Jedro

Obdolženčev zagovornik v pritožbi ne pove, iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP bi naj prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Ko pa navaja, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je obdolženec vedel, da oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja še ni bila stara 15 let, kot tudi ne z vprašanjem, ali obstaja in v čem se kaže očitno nesorazmerje med zrelostjo obdolženca in oškodovanke, pa tudi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za to kršitev namreč ne gre v primeru, ko sodba nima razlogov o kakšnem odločilnem dejstvu, ker ga sodišče sploh ni ugotavljalo. V takem primeru gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada za njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen dve leti zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika, proračun. Sodišče prve stopnje pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov pooblaščenke oškodovanke, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik v pritožbi ne pove, iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP bi naj prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Ko pa navaja, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je obdolženec vedel, da oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja še ni bila stara 15 let, kot tudi ne z vprašanjem, ali obstaja in v čem se kaže očitno nesorazmerje med zrelostjo obdolženca in oškodovanke, pa tudi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za to kršitev namreč ne gre v primeru, ko sodba nima razlogov o kakšnem odločilnem dejstvu, ker ga sodišče sploh ni ugotavljalo. V takem primeru gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Obdolženčev zagovornik sicer v uvodu pritožbe ne navede, da se pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar pa iz pritožbene obrazložitve izhaja, da se pritožuje tudi iz tega pritožbenega razloga, in sicer 2. točke 372. člena ZKP, saj je po njegovem mnenju bil prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. To kršitev pritožba vidi v okoliščini, da je Kazenski zakon do leta 1999 kot zakonski znak navedenega kaznivega dejanja navedel starost žrtve 14 let, od leta 1999 dalje pa velja zvišana starostna meja 15 let in bi torej domnevni storilec glede na dolgoletno sodno prakso lahko bil v pravni zmoti. Takšnemu stališču pritožbe ni moč pritrditi. Pritožba namreč povsem spregleda, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v letu 2006, ko je spremenjena določba 183. člena KZ veljala že sedem let, po drugi strani pa je oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja obdolženca napolnila šele dobrih 14 let (14 let in dva meseca). Zato se obdolženec ne more uspešno izgovarjati na okoliščino, da iz upravičenih razlogov ni mogel vedeti, da je to dejanje, ki ga je obtožen, prepovedano. Da je obdolženec dobro vedel, da je njegovo ravnanje prepovedano, je moč zaključiti tudi na podlagi njegove prepovedi oškodovanki o tem govoriti drugim, kot tudi na podlagi groženj s fizičnim obračunom oškodovanki, če bi to storila. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je obdolženec vedel, koliko je bila stara oškodovanka v letu 2006, prav tako pa tudi ne z vprašanjem o obstoju očitnega nesorazmerja med zrelostjo obdolženca in oškodovanko. Zato bi prvostopenjsko sodišče moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi na ta vprašanja dal ustrezne odgovore, zaslišati pa bi tudi moralo še predlagane priče. Posebej še poudarja pritožba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti oškodovankini izpovedbi, saj njena izpovedba ni jasna in ni prepričljiva in jo je tudi spreminjala, saj je najprej govorila o drugem fantu iz Šalovec, potem pa še o tem, da je spolno razmerje imela z nekim fantom iz Doliča. Pritožbi se tudi zdi nezaslišano, da je prvostopenjsko sodišče odločanje o krivdi prepustilo izvedenki.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame obdolžencu, ampak prav izpovedbam oškodovanke in ugotovitvam izvedenke. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožba tako povsem spregleda, da je prvostopenjsko sodišče na strani sedem izpodbijane sodbe v tretjem odstavku obširno in prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je obdolženec vedel, da oškodovanka še ni stara 15 let. Prav tako je navedlo, v čem se kaže očitno nesorazmerje med zrelostjo obdolženca in oškodovanko. S temi razlogi se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče in jim nima ničesar dodati. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo prav, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje novih prič in določitev izvedenca, saj je prvostopno sodišče zgoraj navedene odločilne okoliščine ugotovilo na podlagi drugih že izvedenih dokazov in jih tudi sprejemljivo obrazložilo. Povsem utemeljeno je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče verjelo izpovedbi oškodovanke, saj je obdolženčevo ravnanje z njo podrobno in natančno opisala. Ker pa je ob ugotovitvi, da je noseča, bila v veliki stiski in iz razlogov, ki jih je navedla izvedenka, ni želela oziroma ni smela izdati obdolženca, je na začetku svojega izpovedovanja govorila o drugem fantu, za katerega se je na koncu ugotovilo, da v resnici sploh ne obstaja. Kot priča zaslišani ... pa je prav tako odločno zanikal, da bi bil v kakršnikoli zvezi z oškodovanko oziroma da bi z njo imel razmerje. Ni moč pritrditi pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče preložilo pristojnost odločanja o obdolženčevi krivdi na izvedenko ter da je krivdorek gradilo na njeni ugotovitvi, da oškodovanka v konkretnem primeru govori resnico. Pritožba namreč ne upošteva vsebine odredbe sodišča izvedenki in ne upošteva ugotovitev izvedenke, ki jih je podrobneje razložila v svojem psihiatričnem izvedenskem mnenju o duševnem stanju oškodovanke pod naslovom Izvid in mnenje (list. št. 116 in 117 spisa). V odgovorih na vprašanja sodišča je izvedenka predvsem poudarila, da ni mogoče dvomiti v dejstvo, da je oškodovanka doživela spolna dejanja, kot ni mogoče dvomiti v njene pripovedi glede izvajalca teh dejanj ter da je njene pripovedi o drugem fantu potrebno razumeti bodisi kot prikrivanje identitete pravega storilca zaradi strahu pred grožnjami ali pa kot znak njene takratne lojalnosti do njega. Iz odgovorov izvedenke na vprašanja sodišča pa ni moč zaključiti, da je izvedenka odločala o krivdi, saj je o njej odločilo sodišče po izvedenem dokaznem postopku.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji in ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja – predvsem njene posledice na oškodovanki, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazen. Okoliščin, ki jih ponuja pritožba, in sicer da je oškodovanka razvita tako duševno kot telesno ter da sta obdolženec in oškodovanka pripadnika romske populacije, ni moč upoštevati kot olajševalnih, še manj pa je obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje moč izreči pogojno obsodbo. Ta se lahko izreče le tistemu storilcu, pri katerem je mogoče pričakovati, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Glede na to, da je obdolženec že bil kaznovan pred sodiščem za kaznivo dejanje, mu ni moč zaupati, da kaznivih dejanj ne bi ponovno storil. Glede na navedeno je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da bo na obdolženca vzgojno vplivala le izrečena kazen zapora.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).