Jedro

Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene strank št. ... z dne 9. 9. 2016 v celoti in odločba št. ... z dne 18. 6. 2015 v drugem odstavku izreka, ter da je tožena stranka dolžna tožnici odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 1. 7. 1999, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je ponovna odmera starostne pokojnine možna le z učinkom za naprej. Tožnica vztraja, da odločba Ustavnega sodišča RS1 ne daje materialnopravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Interpretacija 5. točke, kot jo podaja sodišče prve stopnje, je nepravilna, predvsem pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče RS namreč ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 1999 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Tožničina pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojenostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja. V nasprotnem primeru bi bile kršene z ustavo zagotovljene pravice. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in je tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, kot to izhaja iz 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)2 in pa iz 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)3. O tej pravici je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmere pokojnine niso bile upoštevane vse plače oz. vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani in plačani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 1999 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine. Dejstvo je, da določen del prihodkov tožnice pri obračunu osnove ni bil upoštevan, kar je tožnici ob izdaji odločbe z dne 1. 7. 1999 ostalo prikrito, saj niti iz same odločbe omenjeno dejstvo ne izhaja. Tožnica o prejemu odločbe v letu 1999 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup. To pa je vplivalo tudi na samo višino pokojnine, kar nenazadnje izhaja tudi iz priloge k odločbi iz leta 2015. Z neupoštevanjem dela plače pri izračunu pokojninske osnove in z zamolčanjem tega dejstva, je tožena stranka kršila tožničine ustavne pravice. Tožnica opozarja na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)4, po katerem mora biti odločba obrazložena ter na določbo 7. člena ZUP. Bremena protiustavnega in očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke ni mogoče naložiti tožnici, ki je zaupala v pravno in socialno državo. Tožnica je pravico do starostne pokojnine v višini, kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pridobila s 1. 7. 1999, kot je to ugotovila tudi tožena stranka v prilogi k odločbi iz leta 2015. Tožnici zato od 1. 7. 1999 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju tega dela plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tolmačenje 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS je strogo formalistično, nepravilno in tako kot vsa ravnanja tožene stranke do sedaj izrazito v škodo zavarovanca. Opisana situacija je nedopustna, saj posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine, predvsem v primerih, ko je posameznik upravičen do določene socialne dajatve, ki predstavlja premoženjsko pravico. Tožnica s tem v zvezi opozarja na določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter na določbo 13. člena omenjene konvencije. Dejstvo je, da pokojnina tožnici ni bila odmerjena na podlagi plačanih prispevkov in prejetih plač, temveč od nižje osnove, o čemer pa tožnica pri izdaji odločbe v letu 1999 ni bila seznanjena. To pa pomeni tudi poseg v lastninsko pravico oziroma premoženje tožnice in v pravico do socialne varnosti. Sodišče prve stopnje se je tudi postavilo na stališče, da je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno. O tem odločilnem dejstvu pa sodba nima razlogov in se je zato tudi ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču tožnice materialna pravnomočnost ne more obsegati tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove ni bil upoštevan oziroma je tožena stranka odločanje o tem delu zahtevka zavrnila, v odločbi tožnice pa na to niti ni opozorila. Pravnomočna odločba ne more biti ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj, in sicer od upokojitve do 30. 6. 2015. Iz izreka odločbe iz leta 1999 namreč ni razvidno, da bi se odločitev nanašala tudi na sporne dele plač, saj v izreku odločbe ni navedeno, da se ti zneski ne upoštevajo. V tem primeru navedeni zneski ne morejo biti zajeti z mejami dokončnosti in pravnomočnosti odločbe iz leta 1999. Tožnica tudi opozarja, da načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločitvah. Kršitev pravic tožnice pri izdaji odločbe iz leta 1999 bi se tako lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj. V nasprotnem primeru je tožnici kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 8. in 14. členom navedene konvencije ter 1. členom Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnici pa je bila kršena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Določbo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določilom 4. člena ZPIZ-2. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 6. 2015. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da se tožnici starostna pokojnina od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeri in znaša 1.769,41 EUR na mesec ter da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo. Odločeno je bilo tudi, da se odločba št. ... z dne 29. 7. 1999 razveljavi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 29. 7. 1999 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 1999 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 in 1992 pri delodajalcu A. d. d., podružnica B.. Upoštevaje že citirano ustavno odločbo je tožena stranka z odločbo z dne 18. 6. 2015 po uradni dolžnosti ponovno odmerila in tožnici za čas od 1. 7. 2015 dalje pokojnino priznala v višjem znesku.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do višjega zneska pokojnine tudi za nazaj, torej od 1. 7. 1999, pa do 30. 6. 2015. 8. V zadevi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. Glede pravne podlage pritožbeno sodišče opozarja, da je že s citirano ustavno odločbo bilo toženi stranki naloženo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS, ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ/92)5. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oz. uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (3. točka izreka).

9. V sporni zadevi tožnica pred objavo ustavne odločbe ni vložila zahteve za ponovno odmero pokojnine oz. niti ni zahtevala, da se ji v pokojninsko osnovo upošteva tudi del plače, namenjene za vplačilo delnic za notranji odkup. Sodišče prve stopnje je tako 5. točko izreka ustavne odločbe pravilno interpretiralo in uporabilo pri presoji sporne zadeve. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah6 zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. Tudi o pravnem vprašanju, ki je izpostavljeno v tem sporu je že odločilo Vrhovno sodišče RS7. Poudarilo je, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo odločeno o starostni pokojnini. Takrat je bilo odločeno, kateri podatki se upoštevajo in kateri ne, kar vse je bilo razvidno tudi iz izračuna pokojninske osnove, odločitev pa je postala pravnomočna. Stališče tožnice, da ne gre za materialno pravnomočnost glede višine pokojnine je zmotno. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta tako imenovane neprave obnove postopka omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev ter ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej. To pomeni, da so že zaradi teh razlogov očitki pritožbe glede kršitve ustavnih pravic neutemeljeni. Da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje le za naprej jasno izhaja iz že citirane ustavne odločbe. Takšen način je bil določen zaradi varstva pravic iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS, v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter upoštevaje 155. člen Ustave RS.

10. Tudi glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilo prispevkov, nadalje, da pri izračunu ni bil upoštevan del plač, ki je bil namenjen za nakup delnic in da gre za kršitev vrste ustavnih pravic ter kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pritožbeno sodišče že zavzelo enotno stališče v že citiranih zadevah, po katerem ne gre za kršitve v smeri, kot se zavzema tožnica. Potrebno je upoštevati, da je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo, da stranka v času veljavnosti ZPIZ-1 ni imela na razpolago učinkovitega pravnega sredstva, kot je bilo to omogočeno v določbah ZPIZ/92 in kot to omogoča sedanji 183. člen ZPIZ-2. V tem primeru, glede na izrek ustavne odločbe, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka oz. sodišče odločilo, da nova odločba učinkuje že od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje. Sodišče je tako določbo 183. člena ZPIZ-2 povsem pravilno interpretiralo. Navedena določba tudi ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da odloči, od kdaj naprej učinkuje nova odločba. Že citirana odločitev Ustavno sodišče RS gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je navedeno izredno pravno sredstvo v neskladju z Ustavo RS.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Odločba št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. 2 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 6 Glej opr. št. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 138/2017 z dne 11. 5. 2017, Psp 75/2017 z dne 13. 4. 2017, Psp 368/2017 z dne 12. 10. 2017, Psp 361/2017 z dne 26. 10. 2017 itd. 7 Glej opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017.