Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Bistveno vprašanje za pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi je pravočasnost predloga za obnovo postopka, glede na rok določen v odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/09, zato vprašanji, ki ju revidenti navajajo in ki se nanašata na procesno vodstvo v upravnem postopku in na uporabo razveljavljene določbe prvega odstavka 62. člena ZGO-1 v obnovljenem postopku, nista pomembni pravni vprašanji glede na vsebino obravnavane zadeve in zato tudi nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidenti tudi niso izkazali neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ker niso natančno in konkretno opredelili pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve, navedli okoliščin, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, in tudi niso opravili primerjave pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljujejo neenotnost oziroma odstop, zato izpolnjevanje uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašajo stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper sklep Republike Slovenije, Upravne enote Laško, št. 351-216/2011 z dne 10. 1. 2012. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel predlog revidentov za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za gradnjo zunanje ureditve trgovskega centra ..., št. 351-38/2010-30 z dne 25. 10. 2010. Revidenti so predlagali obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je predlog zavrgel, ker ta, glede na v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavni prvi odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni bil vložen s strani upravičenih oseb in ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Tožena stranka je v pritožbenem postopku ugotovila, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, čeprav delno obrazložena z nepravilnimi razlogi. Z odločbo, št. 35108-54/2012/NiK-4 z dne 11. 7. 2012, je zato na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP pritožbo revidentov zavrnila in ob tem navedla, da predlog za obnovo postopka ni vložen s strani upravičenih oseb in je vložen po izteku 30 dni od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča U-165/09 z dne 3. 3. 2011 v Uradnem listu RS, to je dne 18. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da revidenti niso upravičeni predlagatelji, saj so predlog za obnovo postopka vložili po poteku 30 dni od objave odločbe Ustavnega sodišča U-165/09 z dne 3. 3. 2011, ne glede na to, da se v obnovljenem postopku razveljavljeni prvi odstavek 62. člena ZGO-1 ne uporablja. Pritrdilo je tudi ugotovitvi obeh upravnih organov, da poleg tega revidenti niso verjetno izkazali okoliščine, na katero se predlog za obnovo postopka opira.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. V okviru citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in, kot v reviziji navajajo: „zaradi odstopa od sodne prakse sodišča prve stopnje ter od sodne prakse Vrhovnega sodišča“.

8. Revidenti so navedli dve vprašanji, in sicer: „kolikor je pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka podan, ali obstoji dolžnost upravnega organa, da nudi pravno pomoč prava neuki stranki tudi v obliki dokaznih predlogov“ in „kolikor je pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka podan, ali se po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/09 uporabljajo določbe ZGO-1, ki so veljale pred izdajo navedene odločbe Ustavnega sodišča, ali določbe ZGO-1, ki so bile razveljavljene z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka po 62. členu ZGO-1 in na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča“.

9. Odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje so utemeljili s sklicevanjem in s kratkim povzetkom vsebine odločb I U 191/2012, I U 1634/2011, I U 444/2012, I U 1966/2012 in III U 168/2012, ki so jih priložili, odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča pa s sklicevanjem na odločbo X Ips 716/2006, ki je reviziji prav tako priložena.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti s temi navedbami uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazali.

11. Vprašanji, ki ju navajajo, namreč nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj nista pomembni glede na vsebino te zadeve.

12. Zavrženje predloga za obnovo postopka v obravnavani zadevi temelji na ugotovitvi, da revidenti zaradi zamude 30-dnevnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, določenega v odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, niso upravičene osebe in da revidenti niso verjetno izkazali okoliščine, na katero so predlog za obnovo postopka oprli. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo razveljavilo določbe prvega in drugega odstavka 62. člena ter 74b. člena ZGO-1, ki so iz postopka izdaje gradbenega dovoljenja izključile (oziroma omejile) udeležbo stranskih udeležencev. Ustavno sodišče je v tej odločbi določilo tudi roke za vložitev predloga za obnovo postopka gradbenih dovoljenj, izdanih na podlagi razveljavljenega prvega odstavka 62. člena ZGO-1. 13. Bistveno za pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi je glede na vsebino te zadeve vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, glede na rok, določen v odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/09, na kar sta se oprla tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato vprašanji, ki ju revidenti navajajo in se nanašata na procesno vodstvo v upravnem postopku in na uporabo razveljavljene določbe prvega odstavka 62. člena ZGO-1 v obnovljenem postopku, nista pomembni pravni vprašanji glede na vsebino obravnavane zadeve. Na pravilnost in zakonitost odločitve v obravnavni zadevi, kjer je bil predlog vložen po poteku 30-dnevnega roka, določenega v odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/09, namreč navedeni vprašanji ne vplivata.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti tudi niso izkazali uveljavljanega odstopa od sodne prakse sodišča prve stopnje oziroma njeno neenotnost. Čeprav iz njihovega kratkega povzetka vsebine odločb sodišča prve stopnje izhaja, glede katerega pravnega vprašanja naj bi bila podana neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, pa tak povzetek za dovoljenost revizije zaradi neenotne sodne prakse sodišča prva stopnje ne zadošča. Revidenti bi namreč morali skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosijo, najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso, in zatrjevano neenotnost oziroma odstopanje utemeljiti (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 269/2009, X Ips 496/2010, X Ips 410/2011, X Ips 123/2012, X Ips 187/2012, X Ips 190/2013, X Ips 212/2013, X Ips 38/2014 in druge). Revidenti tega niso storili. Pa tudi sicer neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje uveljavljajo glede vprašanj izkazanosti pravnega interesa in uporabe prvega odstavka 62. člena ZGO-1 (odločbe sodišča prve stopnje I U 191/2012, I U 444/2012 in I U 1966/2011), ki v obravnavani zadevi nista pomembni pravni vprašanji, kar je že pojasnjeno v 13. točki te obrazložitve, oziroma s sklicevanjem na odločbi sodišča prve stopnje I U 1634/2011 in III U 168/2011, ki se nanašata na popolnoma drugačno dejansko in pravno stanje, kot je v obravnavani zadevi (prva odločba na pravočasnost predloga za obnovo postopka pri uveljavljanju različnih obnovitvenih razlogov, druga odločba pa na zamudo enoletnega roka, od kar je predlagatelj izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne na zamudo 30-dnevnega roka od objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS).

15. Revidenti tudi niso izkazali, da izpodbijana sodba odstopa od odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 716/2006. V reviziji namreč niso pojasnili, glede katerega pomembnega pravnega vprašanja naj bi izpodbijana sodba odstopala od te odločbe Vrhovnega sodišča, niti niso opravili primerjave dejanskega in pravnega stanja iz izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicujejo. Pač pa je hitro primerjavo navedenih sodnih odločb opravilo Vrhovno sodišče, in ugotovilo, da se odločba Vrhovnega sodišča X Ips 716/2006 nanaša na povsem drugačno dejansko in pravno podlago (določitev kroga stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), kot izpodbijana sodba.

16. Ker postavljeni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji glede na vsebino te zadeve, revidenti pa tudi niso izkazali neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje oziroma odstop od sodne praske Vrhovnega sodišča, izpolnjevanje uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

17. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).