Jedro

Pripadnost družini se šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini in če ena družina preganja člane druge družine zgolj zato, ker so ti pripadniki te družine (pa četudi je v ozadju zemljiški spor) je to preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-182/2015/8 (1312-09) z dne 28. 1. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnica povedala v prošnji in kaj je povedala v osebnem razgovoru (obakrat je med drugim povedala, da so pripadniki plemena Eton pobili vse člane njene družine). Na podlagi izvedenega postopka tožena stranka ugotavlja, da tožnica svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojo pripadnostjo plemenu Bassa in s strahom pred pripadniki plemena Etoni, s katerimi je bila njena družina zaradi zemlje v večletnem sporu. V prošnji je izpostavila, da je živela v vasi Lobo, kjer so živeli skupaj s pripadniki plemena Eton in so bili v medsebojnem sporu zaradi zemlje, ki je trajal že vrsto let. Spor je potekal med tožničino družino in njihovimi sosedi, ki so bili Etoni in so šteli od 15 do 20 ljudi. Po mnenju tožene stranke spor ni imel etnične konotacije. Po mnenju tožene stranke spora v vasi Lobo ni mogoče pripisati etnični oziroma plemenski pripadnosti tožničine družine. Ne glede na to, kateremu plemenu bi tožničina družina pripadala, bi spor zaradi zemlje obstajal, ker so se sosedne družine številčno razširile in želele uporabljati zemljišča in se vseliti v hiše svojih sosedov, ki so bile zapuščene. Poleg tega je tožnica zadnje leta živela v Yaoundeju, kjer je na delovnem mestu v vrtcu imela sobo. Domov se je vračala občasno in po smrti bratov sta se tudi njeni sestri preselili v mesto. V tem mestu pa tožnica ni imela težav zaradi svoje pripadnosti plemenu Bassa. Etone je sicer srečevala na tržnici, ki pa se je na javnem prostoru niso upali napasti. Povedala je, da so tudi njej enkrat grozili. To naj bi bilo pred smrtjo njene matere. Grozili so ji, da jo bodo ubili, če jo še kdaj vidijo v vasi. Tožena stranka tako ugotavlja, da je tožnica grožnje na tržnici povezala s sosedi Etoni iz Loba in njenim prihajanjem v rojstno vas in so bile tudi te grožnje povezane z zemljo v domači vasi in ne s pripadnostjo plemenu Bassa. Čeprav je tožničin pooblaščenec predložil informacije o izvorni državi, ki potrjujejo, da v mestu Yaoundeju živijo tako Etoni kot Bassi, med katerimi prihaja do etnično zemljiških sporov, je tožena stranka obrazložila, zakaj v konkretnem primeru zemljiškega spora ni mogoče povezati s pripadnostjo skupini Bassa. Torej težave tožničine družine niso povezane s pripadnostjo Bassom, zaradi česar manjka vzročna zveza med dejanji preganjanja in razlogi preganjanja. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka zaključuje, da tožnici v preteklosti njena pravica do življenja ni bila ogrožena niti ni bila podvržena mučenju ali nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju v izvorni državi. Tožnica je vrsto let delala in živela brez težav in strahu. Tožnica je kot ključen dogodek za njen odhod iz države navedla zadnji obisk rojstne vasi, ko ji je uspelo pobegniti. Njena odločitev je bila sprejeta na podlagi predloga prijateljev, ki naj bi jo skrivali po vrnitvi v mesto. Po mnenju tožene stranke ni nobenega razloga, da so jo prijatelji skrili in da ni hodila ven ter da je prekinila z delom. Po mnenju tožene stranke ni razloga, za prepričanje, da bi tožnica po vrnitvi v izvorno državo utemeljeno tvegala, da utrpi resno škodo. Predložene informacije s strani tožničinega pooblaščenca o policijski korupciji sicer potrjujejo tožničine navedbe o delu in ravnanju policistov, vendar je treba dodati, da so se kljub temu policisti vedno odzvali na klic in opravili ogled. Varnostna situacija v Republiki Kamerun pa tudi ni takšna, da bi se utemeljeno štelo, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

2. Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj v konkretnem primeru ne gre za preganjanje, ki temelji na rasi ali etnični skupini in zakaj sporu ne pripisuje etnične konotacije. Tožnica navaja, da so pripadniki plemena Etonov ubili vseh šest članov njene družine, iz Kameruna pa je pobegnila, ker se je bala, da bodo ubili tudi njo. Policija je ni zaščitila, zato ji ni preostalo drugega, kot da zapusti izvorno državo in pobegne pred Etoni. V ozadju zemljiškega spora je etnična pripadnost. Če bi pripadala plemenu Etonov, ki je večinsko prebivalstvo v njeni vasi, bi tam lahko mirno živela. Ker pa pripada plemenu Bassov, ne more več tam živeti, ker bi jo ubili. Tožena stranka se v odločbi tudi ne opredeli do poboja vseh šestih članov tožničine družine oziroma do tega, zakaj šteje, da so jih Etoni usmrtili zgolj zaradi želje po zemlji. To sicer drži, da je v ozadju pobojev prisvajanje zasebne lastnine, vendar je razlog umorov drugačna plemenska pripadnost, ker je tožnica članica drugega plemena. Prav tako ne drži, da tožnica ni znala pojasniti razlike med plemenoma Bassov in Etonov, saj je povedala, da govorijo drug jezik in se drugače prehranjujejo. Ne drži tudi to, da spor nima etnične konotacije in da gre zgolj za zemljiški spor. Tožnica je izrecno navedla, da Kamerun zapušča zaradi etničnih problemov med plemenoma Etonov in Bassa, na drugem mestu pa je navedla, da gre za dolg etnični spor, ki se ga spominja še iz otroštva. Tožnica vseskozi izpoveduje o tem, da je bil cilj Etonov iztrebiti pleme Bassa. Vsi Etoni so vsakokrat, ko je v vas prišla policija, vas kolektivno zapustili. Iz tega je moč sklepati, da ne gre za spor individualne narave, ampak za ravnanje plemena Etonov kot celote. Tožnica je ogrožena zato, ker je pripadnica plemena, ki ga je pleme Etonov želelo iztrebiti in se posledično okoristiti z zemljo plemena Bassa. Ne drži tudi to, da so se grožnje tožnici začele šele par let pred mamino smrtjo, ampak gre za dolg etnični spor, ki se ga tožnica spominja še iz otroštva. Prav tako ne drži, da tožnici ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda. Tožnici so Etoni ubili vse člane njene ožje družine, sama pa je državo zapustila zato, ker se boji, da bodo Etoni ubili tudi njo. Razen tega so jo prijatelji obvestili, da so jim pripadniki plemena Etonov iz vasi povedali, da jo v primeru vrnitve čaka smrt. Ob zadnjem srečanju so jo Etoni tudi fizično napadli in je imela veliko srečo, da je uspela pobegniti. Takrat je bila ranjena. Z delom v vrtcu je prekinila zato, ker so Etoni izvedeli, kje dela in se je bala za svoje življenje. Ne drži niti to, da so v Kamerunu na voljo organi, ki bi lahko tožnico zaščitili. Tožnica in njena družina sta policiji vedno plačali, da je prišla na ogled in kljub temu je niso uspeli zaščititi. Tožena stranka je tudi v celoti zanemarila dejstvo, da v Afriki pojem zemljiške knjige, meja ter parcel ni urejen tako, kot to poznamo v Evropi. Lastništvo ni formalizirano, vpisana je zgolj državna lastnina, ljudje, ki živijo na določenem kraju pa zemljo, ki jo obdelujejo, dojemajo kot njihovo last. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica tudi sama prizna, da je v njenem primeru šlo za željo po prisvajanju zasebne lastnine. Nikjer ni pojasnila, kako je pripadnost drugemu plemenu vplivala na spor v rojstni vasi. Razen tega je tožnica opisovala nasilje Etonov nad njihovo družino in ne nad Bassi kot plemensko skupnostjo. V nasprotnem primeru se ne bi mogla izšolati in delati v vrtcu. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da bi tožnici ob vrnitvi grozila resna škoda, saj je Yaounde veliko mesto, kjer je več tržnic in so navedbe, da bi na eni sami tržnici zagotovo srečala Etone, neutemeljene. Tožena stranka tudi nasprotuje temu, da so tožnico Etoni fizično napadli, saj je rekla, da se z njimi ni srečala. Rekla je le to, da so jo hoteli napasti, vendar je niso, čeprav je prišlo do pretepa, zato se tožena stranka ne strinja s tem, da so jo fizično napadli. Povedala je le, da je prišlo do pretepa in da so moški prijatelji ženske s taksijem poslali nazaj v mesto in takrat se je udarila v roko. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da ne drži, da tožnica izven vasi Lobo ne bi imela nobenih problemov, da ne drži, da gre za zemljiški spor med dvema družinama, ampak gre za spor, ki ima etnično konotacijo. Prav tako ne drži, da tožnica ni pojasnila razlik med obema plemenoma. Ne drži tudi to, da tožnica v Yaoundeju ni imela težav, saj so ji Etoni tudi tam grozili in je iz tega razloga prenehala delati v vrtcu. Prav tako ne drži, da je tožnica izpovedala, da so se grožnje s strani Etonov začele dve ali tri leta pred materino smrtjo, prej pa jih ni bilo. Glede fizičnega napada Etonov nad tožnico pa navaja, da je tožnica na podlagi prevoda negativne odločbe izdelala tudi pisne pripombe v angleščini, ki jih je pooblaščenka smiselno povzela v tožbi.

5. Tožba je utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka štela, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) za to, da bi se tožnici priznal status begunca. Navedeno določilo določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Tožena stranka je štela, da tožničinih navedb o njenih težavah ne more povezati z njeno pripadnostjo plemenu Bassa. Tožničinih navedb tožena stranka ni mogla opredeliti kot enega od razlogov preganjanja, saj po njenem mnenju težave njene družine niso povezane z njeno pripadnostjo Bassom, ampak so težave povezane z zemljo v domači vasi.

7. Sodišče meni, da je tožena stranka napačno uporabila 2. člen ZMZ, ko je zaključila, da dogodki, ki jih je tožnica opisala, ne ustrezajo pogojem za priznanje statusa begunca, kot so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZMZ. Tožnica je sicer res navedla, da je skupaj s svojo družino imela težave s plemenom Etoni zaradi zemlje, vendar pa je iz njenih navedb v upravnem postopku razvidno, da je v ozadju zemljiškega spora prav etnična pripadnost, na kar tožnica pravilno opozarja v tožbi. Na strani 5 zapisnika o osebnem razgovoru je namreč navedeno, da je tožnica na vprašanje, zakaj je morala zapustiti Kamerun, odgovorila, da so razlog etnični problemi med plemenom Eton in Bassa v kraju Lobo. Eton so bili v tem kraju večina, kar se tiče Bassa, pa je bila v tem kraju samo tožničina družina. Tožnica je navedla, da so Etoni stalno govorili, da oni tam ne smejo biti in da se morajo odseliti in da so rekli, da zemlja pripada samo plemenu Eton. Nadalje ne gre spregledati, da je tožnica na osebnem razgovoru (str. 6 zapisnika) na vprašanje, zakaj je ta zemlja postala kar naenkrat tako zanimiva za Etone, odgovorila, da ti nikoli niso živeli v miru z njimi in da so Etoni stalno sovražili Bassa. Na isti strani je tožnica tudi izjavila, da so Etoni grozili, da jih bodo iztrebili. Nadalje je na osebnem razgovoru (str. 10 zapisnika) na vprašanje, kako se kot otrok spominja Etonov, tožnica odgovorila, da gre za dolg etnični spor, da se med sabo niso pozdravljali, da so ločevali otroke med obema skupinama in da je mama rekla, da se ne sme družiti z otroci Etonov. Na isti strani je tožnica tudi izjavila, da so starejši moški (pripadniki plemena Bassa) umrli brez potomcev, drugi pa so se večinoma izselili v ekvatorialno Gvinejo zaradi etničnih sporov. Iz vseh navedenih izjav je zelo očitno razvidno, da je v ozadju zemljiškega spora etnična pripadnost in je tako tožena stranka napačno uporabila 2. člen ZMZ, ko v dogodkih, ki jih je tožnica opisala, ni prepoznala utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti plemenu Bassa. Ne glede na navedeno pa sodišče opozarja na to, da četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da gre za družinski spor zaradi zemlje, bi to še vedno ustrezalo definiciji preganjanja iz drugega odstavka 2. člena ZMZ. V tem določilu je namreč med drugim navedeno, da se status begunca prizna tudi tistemu, ki je preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Pripadnost družini pa se prav tako šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini in če ena družina preganja člane druge družine zgolj zato, ker so ti pripadniki te družine (pa četudi je v ozadju zemljiški spor) je to preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini.

8. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožena stranka pri svojem odločanju izhajala iz napačne predpostavke, da opisi dogodkov ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je to opredeljeno v drugem odstavku 2. člena ZMZ. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ob upoštevanju, da opisana dejanja ustrezajo dejanjem preganjanja, ki ga v tem primeru izvaja nedržavni subjekt, podrobneje ugotoviti tudi, ali gre v konkretnem primeru za nedržavni subjekt po 3. alineji 24. člena ZMZ, torej, ali je mogoče dokazati, da država oziroma organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite.

9. Sodišče se tudi ne more strinjati s tem, da tožnica ni izkazala, da ji v primeru vrnitve grozi resna škoda. Treba je upoštevati, da so tožnici po njenih navedbah pobili vso družino in se lahko utemeljeno boji vrnitve. Razen tega je v osebnem razgovoru opisala dogodek, ko je približno osem mesecev po smrti sester prišla do svoje hiše in je prišlo do pretepa med moškimi, ki so spremljali njo, in Etoni. Rekla je tudi to, da so ji prijatelji povedali, da so jim Etoni rekli, da bodo tožnico ubili, ko se spet pojavi v vasi (str. 9 zapisnika). Na osebnem razgovoru (str. 10 zapisnika) je tožnica tudi povedala, da so ji Etoni tudi na tržnici grozili s smrtjo in tudi po zadnjem incidentu so ji zagrozili, da jo bodo ubili, če jo še kdaj vidijo v vasi.

10. Zaradi zgoraj navedene napačne uporabe materialnega prava je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).