Jedro

Odločba o odmeri starostne pokojnine tožeči stranki z dne 29. 7. 1999 je postala pravnomočna. Ker odločba Ustavnega sodišča oziroma 183. člen ZPIZ-2 ali katero drugo izredno pravno sredstvo tožeči stranki ne dajeta pravice do ponovne odmere pokojnine za nazaj vse od upokojitve v letu 1999 dalje in ker je tožena stranka izvršila odločbo Ustavnega sodišča tako kot glasi, je njen zahtevek neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 9. 9. 2016, odločba z dne 18. 6. 2015 pa v drugem odstavku izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, od 1. 7. 1999 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo, ker o odmeri starostne pokojnine od pokojninske osnove, ki jo predstavljajo plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, še ni bilo odločeno do 30. 6. 2015. Zato je upravičena do te odmere in izplačila razlike v pokojnini ne glede na pravnomočno odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 29. 7. 1999. Opozarja, da Ustavno sodišče v odločbi z dne 26. 3. 2015 ni izključilo možnosti uveljavitve zahtevkov za izplačilo razlike v pokojnini za nazaj. Napačna pa je tudi razlaga 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)1, ki negira 4. člen ZPIZ-2 o tem, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive pravice. Zato je podana kršitev ustavno varovane pravice do socialne varnosti in pravice do zasebne lastnine, gre tudi za nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države in zaupanja v pravo. Pri odmeri pokojnine v letu 1999 je zaupala toženi stranki, da je izračun pravilen, saj je neživljenjsko pričakovati, da bi kot laik napako lahko razbrala sama iz odločbe oziroma njenih prilog. Breme nezakonitega ravnanja tožene stranke zato ni mogoče naložiti njej. Meni, da ima pravico do pravilne odmere pokojnine vse od upokojitve dalje, saj je ta odvisna od plačanih prispevkov. Odločba iz leta 1999 ni obrazložena, v njej ni navedeno, da določeni podatki o plačah niso bili upoštevani. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 183. člen ZPIZ-2, saj v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)2 tožeča stranka ni mogla sprožiti postopka po tem členu. Vprašljiva je tudi ustavnost tega določila o učinkovanju novo izdane odločbe le z učinkom za naprej, ne glede na očitne kršitve in ugotovljene protiustavnosti uporabljenih določil. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)3 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, izhaja, da je bila tožeči stranki s pravnomočno odločbo z dne 29. 7. 1999 priznana pravica do starostne pokojnine v višini 203.295,23 SIT na mesec od 1. 7. 1999 dalje. Tožena stranka pri odmeri starostne pokojnine ni upoštevala zneskov plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu K., d. d. Tožena stranka je navedene plače upoštevala pri ponovni odmeri pokojnine v odločbi z dne 18. 6. 2015, višjo pokojnino je tožeči stranki priznala od 1. 7. 2015. Pritožbo tožeče stranke za izplačilo razlik vse od upokojitve dalje je zavrnila z odločbo z dne 9. 9. 2016. 8. Sporno je, ali je tožeča stranka upravičena do razlike v pokojnini tudi za nazaj, to je za čas od 1. 7. 1999 do 30. 6. 2015. 9. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS, ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V skladu s 4. točko odločbe Ustavnega sodišča je bila tožena stranka dolžna izdati odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 ne glede na čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tem je Ustavno sodišče v 5. točki odločilo, da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožeči stranki višja pokojnina vse od upokojitve dalje. Dne 29. 7. 1999 ji je bila izdana odločba o pravici do starostne pokojnine, zoper katero se ni pritožila. Ugovor, da je tožena stranka pri izdaji te odločbe ravnala v nasprotju z določbami ZUP, bi lahko oziroma morala uveljavljati v upokojitvenem postopku; razlogi, ki jih navaja, na nastop pravnomočnosti ne morejo vplivati. Odločba je postala materialno pravnomočna glede pravice do pokojnine z vsemi elementi, vključno z njeno višino. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva in njenih učinkov ni mogoče zanikati, pa čeprav je bila osnova za odmero pokojnine določena napačno in ni temeljila na vseh plačanih prispevkih. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke. Prav odločitev Ustavnega sodišča o uporabi 183. člena ZPIZ-2 za vse primere ugotovljenega neupoštevanja vseh plač v pokojninsko osnovo za tožečo stranko predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo, saj ji v nasprotnem primeru zaradi poteka 10- letnega roka od izdaje odločbe o pravici do starostne pokojnine v letu 2015 ne bi bilo mogoče ponovno odmeriti pokojnine. S to odločitvijo je Ustavno sodišče zagotovilo enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ki jim je bila pokojnina kadarkoli odmerjena nepravilno.

11. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da glede dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, še ni bilo odločeno. Pravica do starostne pokojnine je enovita, nedeljiva pravica; njena višina se izračuna na podlagi vseh podatkov o plačah oz. plačanih prispevkih, ki se v skladu z zakonskimi določili upoštevajo pri določitvi njene višine. Če kateri od podatkov ni upoštevan oz. je upoštevan nepravilno, je to lahko stvar pritožbenega postopka (oz. po pravnomočnosti stvar izrednih pravnih sredstev). V konkretnem primeru so podatki o plačah in plačanih prispevkih, tudi glede dela plač, s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup, obstajali že v času odločanja v letu 1999 in s tem, ko je bilo odločeno, kateri se upoštevajo, je bilo istočasno odločeno, kateri se ne. O pravici do starostne pokojnine je torej že bilo odločeno, zato je zmotno stališče tožeče stranke, da glede dela plače, ki se nanaša na notranji odkup delnic, odločba z dne 29. 7. 1999 ni postala pravnomočna. Tožeča stranka izpostavlja tudi, da so izračuni, ki so priloženi odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine za laika zapleteni, da odločba iz leta 1999 ni bila ustrezno obrazložena in da je zaupala v pravilnost izračuna toženke, vendar to ne more imeti za posledico drugačno odločitev glede na pravnomočno odločbo o starostni pokojnini iz leta 1999. 12. Pravnomočnost je del načela pravne države, ki utrjuje pravna razmerja, da jih ni mogoče ves čas spreminjati in da stranke niso v negotovem položaju. Zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je v 158. členu Ustave določen delni odstop od tega načela in to le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Ustavno sodišče je zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določilo izvršitev odločbe z upoštevanjem 183. člena ZPIZ-2 tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov ni bil več možen. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Tožeči stranki po izdaji odločbe v letu 1999, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine, ta ni bila zmanjšana in ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo za nazaj. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.

13. Neutemeljen je tudi očitek o neenaki obravnavi zavarovancev glede na to, ali so zahtevali ponovno odmero ali pa tega niso storili. Že navedeno dokazuje, da ne gre za enake položaje in jih je zato dopustno različno obravnavati. Nekateri zavarovanci so v postopku upokojitve uveljavili redna, nekateri tudi izredna pravna sredstva, tožeča stranka pa ni uveljavljala ne enih ne drugih in se zato ne more sklicevati na neenako obravnavo. Pravica do pokojnine ji je bila priznana v času veljave Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92)4, ki je v 270. členu urejal možnost t. i. neprave obnove. Tožeča stranka v času do sprejema ZPIZ-1 te možnosti ni izkoristila, prav tako ni vložila zahtevka po uveljavitvi ZPIZ-2, in tudi po odločbi Ustavnega sodišča ne. Odločba o ponovni odmeri ji je bila izdana po uradni dolžnosti. Iz vseh navedenih razlogov očitki tožeče stranke o kršitvah 23. in 25. člena Ustave in 8., 13. in 14. člena EKČP in Protokola št. 1 niso utemeljeni.

14. Odločba o odmeri starostne pokojnine tožeči stranki z dne 29. 7. 1999 je postala pravnomočna. Ker odločba Ustavnega sodišča oziroma 183. člen ZPIZ-2 ali katero drugo izredno pravno sredstvo tožeči stranki ne dajeta pravice do ponovne odmere pokojnine za nazaj vse od upokojitve v letu 1999 dalje, in ker je tožena stranka izvršila odločbo Ustavnega sodišča tako kot glasi, je njen zahtevek neutemeljen.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 106/99 s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.