Jedro

Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi izhaja iz ugotovitev, da tožnik kot tuji prevoznik za prevoz blaga 7. 5. 2012 s prevoznim sredstvom, registriranim v tretji državi, med Črnomljem in Slovenj Gradcem oz. za opravljanje kabotaže v Republiki Sloveniji, ni imel izdanega posebnega dovoljenja (drugi odstavek 109. člena ZPCP-2). Zato predmetno vozilo ni več izpolnjevalo pogojev za začasni uvoz komercialnega prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila dajatev skladu z 141. člena CZS in 558. členom Izvedbene uredbe. Pri tem se oba organa pravilno sklicujeta na tožnikovo dolžnost po določbi 87 (2) člena CZS, po kateri je imetnik dovoljenja v carinskem postopku dolžan obvestiti carinske organ o vsem, kar se zgodi po pridobitvi dovoljenja in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje ali vsebino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS tožniku določila znesek uvoznih dajatev za blago: SCANIA, tip vozila R, model vozila 560 LA 4X2, številka šasije kot je navedena, moči 412 KW, registrska oznaka KA 949 FO, s carinsko vrednostjo 45.500,00 EUR, tarifno oznako 8704 22 99 Kombinirane nomenklature in TARIC - kode 00, v višini 21.112,00 EUR, iz naslova 22 % carinske dajatve za industrijske izdelke in 20 % davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), z rokom plačila 10 dni od dneva prejema, sicer bo uveden postopek izterjave in zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 1 izreka). Stroški postopka niso bili priglašeni, pritožba ne zadrži izvršitve (točki 2 in 3 izreka). Dne 8. 5. 2012 je Mobilni oddelek Carinskega urada Sežana na mejnem prehodu Fernetiči kontroliral tovorno vozilo za prevoz blaga, registrirano na Hrvaškem. Tovorno vozilo in priklopnik sta registrirana na ime tožnika. Voznik predmetnega vozila A.A. je predložil dokumente o vozilu, mednarodne tovorne liste (CMR) z dne 7. 5. in 8. 5. 2012, kot jih finančni organ navaja, dnevnik voženj za mednarodni prevoz blaga k CEMT dovolilnici št. 00947 in AUTORISATION CEMT/ECMT licenco 2012 HR št. 00947. Iz predloženih dokumentov izhaja, da je predmetno tovorno vozilo opravilo vožnjo 7. 5. 2012 med krajema Duga Resa na Hrvaškem in Črnomljem (Slovenija) prazno. Istega dne je voznik z navedenim vozilom v družbi B. d.o.o., naložil blago "9 kol., delov pivovarne", skupne teže 3000 kg in s tovornim listom CMR št. M 1744190 z dne 7. 5. 2012 opravil prevoz blaga v družbo C. d.o.o., 8. 5. 2012, ki je potrdila prevzem tega blaga. Dne 8. 5. 2012 je tožnik v tej družbi natovoril blago "1 kpl. FLUID BED" v bruto masi 2000 kg s tovornim listom CMR št. 2120408 z dne 7. 5. 2012. Nadalje je v družbi Č. d.o.o., natovoril blago "3 palete CONVER BELT" v bruto masi 5095,95 kg s tovornim listom CMR št. M1744191 z dne 8. 5. 2012 in nato še v družbi D. d.o.o., natovoril blago "13 pcs paleta, lamele" v bruto masi 6123 kg s tovornim listom CMR št. 6506141 z dne 8. 5. 2012, skupaj 13,2 tone različnega blaga, ki je bilo poslano v Španijo - Zaragoza. S tem je tožnik kot prevoznik na območju Republike Slovenije s komercialnim prevozom blaga med Črnomljem in Slovenj Gradcem opravil nedovoljeno kabotažo, za katero ni imel posebnega dovoljenja, ki je za prevoz blaga v Republiki Slovenije potrebno po drugem odstavku 109. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2) ter storil prekršek, za kar je bila tožniku izrečena globa. Zato tožnik kot prevoznik ni več izpolnjeval pogojev za začasni uvoz komercialnega prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila dajatev v smislu 141. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku skupnosti (Uradni list EU št. L 302 z dne 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS) in člena 558 Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o carinskem zakoniku skupnosti (Uradni list EU št. L 253 z dne 11. 10. 1993, v nadaljevanju Izvedbena uredba).

2. Tožnik je bil 9. 10. in 17. 11. 2014 pozvan k predložitvi podatkov o spornem tovornem vozilu, ki vplivajo na določitev njegove carinske vrednosti. Tožnik navedenih podatkov ni poslal. Finančni organ je izdal zapisnik o finančnem nadzoru 20. 2. 2015, na katerega je tožnik podal pripombe, o katerih se je prvostopenjski organ opredelil v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih zavrnil. Predmetno vlečno vozilo je 7. 5. 2012 v skladu s členom 558 (1) (c) Izvedbene uredbe nedovoljeno uporabljeno v notranjem prometu na carinskem območju Skupnosti. Tožnik ni ravnal v skladu s členom 78 (2) CZS, saj kot imetnik dovoljenja carinskih organov ni obvestil o dogodkih (nedovoljen prevoz znotraj Skupnosti), ki so nastopili po izdaji dovoljenja in ki vplivajo na njegovo nadaljnjo veljavnost. Prvostopenjski organ navaja člene 141, 78, 141, 87(2), 204 (1)(a) in 204(2), 215(1)(1), 137, 138, 141, 215(3),232, 204(1)(a), 215(3), 217 (1), 204 (3), 214, 218 (3), 31(1) CZS in člene 558 (1)(c), 551 (1) (c) in 579 Izvedbene uredbe in določbe 109. člena in 125. člena ZPCP-2. Predmetno vozilo je finančni organ uvrstil v tarifno oznako 8704 22 99 KN in TARIC-kodo 00 z uporabo splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature A1 in A6. Carinsko vrednost blaga v višini 45.500,00 EUR je določil v skladu z določbami člena 31(1) CZS. Dan nastanka carinskega dolga je 7. 5. 2012. DDV je določen na podlagi drugega odstavka 138. člena, 35. člena, 41. člena in 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter prvega odstavka 35. člena in 157. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1).

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnikove razloge, da kršitve niso bistveno vplivale na carinski postopek, toženka zavrača. Toženka navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 859. člena Izvedbene uredbe, ki jih citira. V predmetni zadevi gre za kršitev dovoljenega postopka, ki vključuje tudi malomarno ravnanje tožnika, za kar pojasni razloge. Ugotovljenih kršitev pa ni mogoče v nobenem primeru sanirati.

4. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V danem primeru ni šlo za kabotažo. Tožniku so pred izdajo izpodbijane odločbe bile kršene temeljne z ustavo zagotovljene pravice. Neaktivnost tožnika, ki naj bi bil po navedbah toženke večkrat pozvan, izhaja prvenstveno iz nerazumevanja jezika, zato ni mogel odgovoriti na pisanje. Ker je postopek potekal v jeziku, ki ga tožnik ne razume, mu je bila kršena pravica do izjave in sodelovanja v postopku. Neaktivnost je posledica njegovega prepričanja, da je bila zadeva v letu 2012 zaključena s plačilom globe za prekršek. Navaja 221. člen CZS. Postopek je zastaral, saj tožnik še ni bil obveščen glede zneska morebitnih dajatev, kar je bila dolžna toženka storiti takoj po vknjižbi. Toženka ni upoštevala določil CZS glede rokov za naknadni obračun carinskega dolga. Tožnik sam ni vedel niti ni mogel vedeti, da naj bi se blago razložilo v Slovenj Gradcu, ampak je bil prepričan in v dobri veri, da se bo blago odpeljalo v Španijo. Takšen je bil dogovor med tožnikom in naročnikom prevoza. Tožnik je tako edino vedel, da se bo blago 7. 5. 2012 naložilo v Črnomlju, nato pa naj bi bilo po njegovem vedenju to isto blago še z drugim blagom odpeljano v Španijo. V nadaljnjem ravnanju je šlo za napako voznika A.A., ki jo bo moral sam pojasniti, saj je očitno na CMR napačno vpisal podatke in gre izključno za napako voznika, ne pa za napako tožnika. V dokaz zgornjih navedb je v postopku pravočasno predlagal zaslišanja tožnika, voznika in predstavnika podjetja C. d.o.o., ki niso bila izvedena. Sodišču predlaga da izvede zaslišanja oseb, kot jih navaja, saj meni, da če bi bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, bi zanj veljali pogoji začasne uporabe vozila o popolni oprostitvi uvoznih dajatev. Tožnik se sklicuje na člen 204 (1) CZS, ki ga citira. Vozilo je bilo namenjeno izključno za izvedbo mednarodnega prevoza blaga znotraj Skupnosti, za kar je imel tožnik ustrezna dovoljenja, in ne za kabotažo v Republiki Sloveniji. V zvezi z njegovim ravnanjem pa mu ni mogoče očitati malomarnosti, ampak je prišlo do napak izven njegove sfere. Iz CMR št. M174419 ne izhaja, da bi kdo plačal prevoz Po CMR št. 21204108 je seveda plačnik C. d.o.o. in je tudi to dokaz, da za prevoz v Sloveniji med Črnomljem in Slovenj Gradcem ni mogoče govoriti, da bi šlo za kabotažo. V skladu z Uredbo (ES) 1072/2009 je kabotaža notranji cestni prevoz za najem ali plačilo, ki se začasno opravlja v državi članici gostiteljici, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo pošlje organu prve stopnje v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožbene navedbe so identične pritožbenim. Finančna uprava je ugotovila, da je zaradi neupoštevanja pogojev za začasni uvoz tovornega vozila s popolno oprostitvijo, kot to določa 141. člen CZ in 558. člen Izvedbene uredbe nastal carinski dolg na podlagi 204. člena CZ, saj je 7. 5. 2012 obravnavano vozilo vstopilo prazno na carinsko območje Skupnosti na mejnem prehodu Metlika in med 7. 5. 2012 in 8. 5. 2012 opravilo komercialni prevoz med Črnomljem in Slovenj Gradcem (nedovoljen prevoz blaga znotraj Skupnosti - kabotaža). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z CZS in Izvedbeno uredbo ter zakoni, na katere se sklicujeta finančni organ in toženka. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji finančni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal tudi v pritožbi in tudi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Finančni organ se je po presoji sodišča (pravilno) opredelil o vseh navedbah, ki jih je v postopku podal tožnik, v odločbi druge stopnje pa je toženka odgovorila na vse tožnikove pritožbene ugovore.

8. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi ugotovitev, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločitve, po mnenju sodišča utemeljeno zaključil, da zaradi opravljanja nedovoljenega prevoza v notranjem prometu Skupnosti, to je iz Črnomlja do Slovenj Gradca, pogoj za začasno uporabo ob popolni oprostitvi uvoznih dajatev, z začetkom prevoza v notranjem prometu v Sloveniji (Črnomelj), niso bili več izpolnjeni. Z določbo 558 (1) (c)(1) člena Izvedbene uredbe je namreč predpisano, da se morajo cestna prevozna sredstva, razen železniških prevoznih sredstev, v primeru komercialne uporabe, uporabljati izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. Iz ugotovitev finančnega organa, ki ima podlago tudi v upravnih spisih, pa izhaja, da je bilo predmetno tovorno vozilo uporabljeno za prevoz blaga, ki se je začel znotraj carinskega območja Skupnosti (v Sloveniji) in da je opravilo prevoz blaga na relaciji Črnomelj – Slovenj Gradec in nato bilo iz Slovenj Gradca namenjeno v drugo državo članico (Španijo). Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 330/2015 izhaja, da to izhaja že z jezikovno razlago določbe 558. člena Izvedbene uredbe, ki specialno ureja pogoje, pod katerimi so cestna sredstva, ki se uporabljajo v komercialne namene, oproščena plačila uvoznih dajatev, in ki v točki (1) (c) določa, da je taka oprostitev mogoča, če se „uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti“. Pri tem tudi ni dvoma, da je s tem mišljeno, da se prevoz blaga začne ali konča zunaj Skupnosti in ne to, da se vožnja vozila konča ali začne zunaj Skupnosti(2). Zato tudi po presoji sodišča to pomeni, da vozilo, ki opravi takšen prevoz, ki je bil dejansko tudi izveden v obravnavanem primeru, glede na 558. člen Izvedbene uredbe ni oproščeno uvoznih dajatev. V zadevi namreč tudi ni sporno, da tožnik za zadevni prevoz 7. 5. 2012 oziroma za opravljanje kabotaže(3) v Republiki Sloveniji nima izdanega posebnega dovoljenja (2 točka 109. člena ZPCP-2)(4), ter je bila zato kršena obveznost, da se vozilo za prevoz blaga uporablja na območju Skupnosti le, če to dopuščajo predpisi posameznih držav o dostopu in izvajanju. Tako je določeno v 558 (1) (c) točki Izvedbene uredbe, ki je prenesel v slovenski pravni red tudi Uredbo 1072/2009,(5) ki se nanjo sklicuje tožnik. Razlogi tožnika, s katerimi želi dokazati, da gre v njegovem primeru za dovoljeno kabotažo v Republiki Sloveniji, so po presoji sodišča zato zmotni.

9. Iz upravnih spisov izhaja, da je vstopilo predmetno vozilo prazno v Skupnost na mejnem prehodu Metlika in opravilo komercialni prevoz med Črnomljem in Slovenj Gradcem, ki je bil vpisan v dnevnik vožnje za mednarodni prevoz blaga k CEMT dovolilnici št. 00947. Prevoz, opravljen 7. 5. 2012 in 8. 5. 2012 med Črnomljem in Slovenj Gradcem, je razviden tudi iz tovornega lista CMR št. M 1744190 z dne 7. 5. 2012. Glede na navedeno je bila kršena obveznost, da se vozilo za prevoz blaga uporablja za prevoze na območju Skupnosti le, če to dopuščajo predpisi posameznih držav članic o dostopu in izvajanju. Tako je ugotovitev finančnega organa, da gre za nedovoljeno kabotažo znotraj Republike Slovenije, pravilna. Listinski dokazi, ki se nanje sklicuje finančni organ, se nahajajo tudi v upravnih spisih.

10. O dokaznem predlogu zaslišanja tožnika in predlaganih prič, med njimi tudi voznika in predstavnika družbe C. d.o.o., sta se pravilno opredelila oba organa. Sodišče se z njuno oceno, da je ta dokazni predlog neprimeren in nepotreben, strinja. V carinskem postopku se posamezna dejanja izkazujejo z listinami, kot so predpisane v materialni zakonodaji (CZS, Izvedbena uredba idr.), ki jih izjave udeležencev ne morejo nadomestiti. Dejstvo je tudi, da kolikor blago ne bi bilo namenjeno v Slovenj Gradec, ga družba C. d.o.o. ne bi prevzela. Navedeno blago tudi ni bilo odpeljano v Španijo iz Slovenj Gradca, temveč je bilo po drugih tovornih listih (CMR) odpeljano tudi iz Slovenj Gradca drugo blago.

11. Podatki na CMR-ju, na podlagi katerega je bil opravljen nedovoljen prevoz blaga Republiki Sloveniji, pa jasno izkazujejo pošiljatelja in prejemnika blaga. Zato je tudi po presoji sodišča težko govoriti, da je šlo za napako voznika in za dogodek izven sfere tožnika, s čimer želi tožnik pojasniti, da je bil v dobri veri in da ni vedel oz. da ni mogel vedeti, da naj bi se blago razložilo v Slovenj Gradcu in da je bil prepričan, da se bo blago odpeljalo v Španijo, kot naj bi bil to dogovor med njim in naročnikom prevoza, za kar pa ne predloži dokazov. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh organov, da tožnikovi razlogi, da ni vedel kam je namenjeno blago iz Črnomlja, ne vzdržijo resne presoje. Iz dnevnika vožnje št. 00947 k CEMT dovolilnici 0947 izhaja, da je voznik sam vpisal vožnjo na relaciji Črnomelj Slovenj Gradec. Iz tovornega lista CMR št. M1744190 z dne 5. 7. 2012 pa jasno izhaja, da je v poljih 1 (pošiljatelj) in 22 vpisana družba B. d.o.o. in (prevzemnik blaga) družba C. d.d., ki je prejem tudi potrdila. Zato tudi po presoji sodišča ni mogoče slediti razlogom tožnika, da naj bi šlo za napako voznika A.A., ki je hkrati tudi tožnikov zaposlenec.

12. Tudi sklicevanja tožnika na določbe Uredbe 1072/2009, ki med drugim določa, da je kabotaža notranji cestni prevoz za plačilo, ki naj bi ga v konkretnem primeru ne bilo, v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev. Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi namreč izhaja iz ugotovitev, ker tožnik kot tuji prevoznik (49. točka 3. člena ZPCP-2), za prevoz blaga 7. 5. 2012 s prevoznim sredstvom, registriranim v tretji državi, med Črnomljem in Slovenj Gradcem oz. za opravljanje kabotaže v Republiki Sloveniji, ni imel izdanega posebnega dovoljenja (drugi odstavek 109. člena ZPCP-2). Zato predmetno vozilo ni več izpolnjevalo pogojev za začasni uvoz komercialnega prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila dajatev skladu z 141. člena CZS in 558. členom Izvedbene uredbe. Pri tem se oba organa pravilno sklicujeta na tožnikovo dolžnost po določbi 87 (2) člena CZS, po kateri je imetnik dovoljenja v carinskem postopku dolžan obvestiti carinske organ o vsem, kar se zgodi po pridobitvi dovoljenja in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje ali vsebino. Tožnik je kršil to dolžnost, saj carinskih organov ni obvestil o nedovoljenem prevozu znotraj Skupnosti, kabotaža z dovolilnico CEMT pa ni dovoljena. Tako je pravilna ugotovitev obeh organov, da je carinski dolg za tovorno vozilo nastal na podlagi člena 204 (1) (a) CZS z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano. Po določbi 204 (3) člena CZS, je dolžnik oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano.

13. Glede tožnikovih razlogov, da kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka (člen 204 (1) CZS), se sodišče strinja z razlogi toženke. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov zavrača. Po 859. členu Izvedbene uredbe se za napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka iz člena 204 (1) CZS štejejo napake, ki so navedene, pod pogojem, da: ne predstavljajo poskusa odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, da ne vključujejo očitne malomarnosti udeleženega, da so naknadno izpolnjene vse formalnosti, potrebne za ureditev položaja blaga. Gre za pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Po presoji sodišča gre v obravnavni zadevi za kršitev dovoljenega postopka, ki vključuje tudi očitno malomarno ravnanje tožnika, kot poudarja tudi toženka. Tako kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je pri tožniku zaposleni voznik opravljal kabotažo, ne da bi za to imel ustrezno dovoljenje. Po presoji sodišča je tožnik kot lastnik tovornega vozila tisti, ki bi moral poskrbeti za to, da bi pred tem voznik pridobil ustrezno dovoljenje. Ker tega ni storil, je po presoji sodišča ravnal očitno malomarno in zato ne gre za napako izven njegove sfere, kot želi prikazati tožnik. Ob tem sodišče sledi tudi dokazni oceni organa prve stopnje, da tožnik s tovornim vozilom tudi ni imel namena opraviti mednarodnega prevoza blaga, kot sicer zatrjuje v tožbi, temveč je bil njegov namen z uvoženim vozilom sporno blago spotoma prepeljati iz Črnomlja do Slovenj Gradca, saj to izhaja iz izpolnjenih CMR in dnevnika voženj. Tako iz CMR št. M 1744190 z dne 7. 5. 2012 nedvomno izhaja, kdo je pošiljatelj in prevzemnik blaga, ki je bilo prepeljano s predmetnim vozilom (v polju 1 (pošiljatelj) in v polju 22 vpisana družba B. d.o.o., in v polju 24 (prevzemnik blaga) C. d.o.o. Tako tožnikovi razlogi, da sam ni vedel niti mogel vedeti, da naj bi se blago razložilo v Slovenj Gradcu, ne vzdržijo resne presoje, kot tudi ne očitek tožnika, da je voznik napačno na CMR-ju vpisal podatke, s čimer želi prikazati, da gre izključno za napako voznika, ne pa za napako tožnika. Kot že rečeno, vpise v CMR, na osnovi katerega je bil opravljen nedovoljen prevoz blaga, jasno izkazujejo pošiljatelja in prejemnika blaga, ob tem, da je voznik sam opravil tudi vpise v dnevnik voženj, med drugim tudi vožnjo na relaciji Črnomelj Slovenj Gradec, iz katerih prav tako izhajajo podatki, ki ustrezajo dejanskim ugotovitvam, da je šlo za nedovoljeno kabotažo. Po presoji sodišča, tako kot ugotavlja tudi toženka, pa ugotovljenih kršitev tudi ni mogoče v nobenem primeru sanirati.

14. Sodišče zavrača očitke tožnika, da je šlo za kršitev pravil postopka, ker je bil postopek zoper tožnika voden v zanj neznanem jeziku. Uradni jezik v RS je slovenščina, razen na območju občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, kjer je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina (11. člen Ustave RS). Zato jezik, v katerem je voden postopek, ne more biti utemeljen razlog, zakaj se tožnik ni odzval na poziv finančnega organa pred izdajo zapisnika o finančnem nazoru, na katerega pa je tožnik podal pripombe. Zato ne držijo očitki, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev.

15. Neutemeljeni so tudi očitki, da je potekel rok za sporočitev carinskega dolga (člen 221 (3) CZS). V predmetni zadevi je carinski dolg nastal 7. 5. 2012 in je bil tožniku sporočen z zapisnikom 20. 2. 2015 in nato še z izpodbijano odločbo z dne 21. 4. 2015, ki mu je bila vročena 22. 4. 2015, kar je vse v okviru roka treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal. Tožnik pa sami ugotovljeni carinski vrednosti predmetnega vozila v višini 45.500,00 EUR ne nasprotuje.

16. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti kršitve Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

18. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. opomba (1) : Člen 558 (1) Izvedbene uredbe določa: "Popolna oprostitev uvoznih dajatev se odobri za cestna, železniška, zračna, pomorska prevozna sredstva in prevozna sredstva po notranjih vodah, kadar: (a) so registrirana zunaj carinskega območja Skupnosti na ime osebe s sedežem zunaj tega območja; če pa prevozna sredstva niso registrirana, se lahko šteje, da je zgornji pogoj izpolnjen, kadar so v lasti osebe s sedežem zunaj carinskega območja Skupnosti; (b) jih uporablja oseba s sedežem zunaj tega območja brez poseganja v člene 559, 560 in 561; in (c) se v primeru komercialne uporabe, razen železniških prevoznih sredstev, uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti, kljub temu se lahko uporabljajo v notranjem prometu, kadar tako predpisujejo veljavne določbe na področju prevoza, zlasti določbe o dostopu in izvajanju.

opomba (2) : Slednje potrjuje tudi SEU v sodbi v zadevi Jens Christian Siig, C-272/03 z dne 15. 12. 2004 (točka 18).

opomba (3) : Po 19. točki prvega odstavka 3. člena ZPCP-2 pomeni izraz "kabotaža" vsak prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja prevoznik ali prevoznica Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: prevoznik Skupnosti) ali tuji prevoznik ali prevoznica (v nadaljnjem besedilu: tuji prevoznik) oziroma prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v drugi državi, ki ga opravlja domači prevoznik.

opomba (4) : Drugi odstavek 109. člena ZPCP-2 določa: "Tuji prevoznik lahko opravi kabotažo na območju Republike Slovenije le, če dobi za tak prevoz posebno dovoljenje. Vloga za dovoljenje se vloži pri pristojnem organu države, v kateri ima tuji prevoznik sedež. Po prejemu te vloge izda ministrstvo posebno dovoljenje, če je zaradi pomanjkanja ustreznih prevoznih zmogljivosti v državi nujno, da prevoz opravi tuji prevoznik. " opomba (5) : Uredba Sveta (ES) št. 1072/2009 z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL št. 30 z dne 14. 11. 2009).