Jedro

Tožena stranka je tožniku odredila delo v transformatorski postaji z izrecnim zagotovilom oziroma navodilom, da ta ni pod napetostjo, pri čemer pa te informacije ni preverila. Tožena stranka se je na informacijo naročnika zanesla oziroma mu je verjela na besedo, kar pa z vidika oprostitvenih razlogov iz drugega odstavka 153. člena OZ ni dovolj.

Ravnanje tretjega, ki je sicer morda lahko prispevalo k nastanku škode, ne predstavlja pa izključnega vzroka za škodo v smislu določbe drugega odstavka 153. člena OZ, na razmerje med tožnikom kot oškodovancem in toženo stranko kot tistim, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo in odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, nima vpliva.

Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal v skladu z navodili in se je upravičeno zanesel na zagotovilo, da transformatorska postaja ni pod napetostjo, je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi udarca električnega toka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je dne 10. 5. 2004 nastala zaradi poškodb pri opravljanju dela monterja izdelkov. Tožnik je bil zaposlen pri delodajalcu H. d.o.o., kot napoteni delavec pa je delal pri toženi stranki, ki je imela s tožnikovim delodajalcem sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev. Obravnavanega dne mu je bilo odrejeno, da v transformatorski oziroma trafo postaji (v nadaljevanju TP) C. zaradi reklamacije naročnika družbe E. K. d.o.o. izvede demontažo pločevinaste strehe, z izrecnim zagotovilom, da TP ni pod napetostjo. Ko je pričel z delom in je prijel za zbiralke, ga je poškodoval električni tok, saj so bile le-te, v nasprotju z zagotovili, pod visoko napetostjo.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi morala tožena stranka pričakovati tudi morebitno „krivdno“ ravnanje družbe E. K. d.o.o. ter posledično zaključilo, da ni podan ekskulpacijski razlog v smislu določbe drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V zvezi s tem navaja, da je sama ravnala z vso potrebno skrbnostjo in da ni mogla pričakovati, da družba E. K. d.o.o. ne bo poskrbela za odklop električne energije, pridobitev dovoljenja za delo in ji bo podala neresnično informacijo o pogojih dela, in sicer da TP C. ni pod napetostjo, kar je odločilno vplivalo na odločitev tožene stranke glede tega, kakšna navodila za delo bo dala tožniku in kakšne varnostne ukrepe bo sama izvedla za zagotovitev varnega dela. Ker naj bi bili razlogi sodbe sodišča prve stopnje nejasni oziroma med seboj v nasprotju, zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Podrejeno pa nasprotuje tudi zaključku sodišča, da tožnik ni bil soodgovoren za nastanek škode.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po presoji revizijskega sodišča zatrjevana kršitev ni podana, saj sodba sodišča prve stopnje ima jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih ter jo je mogoče preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik se je poškodovan pri delu, ki ga je šteti za dejavnost tožene stranke. Posledica takšne ugotovitve je pod predpostavko obstoja vseh elementov civilnega delikta, njena odškodninska odgovornost. Po presoji sodišč prve in druge stopnje delo v transformatorski postaji, ki je pod napetostjo, predstavlja nevarno delo, dejavnost podjetja, za katerega delavec opravlja to nevarno delo, pa nevarno dejavnost, zato tožena stranka odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Ta presoja ni predmet revizijskega preizkusa, ker ji tožena stranka v reviziji ne oporeka. Tožena stranka namreč nasprotuje nadaljnjemu pravnemu zaključku obeh sodišč, in sicer da se ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti po določbi drugega odstavka 153. člena OZ. Podrejeno vztraja tudi pri delni oprostitvi odgovornosti zaradi tožnikovega prispevka k nastanku škode po določbi tretjega odstavka 153. člena OZ.

9. Kot pravilno ugotavljata že sodišči druge in prve stopnje, v obravnavanem primeru predpostavka za oprostitveni razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ (ravnanje koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti) ni izpolnjena. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožena stranka ni storila vsega, kar bi bila kot posebej skrben strokovnjak morala storiti. Tožena stranka je tožniku odredila delo v TP z izrecnim zagotovilom oziroma navodilom, da TP ni pod napetostjo, pri čemer pa te informacije, ki jo je dobila od družbe E. K. d.o.o., ni preverila. Tožena stranka se je na informacijo naročnika zanesla oziroma mu je verjela na besedo, kar pa z vidika oprostitvenih razlogov iz drugega odstavka 153. člena OZ ni dovolj. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da bi upoštevaje standard posebej skrbnega strokovnjaka tako pomembno informacijo za varnost pri delu morala preveriti. Možnost, da se nepreverjena informacija izkaže za napačno, za toženo stranko ni mogla biti nepričakovana, zato se v tej pravdi glede na določbo četrtega odstavka 153. člena OZ celotni odgovornosti za vtoževano škodo ne more izogniti. Ravnanje tretjega (konkretno družbe E. K. d.o.o.), ki je sicer morda lahko prispevalo k nastanku škode, ne predstavlja pa izključnega vzroka za škodo v smislu določbe drugega odstavka 153. člena OZ, namreč na razmerje med tožnikom kot oškodovancem in toženo stranko kot tistim, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo in odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, nima vpliva.

10. Revizijsko sodišče sprejema tudi stališče sodišč druge in prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je delno sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal v skladu z navodili in se je upravičeno zanesel na zagotovilo, da TP ni pod napetostjo, je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi udarca električnega toka. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, varstvo pred nevarnostjo električnega toka podrobno konkretizira Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Uradni list RS, št. 29/92, v nadaljevanju Pravilnik). V 28. členu je opredeljenih 5 varstvenih pravil, ki morajo biti uporabljena pred začetkom dela. Bistvo teh pravil je, da so naprave v breznapetostnem stanju. O tem, kdo je dolžan preveriti izvedene ukrepe varstva pri delu, govori 66. člen Pravilnika. Ta oseba je vodja del oziroma vodja delovne skupine. On je tudi tisti, ki je v skladu s četrtim odstavkom tega člena pristojen izdati nalog za začetek dela. V obravnavani zadevi je bilo tožniku odrejeno, da v TP C. izvede demontažo pločevinaste strehe, ob zagotovilu, da TP ni pod napetostjo, čeprav pred tem očitno niso bili izvršeni vsi varstveni ukrepi določeni v 28. členu Pravilnika. Ker tožnik kot monter izdelkov ni bil zadolžen za izvrševanje navedenih ukrepov, marveč se je glede na izdano odredbo za začetek del lahko zanesel na to, da je te ukrepe izvršila odgovorna oseba in da je TP v breznapetostnem stanju, mu ni mogoče ničesar očitati oziroma mu nalagati dodatnih ukrepov, ki bi lahko preprečili nastanek škode (1).

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno samo o podlagi tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodišče prve stopnje, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 164. člena ZPP odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo .

Op. št. (1): Primerjaj odločbi VS RS II Ips 397/2004 z dne 15. 12. 2005 in II Ips 463/2006 z dne 29. 11. 2007.