Jedro

Vozilo dano v carinski postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev mora biti namenjeno uporabi (prevozu blaga) v notranjem prometu Skupnosti (npr. med Slovenijo in Španijo). Če pa se prevoz opravi znotraj iste države članice - kabotaža (med krajema v Sloveniji) brez posebnega (dodatnega) dovoljenja, ni več izpolnjen pogoj za začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev.

V obravnavani zadevi ni mogoče spregledati napake oziroma ji pripisati nebistvenega vpliva na izvajanje predmetnega carinskega postopka, saj za to nista izpolnjena dva od navedenih treh pogojev, med drugim, da naknadno ni mogoče izpolniti formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga, torej pridobiti dovoljenja za že opravljeno kabotažo. Revident nezmožnosti sanacije napake ne oporeka.

Pravica do uporabe svojega jezika v postopku pred sodiščem ni kršena, če si mora stranka sama priskrbeti prevode sodnih pisanj v svoj jezik.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-471/2015-3 z dne 21. 4. 2015. Z njo je prvostopenjski carinski organ tožniku določil znesek uvoznih dajatev za blago (tovorno vozilo) SCANIA, tip vozila R, model vozila ..., številka šasije kot je navedena, moči 412 KW, registrska oznaka ..., s carinsko vrednostjo 45.500,00 EUR, tarifno oznako 8704 22 99 Kombinirane nomenklature in TARIC-kodo 00, v višini 21.112,00 EUR (od tega na račun 22 % carinske dajatve za industrijske izdelke 10.010,00 EUR, na račun 20 % davka na dodano vrednost pa 11.102,00 EUR). Naložil mu je, da navedeno dajatev plača v roku 10 dni od dneva prejema odločbe, sicer bo uveden postopek izterjave in zaračunane zamudne obresti. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-498-1-34/2015 z dne 11. 9. 2015, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da zaradi opravljanja nedovoljenega prevoza blaga v notranjem prometu Evropske unije (v nadaljevanju Skupnosti), to je kabotaže iz Črnomlja do Slovenj Gradca, pogoji za začasno uporabo tožnikovega vozila ob popolni oprostitvi uvoznih dajatev niso bili več izpolnjeni, rok za sporočitev carinskega dolga pa še ni potekel. Šlo je za kršitev postopka, ki vključuje malomarno ravnanje tožnika. Dokazni predlog za zaslišanje prič je neprimeren in nepotreben. Zaradi uporabe slovenskega jezika v postopku tudi ni bilo onemogočeno tožnikovo sodelovanje v njem.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka upravnega spora in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbi, podrejeno, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Toženka v odgovoru na revizijo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

_Dovoljenost revizije_

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

_Vsebinska presoja revizije_

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja v zadevi, na ugotovitev katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je revident poslovni subjekt s sedežem na Hrvaškem. Njegovo tovorno vozilo je 7. 5. 2012 na mejnem prehodu Metlika vstopilo prazno na carinsko območje Skupnosti, da bi opravilo prevoz blaga iz Slovenije v Španijo (Zaragoza), za kar je razpolagal tudi z dovolilnico CEMT št. 00947. Po vstopu je bil s tovornim vozilom opravljen komercialni prevoz blaga po tovornem listu CMR št. M1744190 z dne 7. 5. 2012 med Črnomljem in Slovenj Gradcem, kjer je družba N., d. o. o., potrdila prevzem blaga.2 Revidentovo tovorno vozilo je nato z drugim blagom, natovorjenim v Slovenj Gradcu, Kranju in Hruševju, ter z drugimi tovornimi listi odpeljalo v Španijo.

9. Sodišče prve stopnje je, enako kot carinska organa, opravljeni prevoz blaga med Črnomljem in Slovenj Gradcem opredelilo kot kabotažo,3 ki pa je bila nedovoljena, saj bi jo revident kot tuji prevoznik na območju Republike Slovenije lahko opravil le, če bi dobil za tak prevoz posebno dovoljenje (drugi odstavek 109. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu, v nadaljevanju ZPCP-2). Vozilo zaradi omenjenega prevoza ni več izpolnjevalo pogojev za začasni uvoz komercialnega prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev v smislu 141. člena Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS)4 in 558. člena izvedbene uredbe,5 zato so bile revidentu odmerjene uvozne dajatve.

10. Revident ponavlja navedbo, da je carinska terjatev zastarala. Navedeni ugovor ni utemeljen. V tretjem odstavku 221. člena CZS je določeno, da se dolžniku ne pošlje obvestila o znesku dajatev, če so potekla tri leta od datuma, ko je carinski dolg nastal. Ta je v obravnavani zadevi nastal 7. 5. 2012, revidentu pa je bil sporočen z zapisnikom 20. 2. 2015 in nato še z odločbo z dne 21. 4. 2015, ki mu je bila vročena 22. 4. 2015. Iz navedenega izhaja, da triletni rok za obvestilo od nastanka dolga ni potekel, kar vse je revidentu pojasnilo že sodišče prve stopnje.

11. Revident oporeka tudi nastanku carinskega dolga, kot ga opredeljuje 204. člen CZS, saj zatrjuje, da ravnanje, ki se mu očita, ni imelo pravnih posledic za pravilno delovanje carinskega postopka. Vozilo je bilo namreč namenjeno izključno za izvedbo mednarodnega prevoza blaga znotraj Skupnosti, ne pa za kabotažo v Sloveniji. Bil je v dobri veri in prepričan, da se bo opravil prevoz v Španijo. Do napak je prišlo izven njegove sfere, zato mu ni mogoče očitati malomarnosti.

12. Te navedbe niso utemeljene. V skladu s prvim odstavkom 204. člena CZS v primerih, ki niso našteti v členu 203, carinski dolg (med drugim) nastane z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano, razen če se dokaže, da te kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka.

13. V obravnavani zadevi iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bilo revidentovo vozilo dano v carinski postopek začasnega uvoza6 s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev. V skladu s 141. členom CZS se primeri in posebni pogoji, pod katerimi se postopek začasnega uvoza lahko uporablja s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, določijo skladno s postopkom odbora. Tako izvedbena uredba v prvem odstavku 558. člena določa, da se popolna oprostitev uvoznih dajatev odobri za cestna prevozna sredstva pod v nadaljevanju naštetimi pogoji, med drugim, kadar se v primeru komercialne uporabe uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti; kljub temu se lahko uporabljajo v notranjem prometu, kadar tako predpisujejo veljavne določbe na področju prevoza, zlasti določbe o dostopu in izvajanju (točka c). Glede tega je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že pojasnilo, da se po navedeni določbi točke c taka oprostitev ne odobri samo za cestna prevozna sredstva, ki se uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja, ampak tudi za tista, ki se uporabljajo v notranjem prometu, torej za prevoz blaga, ki se začne in konča znotraj carinskega območja. V tem primeru se lahko vozilo uporabi za notranji promet le, če tak prevoz ni prepovedan z veljavnimi nacionalnimi določbami, zlasti z določbami o pogojih za dostop in izvajanje le-tega. Zato je popolna oprostitev carine za vozilo, ki se uporablja za notranji promet, odvisna zlasti od pogoja, da je prevoz blaga, ki ga vsebuje, dovoljen v vseh državah, v katerih se vozilo giblje.7

14. V obravnavani zadevi je bilo revidentovo vozilo, kot pojasnjeno, namenjeno uporabi (prevozu blaga) v notranjem prometu Skupnosti, kar je potrjevala izdana dovolilnica CEMT. Z njo je bil revidentu dovoljen komercialni prevoz blaga med krajema nakladanja in razkladanja v državah članicah,8 konkretno prevoz blaga iz Slovenije v Španijo oz. Zaragozo kot krajem razkladanja blaga. Če bi bil z vozilom opravljen le ta prevoz, carinski postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ne bi bil kršen. Ker pa je bil opravljen tudi prevoz blaga med krajema v Sloveniji (v namembni kraj Slovenj Gradec, kjer je družba N., d. o. o., potrdila prevzem blaga), je nastal položaj, ki z dovolilnico CEMT ni bil zajet. Tako opravljeni prevoz znotraj iste države članice (kabotaža), za katerega revident ni imel (dodatnega) dovoljenja iz drugega odstavka 109. člena ZPCP-2, je povzročil, da ni bil več izpolnjen pogoj iz točke c prvega odstavka 558. člena izvedbene uredbe o dopustni uporabi neskupnostnega blaga (vozila) v notranjem prometu. Opravljeni prevoz ni bil v skladu ne z dovolilnico CEMT (ker je dovoljevala le prevoz blaga iz Slovenije v Španijo) ne s slovenskimi predpisi o dovoljeni kabotaži, s čimer je bilo vozilo izključeno iz ureditve notranjega prometa oziroma pravil, ki ga urejajo in ob spoštovanju katerih je dopusten začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev. Za nastanek carinskega dolga je zato bistveno, da revident kot lastnik vozila ni pridobil zahtevanega dovoljenja, ne pa namen uporabe vozila, ki se ni uresničil. 15. Glede na revizijske navedbe je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je omenjena kršitev (nedovoljen prevoz med krajema v Sloveniji) taka, da ni bistveno vplivala na izvajanje obravnavanega carinskega postopka. Če ni bistvenega vpliva, je podana izjema iz prvega odstavka 204. člena CZS, ko se šteje, da carinski dolg kljub kršitvi ni nastal. S tem v zvezi izvedbena uredba v 859. členu določa napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje carinskega postopka iz prvega odstavka 204. člena CZS. Pogoj pa je, da napake ne predstavljajo poskusa odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, da ne vključujejo očitne malomarnosti udeleženega in da so naknadno izpolnjene vse formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga. Sodišče prve stopnje je glede teh pogojev navedlo, da morajo biti izpolnjeni kumulativno, ter se strinjalo s stališči upravnega organa druge stopnje, s katerimi je zavrnil enake pritožbene navedbe, in sicer da bi moral revident kot lastnik vozila pridobiti ustrezno dovoljenje za kabotažo, ki jo je opravil njegov voznik, za dejanja katerega ‒ ker je pri njem zaposlen – tudi objektivno odgovarja. Zato je zavrnilo tožbeno trditev, da gre za napako izven revidentove sfere. Poleg tega je še navedlo, da ugotovljenih kršitev ni mogoče sanirati.

16. Iz tega izhaja, da izpodbijana sodba temelji na stališču, da v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati napake oziroma ji pripisati nebistvenega vpliva na izvajanje predmetnega carinskega postopka, saj za to nista izpolnjena dva od navedenih treh pogojev, med drugim, da naknadno ni mogoče izpolniti formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga, torej pridobiti dovoljenja za že opravljeno kabotažo. Revident nezmožnosti sanacije napake ne oporeka in ker morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz 859. člena izvedbene uredbe, da bi se v nadaljevanju naštete napake štele za nebistvene, so za odločitev o nastanku carinskega dolga nepomembne revizijske navedbe o revidentovi dobri veri in prepričanju, da se bo blago iz Črnomlja odpeljalo v Španijo, ne pa razložilo v Slovenj Gradcu, ter da naj bi šlo za napako voznika F. K., ki da je očitno na CMR napačno vpisal podatke. Posledično je neupošteven očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s tem, ko je zavrnilo zaslišanja revidenta, omenjenega voznika in predstavnika podjetja N., d. o. o., z obrazloživijo, da se v carinskem postopku posamezna dejanja izkazujejo z listinami, ki so predpisane v materialnopravni zakonodaji in jih izjave udeležencev ne morejo nadomestiti. Vrhovno sodišče se do pravilnosti slednjega zato ni opredelilo.

17. Revident tudi navaja, da »po CMR M1744190 ne izhaja, da bi kdo prevoz plačal, po CMR 2120408, je seveda plačnik določljiv in določen ter je N., d. o. o.«. Po revidentovem mnenju je to dokaz, da prevoz med Črnomljem in Slovenj Gradcem ni bil kabotaža, saj je ta v Uredbi Sveta (ES) št. 1072/2009 z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL št. 30 z dne 14. 11. 2009) opredeljena kot notranji cestni prevoz za plačilo, ki ga v konkretnem primeru naj ne bi bilo.

18. Vprašanje, ali je bil prevoz plačan, je dejansko vprašanje, ki ga Vrhovno sodišče ne presoja. Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo, da ta okoliščina v ničemer ne vpliva na odločitev. Revident temu ne oporeka, zato so omenjene revizijske navedbe zgolj ponovitev tožbenih trditev, ki pa jih revizijsko sodišče ne presoja, saj je to pristojnost sodišča prve stopnje.

19. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je dolžnik nastalega carinskega dolga po tretjem odstavku 204. člena CZS oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo to blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek. Iz 138. člena CZS izhaja, da se dovoljenje za začasni uvoz izda na zahtevo osebe, ki blago uporablja ali ga daje v uporabo. To pomeni, da je v obravnavani zadevi dolžnik revident, čigar vozilo je bilo predloženo v carinski postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev in za katerega bi moral izpolniti v ta namen predvidene obveznosti. CZS v tem pogledu ne določa nobenih odstopanj v korist dolžnika (npr. da je za dolg lahko odgovoren njegov zaposleni), kar pomeni, da je njegova odgovornost v tem pogledu objektivna.9

20. Neutemeljen je še ugovor, da je bila revidentu kršena pravica do izjave in sodelovanja v postopku, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev postopka, saj je bil postopek voden v slovenskem jeziku, ki ga revident ne razume. Navedeno naj bi kršilo 62. člen Ustave.

21. Po navedeni določbi ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopku pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Iz te določbe izhaja, da mora biti vsakomur dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume, saj mu šele to omogoča, da v postopku sodeluje enakopravno z nasprotno stranko. Vendar je treba na drugi strani upoštevati, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina (oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina, 11. člen Ustave), zato 62. člena Ustave ni mogoče razumeti na način, da bi morala sodišča v postopku stranki v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume, ampak se ta dolžnost nanaša le na ustni del postopka, v katerem stranka zaradi nerazumevanja jezika in s tem povezane nezmožnosti spremljanja postopka ne bi mogla sodelovati. V ta namen mora sodišče zagotoviti ustrezno prevajanje na narokih ali pri drugih ustnih procesih dejanjih. Taka razlaga izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča Up-1378/06 z dne 20. 5. 2008, v katerem je med drugim še navedlo, da tako kot je mogoče od stranke zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče, je od nje mogoče zahtevati tudi, da sama poskrbi za prevod sodnih pisanj, ki jih prejme od sodišča, in sicer neodvisno od tega, ali je treba sodno pisanje vročiti na ozemlju Republike Slovenije ali izven njega. Stališče, da mora stranka v postopku sama poskrbeti za prevod sodnih pisanj v jezik, ki ga razume, torej tudi po razlagi Ustavnega sodišča ni v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika v postopku.

22. Navedeno neposredno izhaja iz določb 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ta izrecno določa: da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku in da se v tem jeziku vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku (prvi odstavek); da če vloga ni vložena v uradnem jeziku, organ ravna tako, kot je predpisano za ravnanje z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo (šesti odstavek); da imajo stranke, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču (sedmi odstavek). Pravilo torej je, da si organ in stranka izmenjujeta pisanja v uradnem jeziku, za spremljanje poteka postopka, kar predpostavlja, da je stranka pri tem navzoča (torej pri opravljanju procesnih dejanj), pa ima pravico zahtevati sodelovanje tolmača. Če torej revident ne razume slovenskega jezika, bi si moral sam zagotoviti prevajanje uradnih pisanj. Poleg tega ga je v postopku pred carinskim organom prve stopnje zastopal odvetnik iz Slovenije, zato mu sodelovanje v postopku ni bilo onemogočeno.

23. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Revident z revizijo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da podatki na tovornem listu CMR, na podlagi katerega je bil opravljen nedovoljen prevoz blaga v Republiki Sloveniji, jasno izkazujejo pošiljatelja in prejemnika blaga (v polju 1, pošiljatelj, je vpisana družba M., d. o. o., Črnomelj, v polju 24, prevzemnik blaga, pa družba N., d. o. o., Slovenj Gradec). Omenjeni prevoz na relaciji Črnomelj‒Slovenj Gradec je voznik vpisal tudi v dnevnik voženj št. 00947 k CEMT dovolilnici 0947 . 3 Po 19. točki prvega odstavka 3. člena ZPCP-2 pomeni "kabotaža" vsak prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja prevoznik ali prevoznica skupnosti ali tuji prevoznik ali prevoznica oziroma prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v drugi državi, ki ga opravlja domači prevoznik. 4 Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list EU št. L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami). 5 Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list EU št. L 253 z dne 11. 10. 1993 s spremembami). 6 V skladu s 137. členom CZS postopek začasnega uvoza omogoča, da se neskupnostno blago (torej revidentovo vozilo), ki je namenjeno za ponovni izvoz in ni doživelo nobene spremembe, razen običajnega razvrednotenja zaradi uporabe, uporablja na carinskem območju Skupnosti s popolno ali delno oprostitvijo uvoznih dajatev in ne da bi bilo predmet ukrepov trgovinske politike. 7 Sodba SEU v zadevi Zollamt Linz Wels proti Laki Dooel (C-351/10) z dne 16. 6. 2011, tč. 29 in 30. 8 Ibidem, tč. 14. 9 Za primerjavo: SEU je v zadevi Latvijas Dzelzceļš VAS (C-154/16) z dne 18. 5. 2017 glede dolžnika carinskega dolga, ki je nastal za blago v zunanjem skupnostnem tranzitnem postopku, navedlo, da odgovornosti glavnega zavezanca iz člena 96(1) CZS ne izpodbije dejstvo, da odgovornost na podlagi člena 96(2) zajema tudi druge osebe, kakršen je prevoznik blaga, in sicer ker določbe tega zakonika, ki zadevajo zunanji skupnostni tranzitni postopek, na tej podlagi ne določajo nobenega odstopanja v korist glavnega zavezanca (tč. 78). Glavni zavezanec je odgovoren za plačilo carinskega dolga, ki za blago nastane v zunanjem skupnostnem tranzitnem postopku, in to tudi če prevoznik ni izpolnil obveznosti, ki mu jih nalaga člen 96(2) CZS (tč. 79). Določena je torej objektivna odgovornost glavnega zavezanca (tč. 87).