Jedro

Vrhovno sodišče se glede na določbe petega in šestega odstavka 27. člena ZMZ strinja s toženo stranko, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj je treba družinske udeležence v sporu za zemljo obravnavati kot pripadnike posebne družbene skupine, saj takšno stališče sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča lahko praktično pomeni, da je skoraj vsak spor med dvema ali več družinami mogoče opredeliti kot spor med različnimi družbenimi skupinami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-182/2015/8 (1312-09) z dne 28. 1. 2016. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker tožničinih navedb ne more opredeliti kot enega od razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ, saj težave njene družine zaradi zemljišča v domači vasi niso bile povezane z njeno pripadnostjo Bassom, zaradi česar manjka vzročna zveza med dejanji preganjanja in razlogi preganjanja, ki se v skladu z osmim odstavkom 27. člena ZMZ zahteva za priznanje statusa begunca. Tožnici ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, prav tako pa tudi v Kamerunu ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, da se tožnica tja ne bi mogla vrniti. Tožničin subjektivni strah ni objektivno utemeljen, zato ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ, zaradi česar tudi ni upravičena do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe meni, da je tožena stranka napačno uporabila 2. člen ZMZ, ko je zaključila, da dogodki, ki jih je tožnica opisala, ne ustrezajo pogojem za priznanje statusa begunca. Iz tožničinih izjav je zelo očitno razvidno, da je v ozadju zemljiškega spora etnična pripadnost in je tako tožena stranka napačno uporabila 2. člen ZMZ, ko v dogodkih, ki jih je tožnica opisala, ni prepoznala utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti plemenu Bassa. Tožnica je sicer res navedla, da je skupaj s svojo družino imela težave s plemenom Etoni zaradi zemlje, vendar pa je iz njenih navedb v upravnem postopku razvidno, da je v ozadju zemljiškega spora prav etnična pripadnost, na kar tožnica pravilno opozarja v tožbi. Ne glede na navedeno pa sodišče prve stopnje opozarja še, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da gre za družinski spor zaradi zemlje, bi to še vedno ustrezalo definiciji preganjanja iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, po kateri se status begunca prizna tudi tistemu, ki je preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Pripadnost družini pa se prav tako šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini in če ena družina preganja člane druge družine zgolj zato, ker so ti pripadniki te družine (pa četudi je v ozadju zemljiški spor), je to preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Sodišče prve stopnje se prav tako ne strinja, da tožnica ni izkazala, da ji v primeru vrnitve grozi resna škoda.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotno kot sodišče prve stopnje meni, da prav izjave tožnice kažejo, da v ozadju zemljiškega spora, na katerega se sklicuje, ni etnične pripadnosti oziroma da ta spor nima etničnih konotacij. Tožnica ni bila preganjana zaradi svoje pripadnosti plemenu Bassa, saj je zadnja leta živela v mestu in se s pripadniki Etonov sploh ni srečevala. Dejstvo, da je tožnica v osebnem razgovoru povedala, da je Kamerun zapustila zaradi etničnih problemov, še ne pomeni, da je za takšne probleme tudi dejansko šlo. Pojem preganjanja zaradi etnične pripadnosti je treba vsebinsko napolniti, kar pa v obravnavanem primeru ni mogoče storiti, saj je na podlagi vseh tožničinih navedb ugotovila, da njene težave niso povezane z njeno pripadnostjo Bassom. Ne strinja se tudi s sodiščem prve stopnje, da je tožničine navedbe mogoče razumeti tudi kot preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba pa je popolnoma pavšalna, saj tožena stranka niti na enem mestu ne navede konkretno, katero kršitev iz 75. člena ZUS-1 je sodišče prve stopnje zagrešilo. Tožnica primarno že ves čas zatrjuje (in s tem se strinja tudi sodišče prve stopnje), da v obravnavani zadevi ni šlo za navaden zemljiški spor, temveč za spor, katerega vzrok je tožničina etnična pripadnost (pleme Bassa), posledično pa tudi to, da je pleme Bassa v vasi ... imelo v lasti zemljišča, ki si jih je pleme Etonov želelo prilastiti. Razlog za preganjanje je torej pripadnost določeni etnični skupini iz prve alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ. V zvezi s podredno argumentacijo sodišča prve stopnje, da naj bi šlo tudi za posebno družbeno skupino - družino, ki ji pripada tožnica, pa navaja, da sodišču prve stopnje tega niti ni bilo treba bolj podrobno obrazložiti. Predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 2. členu ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po prvem odstavku 27. člena ZMZ so razlogi preganjanja pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Status subsidiarne oblike zaščite se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke in kot jo povzema sodišče prve stopnje ter iz podatkov upravnega in sodnega spisa med drugim izhaja, da je tožnica, katere istovetnost ni nedvoumno izkazana, rojena ... v mestu Youande v Kamerunu, državljanka Kameruna, pripadnica plemena Bassa, samska, kristjanka, s končano gimnazijo, nekaznovana, ni članica nobene politične stranke ali organizacije in da ni služila vojaškega roka. Izvorno državo je zapustila pred približno štirimi leti in pol, nato je odšla z veljavnim potnim listom in vizumom v Libanon, kjer je delala približno dve leti. Nato je odšla z drugimi Afričani ilegalno v Turčijo, kjer je tudi delala dve leti v tovarni oblek, potem pa je odšla v Grčijo ter s tokom migrantov odšla po balkanski poti preko Makedonije, Srbije, Hrvaške in Slovenije do Avstrije, kjer pa so jo 28. 9. 2015 vrnili v Republiko Slovenijo. V Republiki Sloveniji je 29. 9 2015 podala namero, 30. 9. 2015 pa prošnjo za mednarodno zaščito. Želela je priti v Nemčijo. V Republiki Sloveniji še ni zaprosila za mednarodno zaščito, kakor tudi ne v kateri izmed drugih članic Evropske unije. Veljavnost potnega lista in osebne izkaznice ji je potekla še v času njenega bivanja v Libanonu, kjer jih je lastnik stavbe na libanonski meji pregnal, tako da so vse njene stvari, vključno z dokumenti, ostale tam.

8. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica sicer svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljevala s svojo pripadnostjo plemenu Bassa in strahom pred pripadniki plemena Etoni, ki so bili sosedi v vasi ..., v kateri je živela njena družina (7 članov), in da so bili z Etoni (15 - 20 članov) v večletnem zemljiškem sporu. Etoni so ubili tožničino mamo, tri brate in sestri, vendar tožena stranka glede na to, da tožnica ni znala pojasniti, v čem se njeno pleme razlikuje od Etonov in glede na to, da so člani njene družine lahko neovirano delali in se vključevali v družbo, tožničinih navedb kljub veliki tragediji, ki se ji je zgodila, ni mogla povezati z njeno pripadnostjo plemenu Bassa oziroma da zemljiški spor med tema dvema plemenoma ni imel etnične konotacije. Ne glede na to, kateremu plemenu bi prosilkina družina pripadala, bi spor zaradi zemlje obstajal, saj so se sosednje družine številčno razširile in želele uporabljati zemljišča in se vseliti v hiše svojih sosedov, ki so bile zapuščene. Njena mati je imela trgovino z živili, brata in sestri so opravljali priložnostna dela, prosilka sama pa se je lahko šolala in bila zaposlena v vrtcu, zato se njihova plemenska pripadnost ni razlikovala od drugih, zaradi česar bi bili ovirani pri vsakdanjem življenju. Imeli pa so težave s sosedi v njihovi vasi, ki so sicer bili pripadniki drugega plemena, vendar po mnenju tožene stranke ta spor ni imel etnične konotacije. Lastništvo zemljišč ni bilo nikjer uradno evidentirano in tako kot si je tožničina družina prilastila zemljo drugih Bassov, ki so umrli ali odšli drugam, si je tudi nasprotna družina Etonov želela prilastiti isto zemljo. Tožnica je zadnja leta živela v ..., kjer je na delovnem mestu v vrtcu imela sobo, v kateri je bivala brezplačno. Domov se je vračala občasno in po smrti bratov sta se tudi njeni sestri preselili v mesto. Ves čas bivanja v ... prosilka ni imela nobenih težav zaradi svoje pripadnosti Bassom. Etone (sosede) je sicer v štirih letih srečevala (dvakrat ali trikrat) na tržnici, kjer si je na javnem prostoru niso upali napasti, so ji pa enkrat grozili. Tožena stranka ugotavlja, da so bile tudi te grožnje povezane z zemljo v domači vasi in ne s pritožničino pripadnostjo Bassom, saj ji niso grozili Etoni na splošno, temveč le tisti iz njene vasi.

9. Vrhovno sodišče meni, da sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni upoštevala tožničinih navedb, iz katerih naj bi po presoji sodišča prve stopnje izhajalo, da je v ozadju zemljiškega spora etnična pripadnost, na kar tožnica opozarja v tožbi. To, kot to navaja sodišče prve stopnje, izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru, kjer je tožnica navedla, da je Kamerun morala zapustiti zaradi etničnih problemov med plemenom Eton in Bassa v kraju ..., kjer so bili Etoni večina, pripadniki Bassa pa samo tožničina družina, da so Etoni stalno govorili, da oni tam ne smejo biti in da se morajo odseliti in da zemlja pripada samo plemenu Eton, da Etoni niso nikoli živeli v miru z Bassi in da so jih Etoni stalno sovražili ter Bassom grozili, da jih bodo iztrebili. Nadalje je navedla, da gre za dolg etnični spor, da se med sabo niso pozdravljali, da so ločevali otroke med obema skupinama in da je mama rekla, da se ne sme družiti z otroci Etonov, da so starejši moški plemena Bassa umrli brez potomcev, drugi pa so se večinoma izselili v ekvatorialno Gvinejo zaradi etničnih sporov.

10. Vendar pa se Vrhovno sodišče ne strinja s sodiščem prve stopnje, da navedene izjave glede na obrazložitev tožene stranke že same po sebi ustrezajo pogojem za priznanje statusa begunca, kot so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZMZ in da je edina naloga tožene stranke v ponovljenem postopku, da bo morala ob upoštevanju, da opisana dejanja ustrezajo dejanjem preganjanja, ki ga v tem primeru izvaja nedržavni subjekt, podrobneje ugotoviti tudi, ali je mogoče dokazati, da država oziroma organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

11. Vrhovno sodišče meni, da je tak zaključek sodišča prve stopnje preuranjen oziroma prav tako kot tožena stranka ni upoštevalo vseh tožničinih navedb in dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče z dovolj veliko stopnjo verjetnosti zaključiti, da gre v obravnavani zadevi za etnični in ne zgolj sosedsko zemljiški spor.

12. Prav tako ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da tudi v primeru, da bi se izhajalo iz predpostavke, da gre za družinski spor zaradi zemlje, to še vedno ustreza definiciji preganjanja iz drugega odstavka 2. člena ZMZ oziroma preganjanju zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini in da se pripadnost družini prav tako šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini, in da če ena družina preganja člane druge družine zgolj zato, ker so ti pripadniki te družine (pa četudi je v ozadju zemljiški spor), da je to preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. V tej zvezi tožena stranka pravilno opozarja, da tožničinih navedb ni mogoče razumeti tudi kot preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma, da je pojmovanje posebne družbene skupine treba povezovati s prirojenimi lastnostmi ali skupnim poreklom, običaji ali družbenim statusom, kar mora biti nespremenljivo, ali pa morajo imeti značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče. Pogoj, da je določeno skupino ljudi mogoče šteti za posebno družbeno skupino, je, da jih mora družba dojemati kot različne, kar pa v primeru tožnice in njene družine ni bilo podano. Vrhovno sodišče se glede na navedena opozorila in glede na določbe petega in šestega odstavka 27. člena ZMZ strinja s toženo stranko, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do takšnega zaključka, niti ni omenilo kakšne tuje sodne prakse ali vsaj teoretičnih stališč, ki bi nakazovala, da je treba družinske udeležence v sporu za zemljo obravnavati kot pripadnike posebne družbene skupine, saj takšno stališče sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča lahko praktično pomeni, da je skoraj vsak spor med dvema ali več družinami mogoče opredeliti kot spor med različnimi družbenimi skupinami.

13. Ne glede na navedeno pa glede na dejstva, na katera je opozorilo sodišče prve stopnje, in na dejstva, na katera opozarja tožnica v tožbi in v odgovoru na pritožbo (da ni res, da tožnica ni navedla, v čem se plemeni Bassa in Etoni razlikujejo in da se tožena stranka ni opredelila do poboja tožničinih sorodnikov), pa je presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, pravilna. Tožena stranka bo morala ob upoštevanju vseh dejstev obravnavane zadeve in ob morebitni dopolnitvi postopka (zlasti z informacijami o izvorni državi, ki jih sama v dosedanjem postopku ni pridobila) ponovno odločiti o stvari in pri tem upoštevati stališča sodišča prve stopnje, korigirana s stališči Vrhovnega sodišča iz te sodbe.

14. Glede tožničinega ugovora, danega v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje nezakonito in arbitrarno določilo 8-dnevni rok za odgovor na pritožbo glede na to, da ima tožena stranka 15 dni čas za pritožbo, se Vrhovno sodišče sklicuje na sklep I Up 41/2016, v katerem je Vrhovno sodišče enak ugovor štelo za utemeljen. Med drugim je menilo, da določitev petdnevnega roka za odgovor na pritožbo nima pravne podlage. Res je sicer, da so po ZMZ nekateri roki krajši od rokov, ki jih določata Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali ZUS-1, vendar rok za pritožbo in za odgovor nanjo nista med njimi niti v upravnih sporih zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku. V ZUS-1 je za pritožbo določen 15-dnevni rok (tretji odstavek 73. člena ZUS-1), za odgovor nanjo pa ZUS-1 roka ne določa. Zato je v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 treba primerno uporabiti določbo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja to vprašanje, to pa je prvi odstavek 344. člena ZPP, ki za odgovor na pritožbo določa 15-dnevni rok, torej enak rok, kot ga prvi odstavek 333. člena ZPP določa za vložitev pritožbe. Kljub temu po presoji Vrhovnega sodišča tožnici tudi v obravnavani zadevi pravica do izjave v pritožbenem postopku ni bila kršena, saj je na pritožbo izčrpno odgovorila.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.