Jedro

S sklepom o privatizaciji način privatizacije pravne osebe na način notranjega odkupa ni bil določen, zato upravičenci iz 12. člena ZPPOLS ne morejo v pravdi zahtevati od Slovenske razvojne družbe d.d..Sklenitve pogodbe o odkupu poslovnih deležev pravne osebe v okviru privatizacije na način notranjega odkupa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom in sodbo z dne 11.2.1998 vzelo na znanje delni umik tožbe glede zahtevka za sklenitev pogodbe o odkupu poslovnega deleža d.o.o. v okviru privatizacije z interno razdelitvijo (tč. I. izreka). Nadalje je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov B.V., H.O.Š., M.P.S. in A.Č. (tč. II. izreka). Končno je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu petih enakih poslovnih deležev d.o.o. v vrednosti, ki ustreza 40 % osnovnega kapitala d.o.o. v okviru privatizacije na način notranjega odkupa (tč. III. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom njihove pravdne stroške v višini 524.250,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožnik I.J. in izpodbija tč. III. izreka, ki se nanaša na zahtevek za odkup poslovnega deleža d.o.o., ki ustreza 40 % osnovnega kapitala navedene družbe, ter sklep o stroških. V pritožbi navaja določbe Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS, Ur. list RS št. 71/94 in 57/95) in sicer se sklicuje na 1, 7, 8, 10, 11 in 19 člen ZPPOLS ter na 37. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. list RS št. 55/92 in nadaljnji) ter 27. člen ZOR. V pritožbi poudarja, da sta po 10. členu ZPPOLS interna razdelitv in notranji odkup obvezna načina privatizacije. Pri posameznih oblikah lastninskega preoblikovanja določa ZPPOLS, kdo so osebe, ki so upravičene do odkupa oziroma prevzema določenega kapitalskega deleža. Navedene določbe torej zavezujejo toženca k določenemu ravnanju ter dajejo upravičenja določenim osebam. Postavlja se vprašanje, za kakšne obveznosti in upravičenja gre in po katerem postopku se uresničujejo pravice in upravičenja ter izpolnjujejo obveznosti, ki jih ZPPOLS daje oziroma nalaga. ZPPOLS tega izrecno ne ureja. V 11. in 19. členu sicer določa, da se za izvedbo posameznega načina privatizacije uporabljajo določbe ZLPP in uredbe o pripravi programa preoblikovanja, če ZPPOLS ne določa drugače. ZLPP v 37. členu v poglavju o Agenciji RS za privatizacijo in prstrukturiranje določa, da Agencija v postopkih preoblikovanja izdaja odločbe po pravilih splošnega upravnega postopka. Navedena določba ne predstavlja določbe o izvedbi posameznega načina lastninskega preoblikovanja, saj je sistemske narave in usklajena z dejstvom, da je bila Agencija organizirana kot zavod z javnim pooblastilom. Za uveljavitev upravičenj in obveznosti po ZPPOLS torej ne veljajo pravila splošnega upravnega postopka. Ker gre za premoženjskopravna upravičenja in obveznosti, je tožnik mnenja, da se lahko navedena upravičenja uveljavljajo in obveznosti izpolnjujejo po pravilih, ki veljajo v civilnem pravu, torej tudi s tožbo. Toženec je namreč z določbami ZPPOLS zavezan k privatizaciji pravnih oseb v njegovi lasti, torej k prodaji delnic (poslovnih deležev) pri čemer je notranji odkup obvezen način te privatizacije v obsegu, v katerem upravičenci v predpisanem roku sprejmejo ponudbo toženca. Ta zadnja določba 10. člena ne bi imela nobenega smisla, če bi pomenila, da se lahko toženec odloči ali in v kakšnem obsegu bo sploh dal ponudbo za prodajo delnic v notranjem odkupu - če bi bilo to v njegovi prosti presoji, bi notranji odkup očitno ne bil obvezen način privatizacije in bi bila navedena določba ZPPOLS odveč. Kot so tožniki navedli, je ta dikcija 19. člena ZPPOLS le nerodno določila kapitalski delež, ki ga mora toženec ponuditi v odkup upravičencem notranjega odkupa. Upoštevaje 10. člen je logična in možna le ena razlaga: toženec je dolžan ponuditi 40 %, prodati pa takšen procent, ki ustreza pravilno uveljavljanim upravičenjem. Toženčeva dolžnost privatizirati pravne osebe v njegovi lasti iz navedenih razlogov predstavlja obveznost iz 27. člena ZOR, ki upravičencem, tožnikom tudi daje pravico, da zahtevajo sklenitev takšne pogodbe in vložijo tožbe. Drugačna razlaga bi pomenila, da ravnanje toženca, ki krši ZPPOLS, sploh ni sankcionirano in da tožniku ni zagotovljena osebnostna pravica do pravnega sredstva, zato je tožnik na podlagi 10. člena ZPPOLS in 27. člena ZOR v tej pravdi aktivno legitimiran. Pritožba ni utemeljena. Tožnik I.J., ki edini od 156-ih tožnikov vlaga pritožbo zoper sodbo, zmotno opira svojo aktivno legitimacijo na 27. člen ZOR ter 10. člen ZPPOLS ter druge v pritožbi navedene člene tega zakona. Ob nespornem dejstvu, da je za privatizacijo d.o.o., ki je po 4. odstavku 50. člena ZLPP prešla v last in upravljanje tožene stranke (prej Sklada RS za razvoj, d.d. sedaj Slovenske razvojne družbe d.d., Ljubljana), je utemeljena uporaba določb ZPPOLS in podredno ZLPP in uredbe o pripravi programa preoblikovanja Ur. l. RS št. 13/93 in nadaljnji). Ti predpisi pa toženi stranki ne nalagajo obvezne sklenitve pogodbe z zaposlenimi oziroma drugimi upravičenci iz 12. člena ZPPOLS za privatizacijo pravne osebe na način notranjega odkupa in posledično ne upravičencem iz 12. člena ZPPOLS pravice do zahtevka na sodno sklenitev pogodbe. Pravica upravičencev iz 12. člena, torej tudi pritožnika, do odkupa poslovnega deleža d.o.o. po pravilih notranjega odkupa je namreč relativna. Uresniči se lahko le s pogojem, da tožena stranka, v katere lasti in upravljanju je celotni družbeni kapital d.o.o., določi kot način privatizacije tudi notranji odkup. Podlaga za privatizacijo je sklep o privatizaciji, ki ga sprejme upravni odbor tožene stranke (7. člen ZPPOLS), sklep o privatizaciji pa navaja način privatizacije (8. člen ZPPOLS). Možni so torej samo tisti načini privatizacije, ki so določeni v sklepu o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke (sistemsko enaka rešitev je veljala za podjetja, ki so se lastninila po ZLPP: podjetje je izbralo način ali kombinacijo načinov preoblikoanja in izvedo preoblikovanje po programu preoblikovanja, ki ga je sprejel organ upravljanja podjetja; 19. in 18. člen ZLPP). Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je upravni odbor tedanjega Sklada RS za razvoj d.d. sprejel sklep o privatizaciji d.o.o., v katerem je določil načina privatizacije interno razdelitev in javno prodajo delnic (priloga A4). S sklepom o privatizaciji torej privatizacija z notranjim odkupom, za kar si prizadeva pritožnik, ni bila določena. Pristojni organ tožene stranke je torej v skladu s 7. členom ZPPOLS sprejel sklep o privatizaciji, na katerega so vezani tako tožena stranka, kot organ upravljanja pravne osebe, ki se privatizira in upravičenci iz 12. člena ZPPOLS. Prvostopna sodba pravilno ugotavlja, da pomeni zahteva po notranjem odkupu spremembo načina privatizacije, kakršne po določbah ZPPOLS ni mogoče uveljavljati s tožbo. Odprto je sicer načelno vprašanje pravnega sredstva proti sklepu o privatizaciji, ki ga načenja pritožba, vendar se v obravnavanem primeru ne postavlja pod vprašanje veljavnost sklepa o privatizaciji, ki se nanaša na d.o.o., kar pomeni, da ta sklep zavezuje in omogoča le tiste načine privatizacije, ki jih določa. Sklicevanje pritožnika na 10. člen ZPPOLS in ostale določbe tega zakona torej ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot ga je zavzelo prvostopno sodišče, ki je s svojo odločitvijo po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo. Čeprav za to zadevo ni odločilno, pritožbeno sodišče vendar dodaja, da 10. člen ZPPOLS ne določa interne razdelitve in notranjega odkupa kot obveznih načinov privatizacije. Prvi odstavek 10. člena ZPPOLS namreč jasno določa, da se privatizacija opravi z uporabo enega ali nekaterih od načinov privatizacije, ki so nato našteti. Po 2. odstavku 10. člena ZPPOLS pa sta interna razdelitev in notranji odkup obvezna načina privatizacije le v primerih, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada RS za razvoj d.d. (sedaj Slovenske razvojne družbe d.d.). Pogoj je seveda, da Sklad oziroma Slovenska razvojna družba d.d. pred tem v sklepu o privatizaciji določi interno razdelitev in notranji odkup kot načina privatizacije; v takem primeru sta ta dva načina obvezna in imajo upravičenci iz 12. člena ZPPOLS tiste pravice oz. upravičenja proti Skladu oziroma Slovenski razvojni družbi d.d., ki jih določata 12. oziroma 16. člen ZPPOLS. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prvostopno sodišče pa tudi ni storilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP).