Jedro

Čeprav tožniki niso upravičeni predlagatelji obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe, saj so predlog vložili po preteku 30 dni po objavi te odločbe, pri odločanju o njihovem predlogu ni mogoče upoštevati razveljavljenega prvega odstavka 62. člena ZGO-1, če so predlog vložili v roku, ki ga ZUP predvideva za vložitev obnove.

Zgolj dejstvo, da gre za sosednjo parcelo, samo po sebi ne zadostuje za utemeljitev pravnega interesa, zaradi katerega bi morali tožniki kot njihovi lastniki sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za izgradnjo zunanje ureditve trgovskega centra ... št. 351-38/2010-30 z dne 25. 10. 2010. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da so tožniki, kot solastniki parcel št. 177/10 in 177/11, predlagali obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker naj bi gradnja, dovoljena z navedenim gradbenim dovoljenjem, posegala tudi na navedeni nepremičnini. Upravičenje do ponovnega postopka utemeljujejo na odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011. Odločitev organa prve stopnje o zavrženju predloga temelji na ugotovitvi, da nista izpolnjeni procesni predpostavki po prvem odstavku 267. člena ZUP, in sicer zahtevek ni bil vložen s strani upravičenih oseb in okoliščina, na katero se predlog opira, ni bila verjetno izkazana.

Organ prve stopnje pojasnjuje, da je investitor za vse parcele, ki so zajete v izpodbijanem gradbenem dovoljenju, izkazal pravico graditi, tožniki pa niso lastniki nobene od parcel, ki so bile predmet izdanega gradbenega dovoljenja, zato okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana.

Pri utemeljevanju ugotovitve, da zahteva ni bila vložena s strani upravičene osebe, se sklicuje na prvi odstavek takrat veljavnega 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je določal, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, samo investitor. Upravičenje do vložitve predloga za obnovo pa tudi ne izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, saj gre za pravnomočno zaključeno zadevo z datumom 4. 11. 2010, torej pred odločitvijo Ustavnega sodišča. Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep. Odločitev organa prve stopnje je ocenil kot pravilno, čeprav delno obrazloženo z nepravilnimi razlogi. Kot ključnega pomena za odločitev izpostavlja, ali bi moral biti status stranskih udeležencev tožnikom v času izdaje spornega gradbenega dovoljenja priznan oziroma ali bi morali biti tožniki udeleženi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci, pa jim ta možnost ni bila dana. Ugotavlja, da je v času izdaje spornega gradbenega dovoljenja še veljal prvi odstavek 62. člena ZGO-1, zaradi česar je bil stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja samo investitor. Zato tožniki niso upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka. Ugotavlja, da na navedeno ne more vplivati niti odločba Ustavnega sodišča, saj so tožniki zamudili rok 30 dni po objavi odločbe, ki ga je odločba Ustavnega sodišča določila drugim osebam za vložitev predloga za obnovo. Ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da so predlog vložile neupravičene osebe, je zato pravilna.

Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in navajajo, da toženka ni nudila pomoči tožnikom, kot prava neukim strankam, in se pri tem sklicujejo na četrti odstavek 7. člena ZUP. Vztrajajo, da se je predmetna gradnja gradila na njihovih parcelah brez njihove vednosti in soglasja. Sklicujejo se tudi na 8. člen Zakona o cestah, iz katerega med drugim tudi izhaja, da je cestno telo del javne ceste, ki ga sestavlja cestišče z nasipi in vklopi. Menijo, da bi morala toženka zaradi preveritve utemeljenosti njihove zahteve angažirati izvedenca geodetske in gradbene stroke. Menijo tudi, da bi morala toženka upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, saj so predlog vložili 24. 10. 2011, torej po tem, ko je Ustavno sodišče izdalo omenjeno odločbo in ni več obstajala omejitev o tem, kdo je stranka v postopku oziroma kdo je stranski udeleženec. Predlagajo ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so tožniki predlagali obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 25. 10. 2010 iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V skladu z določbo 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, organ s sklepom zavrže predlog (drugi odstavek 267. člena ZUP). Navedeno pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka izkazati okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka (v konkretnem primeru postopka za spremembo gradbenega dovoljenja) in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka zavrgla predlog tožnikov, ker okoliščina, na podlagi katero se predlog opira, ni verjetno izkazana in ker ga niso podale upravičene osebe.

Toženka se je pri utemeljevanju neupravičenosti tožnikov za vložitev predloga sklicevala na v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavni prvi odstavek 62. člena ZGO-1, po katerem je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, samo investitor.

Sklicevanje tožnikov na odločbo Ustavnega sodišče št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 je ocenila za nerelevantno, ker so tožniki predlog za obnovo postopka vložili po roku 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu.

Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11 z dne 18. 3. 2011) v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, v 2. točki pa določilo osebe, ki smejo na podlagi te odločbe predlagati obnovo postopka in odločilo, da pristojni upravni organ odloči o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu.

Iz navedenega izhaja, da je Ustavno sodišče kot podlago za odločanje o predlogih za obnovo postopka določilo predpise, veljavne v času odločanja. S tem je izključilo uporabo predpisov oz. določb, veljavnih v času izdaje gradbenega dovoljenja, ki so določali, kdo se sme udeleževati postopka kot stranski udeleženec in ki so sicer podlaga za presojo o utemeljenosti obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Ali drugače: čeprav se obstoj tega obnovitvenega razloga ugotavlja na podlagi predpisov, ki so veljali v času vodenja postopka, katerega obnova se predlaga, je Ustavno sodišče odločilo, da se razveljavljene določbe ZGO-1 – čeprav gre lahko tudi za obnovo pravnomočno končanih postopkov – ne uporabljajo.

Čeprav tožniki niso upravičeni predlagatelji obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe, saj so predlog vložili po preteku 30 dni po objavi te odločbe, kar je pravilno ugotovil tudi upravni organ druge stopnje, pri odločanju o njihovem predlogu glede na navedeno ni mogoče upoštevati razveljavljenega prvega odstavka 62. člena ZGO-1, če so predlog vložili v roku, ki ga ZUP predvideva za vložitev obnove. Sklicevanje toženke na razveljavljeni prvi odstavek 62. člena ZGO-1 je zato nepravilno.

Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da tožniki niso verjetno izkazali okoliščine, na katero so oprli predlog za obnovo.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in zahteve tožnikov za obnovo postopka, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, so tožniki zahtevali udeležbo na podlagi lastništva nepremičnin parc. št. 177/10 in 177/11, obe k.o. ..., na kateri naj bi posegala navedena gradnja.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se gradnja, dovoljena z navedenim gradbenim dovoljenjem, na navedeni parceli ne nanaša, tožniki pa niti v pritožbi, niti v tožbi te ugotovitve argumentirano ne izpodbijejo. Predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja pa tudi ni nasip, zato na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnikov na določbe Zakona o cestah. Tožniki v tožbi celo sami navedejo, da parcela 177/10 (zgolj) meji s parcelo 177/9, ki je bila predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Zgolj nestrinjanje z ureditvijo mej, pri čemer niso navajali, da bi v zvezi s tem sprožili kakšen sodni postopek, pa samo po sebi ne zadostuje za utemeljitev pravnega interesa, zaradi katerega bi morali tožniki sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Prav tako zgolj dejstvo, da gre za sosednjo parcelo, samo po sebi ne zadostuje za utemeljitev pravnega interesa, zaradi katerega bi morali tožniki kot njihovi lastniki sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Pri tem sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi sklepa organa prve stopnje navedeno, da iz OPPN izhaja, da vplivno območje gradnje ne sega na predmetni parceli tožnikov.

Iz že omenjenih določb 43. člena ZUP namreč izhaja, da pravico do udeležbe v postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu - ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le omenjeni, to je pravni interes, je torej relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca. Navedeni pogoj je izpolnjen takrat, če je osebi status stranskega udeleženca za konkretni postopek izrecno priznan v katerem od predpisov, pa tudi tedaj, če iz vsebine predpisov izhaja, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj.

Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravni organ prve stopnje tožnike (po njihovem pooblaščencu) podrobno seznanil s pravnomočno zaključenimi postopki izdaje gradbenih dovoljenj za gradnjo trgovskega centra ... in z vso razpoložljivo dokumentacijo, dne 6. 12. 2011 pa jih je tudi pozval, naj v predpisanem roku izkažejo konkretne kršitve pravic in pravnih interesov ter v ta namen ponudijo ustrezne dokaze, so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev četrtega odstavka 7. člena ZUP.

Ker je dokazno breme za izkazovanje dejstev in okoliščin, na katerih utemeljuje predlog za obnovo, na predlagatelju, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala toženka izvesti dokaz z izvedencem geodetske oz. gradbene stroke, ki bi njihova zatrjevanja glede poseganja na njihove nepremičnine preveril. Poleg tega tožniki v upravnem postopku izvedbe tega dokaza niso predlagali.

Pri tem sodišče še pripominja, da je dokazno breme za dokazovanje, da je predlog za obnovo postopka pravočasno vložen, na strani tožnikov. Tožniki pa niti v predlogu za obnovo, niti kasneje niso navedli dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so predlog vložili v roku enega meseca, odkar so izvedeli, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajajo tožniki, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.