljanjem njihovih izpovedi, kot tudi s ponavljanjem golih navedb tožencev, zato pritožba ne vzbuja pomislekov v pravilnost zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep o obstoju izvenzakonske skupnosti tožencev tudi po februarju 2012. 11. Neobičajno je, da kljub prekinitvi zveze, ki jo zatrjujeta tudi toženca, bivša partnerja ohranita takšno povezanost, kot izhaja iz zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je podrobno analiziralo pojasnila tožencev in prič, iz katerih izhaja, da ta povezanost (opravljanje dejavnosti na naslovu stalnega bivališča drugega toženca, navedba drugega toženca kot uporabnika vozila v lastništvu prve toženke) ni odraz (še vedno) obstoječe ekonomske skupnosti kot enega od znakov izvenzakonske skupnosti, in jih pravilno označilo kot neprepričljiva.

12. K razlogom, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svoj zaključek o neprepričljivosti pojasnil za opravljanje poslovne dejavnosti prve toženke na naslovu stalnega prebivališča drugega toženca, nima pritožbeno sodišče kaj dodati. Posebej velja izpostaviti le okoliščino, da je prva toženka registrirala svojo dejavnost na naslovu stalnega prebivališča že v decembru 2011, to je v času, ko sta v kazenskem postopku drug drugega predstavljala kot izvenzakonska partnerja. Za takšno ravnanje ni ponudila pojasnila, ki bi se skladalo s siceršnjo izpovedjo tožencev in prič, da toženca nikoli (torej niti pred zatrjevanim razpadom zveze) nista bila v takšni življenjski skupnosti, ki bi ustrezala zunajzakonski skupnosti (nista živela skupaj, nista imela skupnega denarja, itd.). Neprepričljivo se je sklicevala le na najemno pogodbo z dne 31. 3. 2012, sklenjeno zaradi dolga toženca iz posojilne pogodbe, ki pa je bila sklenjena šele 15. 2. 2012. Prva toženka ima na naslovu stalnega prebivališča drugega toženca še vedno registrirano dejavnost in prostore na navedenem naslovu še vedno uporablja, ne da bi za to plačevala najemnino, čeprav bi moral biti zatrjevani dolg drugega toženca že poravnan. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izpovedi priče B. B., da je sedanja uporaba poslovnega prostora dogovorjena v zameno za vzdrževanje, saj tega toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala.

13. Kot eno od okoliščin, ki kaže na obstoj ekonomske skupnosti med tožencema, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je kot uporabnik motornega kolesa Suzuki, katerega lastnica je prva toženka kot fizična oseba, naveden drugi toženec. Sodišče prve stopnje je obširno in pravilno obrazložilo, zakaj šteje pojasnila tožencev glede motornega kolesa Suzuki za neprepričljiva. Tem razlogom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Dodatno opozarja le, da ima drugi toženec (glede na njegovo izpoved) prepoved vožnje šele od leta 2015, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da že prepoved vožnje kaže na to, da je drugi toženec le formalno vpisan kot uporabnik. Trditve, da je šlo pri navedbi drugega toženca kot uporabnika zgoraj navedenega motornega kolesa za prijateljsko uslugo, so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi okoliščino, da prva toženka, ki naj bi, kot je bilo zatrjevano in dokazovano s strani tožencev, podjetniško dejavnost opravljala in vodila izključno sama, drugi toženec pa s to dejavnostjo nima nič, ni znala pojasniti, zakaj je bil pri iskanju delavcev za njeno dejavnost kot kontaktna oseba naveden drugi toženec. Če bi navedbe tožencev držale, bi morala prva toženka poznati tudi okoliščine v zvezi z iskanjem bodočih zaposlenih. Glede na to, da je bil drugi toženec naveden z imenom in priimkom, pritožba ne more uspeti z navedbami, da je že od 13. 7. 2013 naročniško razmerje za telefonsko številko, ki je bila navedena poleg navedbe drugega toženca kot kontaktne osebe in jo je ta v preteklosti tudi uporabljal, sklenjeno z G. Pritožba ne more uspeti z očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi pričo G., ki bi lahko pojasnil njegova razmerja s prvo toženko in drugim tožencem, saj ne pojasni, kako bi zaslišanje te priče vplivalo na rezultat postopka.

15. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da prva toženka na naslovu stalnega prebivališča drugega toženca ne opravlja le poslovne dejavnosti, temveč tam tudi prebiva. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno opozarja na drugačne izpovedi prve toženke in prič B. B. in A. A., saj jih listinski dokazi ne potrjujejo. Če bi sodišče prve stopnje samo raziskovalo pravilnost vročitve sodnega pisanja, ki se je prvi toženki vročalo na naslov Z., pošiljka pa se je vrnila z oznako preseljen na vročilnici, bi prekršilo razpravno načelo.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da vsa vozila, navedena v izreku sodbe, sodijo v skupno premoženje tožencev, deleže tožencev na skupnem premoženju pa je določilo ob upoštevanju zakonske domneve o enakih deležih. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna ne glede na to, da se je pri tem napačno sklicevalo tudi na okoliščino, da zgolj ugovor nadpolovičnega deleža prve toženke (glede na navedbe, da je bil prispevek drugega toženca minimalen) ne zadošča, temveč je treba postaviti tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so trditve o tem, da predstavljajo vozila, navedena v izreku sodbe, posebno premoženje prve toženke, neizkazane. Enako je zaključilo glede trditev o večjem prispevku prve toženke k skupnemu premoženju. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožba jih konkretizirano ne izpodbija (ne navaja, na podlagi katerih dokazov je mogoče zaključiti drugače, itd.), temveč zgolj ponavlja trditve, na katerih sta toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljevala zaključek, da predstavljajo vozila posebno premoženje prve toženke oziroma da je delež drugega toženca na skupnem premoženju zanemarljiv. Pri tem ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo s prispevkom drugega toženca, ki naj bi bil, kot sta zatrjevala toženca, zaradi njegove brezposelnosti le zanemarljiv. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, takšnim navedbam ni sledilo, temveč je upoštevalo, da je drugi toženec udeležen pri poslovanju prve toženke.

17. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je konec leta 2011 prva toženka na naslovu stalnega prebivališča drugega toženca registrirala dejavnost, s katero se je želel ukvarjati drugi toženec. Nadalje je ugotovilo, da je drugi toženec opravljal vožnje in vozil tudi tovorno vozilo, ki je bilo registrirano na dejavnost prve toženke, obenem pa je bil naveden tudi kot kontaktna oseba pri iskanju delavcev za dejavnost prve toženke. O tem se je utemeljeno prepričalo na podlagi izpovedi priče D. D. in izpisa internetnih strani, zato drugačnim izpovedbam tožencev in priče B. B. pravilno ni sledilo. Glede na neizkazan večji prispevek prve toženke k skupnemu premoženju je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zakonska domneva o enakih deležih iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR ni bila izpodbita.

18. Pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem dodatnih prič, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je nekonkretiziran, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanj ni odgovarjalo.

19. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).