Jedro

Delodajalec, ki sklene pogodbo, na podlagi katere njegovi delavci opravljajo določeno delo v drugem podjetju, odgovarja solidarno s tem podjetjem za škodo, ki jo delavci utrpijo na delu, če je škoda posledica uporabe nevarne stvari ali okoliščin s povečano nevarnostjo, ker imata tako ena kakor druga organizacija korist od dela.

Delo v transformatorski postaji, pri čemer je postaja pod napetostjo, je nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega oziroma za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz te nevarne dejavnosti, se odgovarja objektivno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nesrečo pri delu tožnika z dne 10. 5. 2004. Zoper navedeno vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji dokazov spregledalo izpovedbo priče S.P.. Slednji je med drugim izpovedal, da bi v primeru, če bi bila transformatorska oziroma trafo postaja (v nadaljevanju TP) pod napetostjo, vanjo lahko vstopili le na podlagi predhodno pridobljenega dovoljenja, ki bi ga lahko pridobil le naročnik dela, torej E. d.o.o.. Vstop v TP je mogoč le z dovoljenjem odgovornega delavca elektra, ki ima tako edini ključ. Tudi on je slišal, da TP ni pod napetostjo. Sodišče prve stopnje se do izpovedbe te priče ni v celoti opredelilo. Spregledalo je tudi izpovedbo I.K. v delu, ko je ta izpovedal, da mu je J.S. povedal, da je on tožnika seznanil, kje se nahaja ključ TP. Omenjene izpovedbe v povezavi z ostalimi dokazi potrjujejo, da preverjanje stanja napetosti v TP C. ni bilo izvedeno površno, saj tožena stranka ni mogla vedeti, da je TP C. pod napetostjo, ker so vse okoliščine potrjevale nasprotno. G.G. je posredoval informacijo, da TP C. ni pod napetostjo, ker naj bi bil šele v ponedeljek inšpekcijski pregled. Iz pisnega naročila za odpravo napake je izrecno izhajalo, da je zadevo treba nujno opraviti v treh dneh (do 10. 5. 2004), ker naj bi bil takrat opravljen inšpekcijski pregled. Informacijo, da TP C. ni pod napetostjo, je potrjevalo tudi dejstvo, da je naročnik razpolagal s ključi za odpiranje ter dejstvo, da naročnik ob posredovanju zahteve za odpravo napake ni pristopil k pridobitvi dovoljenja za delo in ni tožene stranke opozoril, da bi bilo takšno dovoljenje potrebno. Sklepanje sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da ni moglo ugotoviti, kako je prišlo do priklopa elektrike na TP, kdo je to storil in kdo je za to situacijo vedel, glede na izvedeni dokazni postopek, ni utemeljeno. Nedvomno je nekdo od zaposlenih pri E. d.o.o. vedel oziroma bi moral vedeti, da je TP C. priklopljena na električno omrežje, vendar je, zaradi očitno zelo slabe notranje koordinacije dela, pomanjkanja nadzora in hude malomarnosti zaposlenih, posredoval toženi stranki napačne informacije ter s tem povzročil nastanek škodljivih posledic. Tožena stranka prav gotovo ni odgovorna za nastanek škodnega dogodka, zaradi njene domnevne površnosti pri preverjanju ali je TP pod napetostjo in posledično podanih navodil tožniku za njegovo delo. Ni imela prave informacije o tem, ali je TP C. pod napetostjo, okoliščine pa so potrjevale napačno informacijo kot resnično in pravilno, vsled česar je utemeljeno verjela, da TP C. ni pod napetostjo in da zato niso potrebni varnostni ukrepi, ki so sicer običajni za delo na TP v primeru, ko je ta priklopljena na električno omrežje. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče prve stopnje navaja, da so bile vse priče, ki jih je zaslišalo, prepričane, da TP ni pod napetostjo in je zaradi tega bilo dano tožniku navodilo naj odstrani stranice TP in da TP ni pod napetostjo, po drugi strani pa, v nasprotju z navedenim, toženi stranki pripisuje površnost pri dajanju navodil tožniku. Po eni strani zaključuje, da samo ni moglo ugotoviti, kako je prišlo do priklopa elektrike v TP in kdo je za to situacijo vedel, po drugi strani pa nalaga odgovornost toženi stranki za poškodbo tožnika. Tožena stranka je nesporno imela nasprotno informacijo. Glede na opisane okoliščine je tožena stranka tožniku dala pravilna in popolna navodila, ki so zagotavljala varno delo. Tožena stranka za izključitev električnega toka v TP ni mogla poskrbeti, ker za to, da je TP pod napetostjo, zaradi ravnanja tretjega (posredovanja napačne informacije o TP) sploh ni vedela in ni mogla vedeti. Tožena stranka na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo lahko preprečila. Podrejeno pa tožena stranka navaja, da bi odgovornost za nastanek škode morali v enaki meri pripisati tudi tožniku samemu. Nesporno je, da je tožnik bil strokovno usposobljen za delo na TP pod napetostjo in je imel tudi ustrezne delovne izkušnje s tovrstnim delom ter je poznal ukrepe varnega dela, ki bi jih moral izvesti preden bi začel z delom. Tožnik teh ukrepov ni izvedel, ker je (kot tožena stranka) imel nepravilno informacijo o stanju TP, ki ji je (kot tožena stranka) verjel. Sodišče prve stopnje ni skrbno in vestno presodilo vseh izvedenih dokazov in le-teh tudi ni pravilno presodilo. Dejansko stanje glede bistvenih pravnorelavantnih dejstvih je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi je bil tožnik zaposlen pri družbi H. d.o.o., kot monter izdelkov (pogodba o zaposlitvi z dne 27. 12. 2002 – priloga A9). Delavci družbe H. d.o.o. so opravljali dela za toženo stranko, saj le-ta ni imela delavcev, ki bi lahko ta dela opravljali. Družba H. d.o.o. je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev (Pogodba o opravljanju storitev z dne 10. 1. 2003 – priloga B2), med katerimi so tudi storitve montaže. Podjetje E. d.o.o. je pri toženi stranki naročilo pločevino za TP in na to pločevino je bila s strani E. d.o.o. podana reklamacija. Zaradi navedenega je bil tožnik dne 10. 5. 2004 napoten v TP C., da izvede demontažo pločevinaste stene. Ko je tožnik pričel z delom v TP C. je prijel za zbiralke, ki so bile, v nasprotju z zagotovili, pod visoko napetostjo, zaradi česar je tok stekel preko rok tožnika in ga hudo telesno poškodoval. Utrpel je hude poškodbe, v posledici česar v obravnavani zadevi od tožene stranke vtožuje odškodnino. Te okoliščine med pravdnima strankama niti niso sporne in jih pritožba niti ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o temelju tožbenega zahtevka, in sicer je ugotovilo, da je tožena stranka za obravnavani škodni dogodek tožniku v celoti odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče to odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot pravilno.

V obravnavani zadevi je irelavantno, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki in ne pri družbi H. d.o.o., kot svojemu formalnemu delodajalcu. Ni sporno, da je bil tožnik v TP C. razporejen na delo na podlagi pogodbe med toženo stranko in svojim delodajalcem. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, katere osebe je treba šteti za odgovorne za določeno škodno dejanje, kadar ni gotovo, komu je treba pripisati odgovornost. Tako delodajalec, ki sklene pogodbo, na podlagi katere njegovi delavci opravljajo določeno delo v drugem podjetju, odgovarja solidarno s tem podjetjem za škodo, ki jo delavci utrpijo na delu, če je škoda posledica uporabe nevarne stvari ali okoliščin s povečano nevarnostjo, ker imata tako ena kakor druga organizacija korist od takega dela. Takšna rešitev je sprejeta tudi za primere, ko ne gre za škodo, ki bi izvirala od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti: naročnik in izvajalec del solidarno odgovarjata tretji osebi za škodo, ki je nastala v zvezi z izvajanjem teh del. In če delodajalec poškodovanega delavca in naročnik del odgovarjata solidarno, potem sme oškodovanec svoje terjatve uveljavljati od vsakega od solidarnih dolžnikov. Ob navedeni prepletenosti medsebojnih odnosov tožene stranke kot naročnikom del pri družbi H. d.o.o., ki je bila tožnikov delodajalec, je torej poleg odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca podana tudi odškodninska odgovornost tožene stranke, za katero je tožnik dejansko delal. Solidarna pa je odškodninska odgovornost tožene stranke podana na podlagi četrtega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

V zvezi z vprašanjem odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v 184. členu napotuje na splošna načela o odškodninski odgovornosti.

Glede odškodninske odgovornosti OZ, predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, za kar v obravnavanem primeru ne gre, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo, kot trdi v obravnavanem primeru tožnik). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in nastalo škodo se torej domneva (prvi odstavek 149. člena OZ). To pomeni, da se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari ali dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Objektivna odgovornost je strožja od krivdne. Imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo je prost odgovornosti le, če dokaže oprostitvene razloge iz 153. člena OZ. Dokazno breme pa je na imetniku in ne na oškodovancu.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je delo v ugotovljenih okoliščinah (delo v transformatorski postaji, pri čemer je postaja pod napetostjo) nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega oziroma za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba odgovornost tožene stranke v obravnavani zadevi presojati po določbah OZ, ki opredeljujejo objektivno odgovornost. Sicer pa tudi sama tožena stranka v pritožbi izrecno ne nasprotuje zaključku, da gre lahko pri delu v transformatorski postaji, ki je pod napetostjo, za nevarno dejavnost, vendar pa zmotno meni, da sama ne nosi odgovornosti za obravnavani škodni dogodek.

Kot je bilo že navedeno, tožena stranka solidarno s tožnikovim formalnim delodajalcem odškodninsko odgovarja tožniku za obravnavani škodni dogodek. Za uporabo principa ugotavljanja objektivne odgovornosti tožene stranke, govori v prid okoliščina, da je tožnik opravljal delo, ki ga je tožena stranka kritičnega dne organizirala in ki ga je bilo treba, ob upoštevanju vseh okoliščin tega dela, iz že navedenih razlogov, oceniti kot nevarno delo. Okoliščine, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja tudi v pritožbi (da jim je predstavnik naročnika E. d.o.o. G.G. posredoval informacijo, da TP C. ni pod napetostjo; da naj bi vse okoliščine potrjevale, da TP res ni pod napetostjo, torej napačno informacijo kot resnično in pravilno, v posledici česar naj bi tožena stranka utemeljeno verjela, da TP C. ni pod napetostjo in da zato niso potrebni varnostni ukrepi, ki so sicer običajni za delo na TP v primeru, ko je ta priklopljena na električno omrežje ipd.), so zato lahko zgolj okoliščine, ki bi odgovornost tožene stranke morebiti lahko izključile (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ) oziroma omejile (tretji odstavek 153. člena OZ), ne izključujejo pa samega ugotavljanja odgovornosti tožene stranke po principu, ki velja za objektivno odgovornost. Tudi pritožbeno sodišče stoji na stališču, da v obravnavani zadevi oprostitveni razlogi niso podani. Zatrjevani prispevek naročnika reklamacije E. d.o.o., tudi ob predpostavki, da bi toženi stranki posredoval napačno informacijo o tem, da TP ni pod napetostjo, bi lahko izključil objektivno odgovornost tožene stranke zgolj v primeru, če ustreza značilnostim, opisanim v drugem odstavku 153. člena OZ (t. im. test o (ne)pričakovanosti in (ne)prepričljivosti dogodka). Če pa je E. d.o.o. ravnal „krivdno“, pa bi tožena stranka morala takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognila oziroma preprečila posledice takšnega ravnanja (tretjega), oprostitve odgovornosti ni. Za presojo o tem pa je treba uporabiti merilo posebej skrbnega strokovnjaka. V obravnavani zadevi je povsem jasno, da bi se tožena stranka lahko izognila oziroma preprečila posledice, če bi sama to informacijo preverila in se tako na ustrezen način prepričala, ali je TP dejansko pod napetostjo, ali ne. Logično je, da bi se z ustreznimi ukrepi to dalo ugotoviti. Zaradi navedenega ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da na potek dogodkov ni mogla vplivati na način, da bi škodo lahko preprečila. Pritožbeno sodišče zaključuje, da se je bila tožena stranka dolžna, v okviru zahtevane skrbnosti, preden je tožnika poslala na delo, ustrezno prepričati, ali je TP pod napetostjo in ni zadosti, da je naročniku reklamacije zgolj verjela na besedo, da TP ni pod napetostjo. V primeru, če ravnanje tretjega nima pomena izključnega vzroka za škodo, prispevek tretjega objektivno odgovorne osebe ne oprošča delno objektivne odgovornosti v razmerju do oškodovanca. Njena odgovornost v takšnem primeru je solidarna s tretjim. Delež te tretje osebe v odškodninskem sporu v primeru iz četrtega odstavka 153. člena OZ, ni utemeljen. To je vprašanje, o katerem se odloča v regresni pravdi med solidarnimi dolžniki (primerjaj 188. člen OZ). Tožena stranka je torej imela možnost, da bi škodljive posledice lahko preprečila, s tem, da bi se ustrezno prepričala, da TP res ni pod napetostjo, zato se svoje objektivne odgovornosti ne more uspešno razbremeniti. Odgovornost tožene stranke je tako v obravnavani zadevi podana tudi, če upoštevamo vse okoliščine, ki jih tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja. Svoje ugovore, da je utemeljeno verjela naročniku reklamacije, da TP ni pod napetostjo ipd., pa bo, glede na navedeno, lahko uveljavljala zgolj v morebitni regresni pravdi med solidarnimi dolžniki, ne pa v predmetnem postopku, v katerem tožnik kot oškodovanec vtožuje odškodnino od enega od solidarnih dolžnikov. Zaradi navedenega so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Strinja pa se pritožbeno sodišče tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku v obravnavani zadevi ne moremo očitati, da je tudi sam prispeval k nastanku škode. Pogojev za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ v obravnavani zadevi ni. V skladu s Pravilnikom o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Ur. l. RS, št. 29/1992 in nadaljnj., v nadaljevanju Pravilnik) delavec ni zadolžen za izvrševanje varstvenih ukrepov, ki morajo biti, po določilu 28. člena Pravilnika, uporabljeni pred začetkom dela v breznapetostnem stanju (glej 66. člen Pravilnika). Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo in tega pritožba niti ne izpodbija, da je bilo tožniku dano navodilo, da naj odmontira stranice TP bloka in da je TP v breznapetostnem stanju. Ker je tožnik pri svojem delodajalcu na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal delo monterja izdelkov, ni bil zadolžen za izvrševanje navedenih ukrepov in se je upravičeno zanesel na izjavo, da TP ni pod napetostjo, zato tožniku ni mogoče ničesar očitati. Tudi okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da je bil tožnik usposobljen za delo na TP in da naj bi imel tudi ustrezne delovne izkušnje s tovrstnim delom in naj bi poznal ukrepe varnega dela, ki bi jih moral izvesti preden je začel z delom), navedenega stališča ne morejo izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene pravilno ugotovilo vse relavantne okoliščine. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo. Očitanih nasprotij med razlogi o odločilnih dejstvih v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe ni. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo pravila postopka. Sodišče prve stopnje pa je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sicer pa tožena stranka v obravnavani zadevi tožniku za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno. Pravila Zakona o varnosti in zdravju pri delu in navedenega Pravilnika namreč v celoti utemeljujejo krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Res je, da je delavec dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.), vendar pa je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora namreč delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Tudi Pravilnik govori o tem, kdo je dolžan preveriti izvedene ukrepe varstva pri delu. V 66. členu tako določa, da je ta oseba vodja del oziroma vodja delovne skupine. Tožena stranka je torej v obravnavani zadevi opustila tudi izvedbo ustreznih ukrepov varstva pri delu. Škodni dogodek je posledica opustitve zagotavljanja ukrepov za varstvo pri delu odgovornih delavcev tožene stranke oziroma njegovega delodajalca. Za takšno škodljivo ravnanje odgovarja tožena stranka tožniku solidarno (poleg tožnikovega delodajalca) torej tudi v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ.

Odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka je zato pravilna, nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke pa v celoti neutemeljene.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški (164. člen v zvezi s 165. členom ZPP).