Jedro

Sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, ni bil upravna odločba, temveč izraz (izjava) volje organa upravljanja lastnika pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Tožniki bi v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ne bi upošteval zakona, v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsilili s civilno tožbo (prvi odstavek 27. člena ZOR). Notranji odkup je obvezen način privatizacije le v primeru, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada. Pogoj je, da sklad v sklepu o privatizaciji določi (ponudi) notranji odkup kot način privatizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 357.000,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Tožniki so v tem pravdnem postopku od tožene stranke med drugim zahtevali, da z njimi sklene pogodbo o odkupu petih enakih poslovnih deležev F. d.o.o. v vrednosti, ki ustreza 40% osnovnega kapitala F. d.o.o., in sicer v okviru privatizacije na način notranjega odkupa. Ta tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (tč. III izreka prvostopenjske sodbe). Zoper navedeno odločitev se je pritožil 149. tožnik I. J., ki s pritožbo ni uspel. Zoper odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba 149. tožnika I. J., in posledično zoper izrek o stroških, je navedeni tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (sklenitev pogodbe po pogojih notranjega odkupa) ugodi. Tožnik najprej ugotavlja, da je treba razčistiti vprašanje, kakšne pravne narave je sklep upravnega odbora Sklada Republike Slovenije za razvoj (v nadaljevanju sklad) z dne 23.07.1996. Trdi, da ne gre za upravno odločbo, temveč za izraz volje ene od strank v procesu privatizacije. Če bi zakonodajalec hotel šteti sklep za upravno odločbo, bi to moral posebej določiti. Zato takšen sklep upravičencev ne veže in tudi sodišča ne. Sklep sklada je tudi brez pravnega učinka, saj ga je izdal "izven svoje pravne sposobnosti". Po drugem odstavku 10. člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. list RS, št. 71/94 in 57/95, v nadaljevanju ZPPOLS) je določeno, da sta interna razdelitev in notranji odkup obvezna načina privatizacije. Te pravice daje zakon upravičencem neposredno. Sklep sklada jim jih zato ne more enostransko odvzeti. Primerjava z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92 do 1/1996, v nadaljevanju ZLPP) ne pride v poštev, saj so v podjetju sklep o privatizaciji sprejemali delavski sveti, torej upravičenci. V 16. členu ZPPOLS je določen samo predpisani maksimalni delež privatizacije (40%). Razlaga, da sta navedena načina obvezna v okviru sprejete ponudbe sklada, je tudi nesmiselna, ker sprejem ponudbe po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pomeni že sklenitev pogodbe, ki veže obe stranki. Takšne obveznosti zato ni treba posebej predpisovati. Podjetje F. d.o.o. je v lasti sklada in s tem v njegovi oblasti oziroma njegov izpolnitveni pomočnik (3. člen in četrti odstavek 16. člena ZPPOLS). Zato je tožnikova aktivna legitimacija podana. Tožnik še poudarja, da tožbeni zahtevek za sklenitev pogodbe po pogojih notranjega odkupa obsega tudi ugotovitev, da je sporni sklep o privatizaciji nezakonit in brez pravnega učinka. Zato je treba šteti, da tožnik s svojim zahtevkom vsebinsko izpodbija tudi navedeno odločitev sklada. Tožnik se končno sklicuje na pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja). Tožena stranka predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da ima revident sicer prav, ko trdi, da sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, ni bil upravna odločba, temveč izraz (izjava) volje organa upravljanja lastnika pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Takšna izjava volje je primerljiva z izjavo volje o izbiri načina ali kombinacije načinov preoblikovanja (prvi odstavek 19. člena ZLPP), ki jo je izrazil organ upravljanja podjetja, ki ni bil v lasti sklada, ko je sprejel program preoblikovanja (drugi odstavek 19. člena ZLPP).

ZPPOLS res nima določb o pravnem sredstvu zoper navedeni sklep.

Vendar pa to ne pomeni, da je imel upravni odbor sklada več ali drugačna upravičenja, kot jih je sicer imel organ upravljanja podjetja iz 19. člena ZLPP. Vloga sklada je bila definirana že z njegovim statusom v Zakonu o skladu Republike Slovenije za razvoj (Ur. list RS, št. 7/93). V drugem členu je določeno, da je sklad pravna oseba in delniška družba. Poznejša ureditev sklepa o privatizaciji v Zakonu o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. list RS, št. 30/98, v nadaljevanju ZZLPPO, 16. člen) na drugačno stališče v obravnavanem primeru ne more vplivati. To pa pomeni, da bi lahko tožniki v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ne bi upošteval zakona, v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsilili s civilno tožbo (prvi odstavek 27. člena ZOR).

Vendar drugačno stališče sodišča druge stopnje na pravilnost odločitve na prvi in drugi stopnji ni vplivalo. Ni vplivalo zato, ker je to sodišče pravilno razsodilo, da tožbeni zahtevek kljub temu ni utemeljen. Pravilna je presoja, da je notranji odkup obvezen način privatizacije le v primeru, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada. Pogoj je, da sklad v sklepu o privatizaciji določi (ponudi) notranji odkup kot način privatizacije.

V odgovor na revizijske trditve in v podporo stališču sodišča druge stopnje revizijsko sodišče ugotavlja še naslednje: Določbe 10., 12. in 16. člena ZPPOLS same zase niso dovolj jasne. Gramatikalna razlaga zakonskega besedila lahko pripelje tudi do takšne razlage, kakršno ponuja tožnik. Če pa je tako, če torej gramatikalna razlaga ne daje jasnega in enopomenskega odgovora, mora sodišče uporabiti tudi druge metode razlage. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni mogoče pravilno odločiti brez sistematične in zgodovinske metode razlage. Sporne določbe ZPPOLS so namreč razumljive šele, ko jih umestimo v celoten sistem lastninjenja in privatizacije, ki sta potekala od ZLPP preko ZPPOLS do ZZLPPO. Po ZLPP je bil način preoblikovanja podjetij v rokah organov upravljanja podjetja. Ti so po 18. členu ZLPP lahko izbrali naslednje načine ali kombinacijo načinov preoblikovanja: - prenos navadnih delnic na sklade iz 22. člena ZLPP, - interno razdelitev delnic, - notranji odkup delnic, - prodajo delnic podjetja, - prodajo vseh sredstev podjetja, - preoblikovanje podjetja z večanjem lastniškega kapitala in - prenos delnic na sklad.

Ne interna razdelitev delnic ne notranji odkup za organ upravljanja nista bila obvezna načina privatizacije. Zakon je sicer res zavaroval pravice delavcev, ko organ upravljanja v programu preoblikovanja ni predvidel nobenega od teh dveh načinov privatizacije, in sicer tako, da je zahteval sodelovanje delavcev pri sprejemu programa preoblikovanja na način, predviden v četrtem odstavku 19. člena ZLPP. Takšno sodelovanje seveda potem, ko je celotni družbeni kapital podjetja po četrtem odstavku 50. člena ZLPP prešel v last in upravljanje sklada, ni bilo več mogoče. Zato je zakonodajalec zavaroval pravice upravičencev na drug način, vendar ne tako, kot trdi tožnik.

V obrazložitvi predloga ZPPOLS je bilo med drugim navedeno: "Pri urejanju pravic delavcev do udeležbe v postopku privatizacije podjetij, ki so svoj družbeni kapital s pogodbo prenesla na sklad, je predlagatelj v največji možni meri poskusil izenačiti navedene pravice s pravicami delavcev pri lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom. S tem v zvezi se s predlaganim zakonom določa obveza sklada, da v zakonskem roku ponudi zaposlenim, bivšim zaposlenim in upokojenim delavcem navedenih pravnih oseb, v odkup delnice v višini največ 20% vseh delnic navedene pravne osebe, ki so v lasti sklada. Pri plačilu delnic v okviru interne razdelitve lahko upravičenci uporabijo enake instrumente razdelitvene privatizacije kot so predvideni pri lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom. Pravica do odkupa delnic v okviru interne razdelitve je upravičencem zagotovljena z zakonom, če se v zakonskem roku izjavijo, da želijo navedeno pravico uveljaviti". V navedeni obrazložitvi je nadalje navedeno, da zakon predvideva tudi možnost odkupa delnic z notranjim odkupom, vendar le, "če se upravni odbor sklada odloči za tako obliko privatizacije" (Poročevalec št. 33/94, str. 2 in 3).

V obrazložitvi predloga ZZLPPO je bilo nadalje navedeno: "Pri določitvi načinov privatizacije je dosledno upoštevano načelo ohranjanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi ZLPP. Določbe 19., 20. ter 26. do 34. člena predloga urejajo posamezne načine privatizacije na enak način, kot so bili ti urejeni v ZPPOLS..." (Poročevalec št. 25/97, str. 26). V samem ZZLPPO pa je v 22. členu določeno, da o izbiri in načinu privatizacije odloča Slovenska razvojna družba, ki je pravni naslednik sklada (od 15.7.1997 dalje, Ur. l. RS, št. 39/97), če ni v posameznih primerih za posamezne načine določeno, da jih mora opraviti. Po 23. členu ZZLPPO je interna razdelitev obvezen način privatizacije, medtem ko notranji odkup po 33. členu ni. Na ta način torej ostaja v dispoziciji Slovenske razvojne družbe, da notranji odkup s sklepom upravnega odbora ponudi ali ne.

Treba je končno še upoštevati, da bi sklad v primeru, če bi bila oba načina privatizacije obvezna, ne mogel izvesti privatizacije na noben način več. Po tretjem odstavku 10. člena ZPPOLS v zvezi z 22. členom ZLPP mora namreč podjetje oziroma sklad za družbeni kapital prenesti navadne delnice na pokojninski sklad - 10%, na odškodninski sklad - 10% in na sklad z namenom nadaljnje razdelitve pooblaščenim investicijskim družbam - 20%, skupaj torej 40%. Če bi bil poleg interne razdelitve delnic obvezen tudi notranji odkup, bi to skupaj pomenilo še nadaljnjih 60%, skupaj torej 100%. Sklad tako ne bi imel nikakršne možnosti izbire privatizacije, kar bi pomenilo popolno izničenje njegove lastniške vloge.

V obravnavanem primeru sklad s sklepom z dne 23.07.1996 ni predvidel notranjega odkupa. Predvidel pa je interno razdelitev delnic v višini 20% osnovnega kapitala družbe F. d.o.o.. Vrhovno sodišče po vsem navedenem ugotavlja, da je sodišče druge stopnje sporne določbe ZPPOLS razlagalo pravilno in da je odločitev v skladu z zakonom in Ustavo Republike Slovenije.

Ker je tako, revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 154. členu ZPP 1977 v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov tožeče stranke je zajet v odločitvi o glavni stvari. Ker tožnik z revizijo ni uspel, tožena stranka pa je vložila obrazložen odgovor, mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške, ki so v zvezi z njim nastali. Ker plačila sodne takse ni izkazala, ji gre le nagrada po odvetniški tarifi in DDV, tj. skupaj 357.000,00 SIT.