Jedro

Za presojo kršitev pravic obrambe (zaradi zavrnitve dokaznih predlogov) so relevantne le navedbe, s katerimi je obramba utemeljevala svoje dokazne predloge v rednem postopku - s spremembo argumentacije zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne more spodnesti.

Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, ki terja pritegnitev izvedenca, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo, opr. št. K 98/2007 z dne 12.5.2008 obsojenega S.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika proračun, da pa je obsojenec dolžan plačati stroške oškodovankine pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada za obsojenčevega zagovornika izplačajo iz proračuna.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, podrejeno pa sodbo izpodbija tudi zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi (očitno mišljeno spremeni) in obsojenca oprosti obtožbe, v primeru razveljavitve pa zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru navaja, da zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato predlaga, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Obsojeni S.K. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je oškodovanka V.K. med postopkom spreminjala svojo izpovedbo, tako da je enkrat imenovala enega, drugič drugega fanta, s katerim da je zanosila, šolski socialni delavki "natrosila" eno zgodbo, kasneje pa povedala nekaj povsem drugega, tako da navedba sodišča, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva in verodostojna, v nobenem primeru ne drži. V takem sklepanju sodišča obsojenčev zagovornik vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba nima pomembnih in potrebnih razlogov oziroma so ti nejasni ali v nasprotju z izpovedbami prič in listinami, ki se nahajajo v spisu.

7. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu velja načelo dispozitivnosti (izjema je uporaba načela beneficium cohesionis iz drugega odstavka navedenega člena in odločanje na podlagi 427. členu ZKP). Zato mora vložnik v zahtevi zatrjevane kršitve določno obrazložiti (substancirati), saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Z navedbami, s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je ostal na ravni posplošenega zatrjevanja. Ker uveljavljene kršitve ni konkretiziral je bilo v tem delu iz tega razloga zahtevo zavrniti.

8. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo vsem dokaznim predlogom državnega tožilca ter "gladko" in brez obrazložitve neutemeljeno zavrnilo vse sicer tehtne dokazne predloge obrambe. Med temi sta tudi predloga za zaslišanje prič S.B. in D.B., ki bi potrdili, da je oškodovanka izjavila, da obsojenec ni storilec kaznivega dejanja in da se mu želi s kazenskim postopkom maščevati. Po vložnikovem mnenju je s takim načinom vodenja postopka dejansko onemogočilo obsojenčevo obrambo. Zahteva poudarja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe tudi z opredelitvijo nalog izvedenki psihiatrične stroke, saj je obramba odreditev izvedenstva predlagala zaradi razjasnitve vprašanja, ali je podano očitno nesorazmerje med zrelostjo obsojenca in oškodovanke. Vložnik izpostavlja, da sodišče ne razpolaga s takšnim strokovnim znanjem, ki bi mu omogočalo presojo tega vprašanja, posebej spričo dejstva, da je obsojenec končal šolo s posebnim prilagojenim programom in njegove znižane "integralne ravni", ki je pod tisto letom primerno. Po vložnikovem mnenju je sodišče izvedenko psihiatrične stroke pritegnilo v postopek, da bi potrdila verodostojnost in resničnost oškodovankinih izjav, kar je ta tudi storila, čeprav taka presoja spada v izključno domeno sodišča. Kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP je po vložnikovem mnenju podana tudi zato, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za odreditev izvedenstva ginekološke stroke, da bi ugotovil trajanje nosečnosti, kar bi omogočalo presojo verodostojnosti oškodovankinih izjav o tem, kdaj sta z obsojencem spolno občevala.

9. Zagovornik obsojenega S.K. je na glavni obravnavi predlagal, da se v zvezi z izvedbo priče G.H. o tem, kar naj bi ji povedala B.K. kot priči zaslišita tudi S.B. in D.B. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga na glavni obravnavi s sklepom kot nepotrebna zavrnilo, v razlogih pa navedlo, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da z njunim zaslišanjem dejanskega stanja glede tega, ali je oškodovankina sestra V.K. v navzočnosti prič in G.K. povedala, da oškodovanka hodi z B.Š., ne bo mogoče bolje razjasniti. Zavrnitev dokaznih predlogov je utemeljilo tudi z navedbami, da sta oškodovanka in priča B.Š. to odločno zanikala, prav tako tudi oškodovankina sestra B.K., ki ji je G.K. pripisala navedeno izjavo.

10. Sodišče mora pri odločanju o dokaznih predlogih obrambe za izvedbo posameznih dokazov upoštevati naslednja merila: a) ali je predlagani dokaz pravno relevanten; b) ali predlagani dokaz sploh obstaja; c) ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in č) ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. Sodišče sme dokazne predloge zavrniti, če se izkaže: a) da predlagani dokaz ni pravno relevanten; b) da predlagani dokaz sploh ne obstaja; c) ko postane očitno, da dokaz ne more biti uspešen; č) da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo in d) če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

11. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko ta to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, za kaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

12. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v nasprotju s spisovnimi podatki navaja, da je dokazna predloga za zaslišanje S.B. in D.B. podal, da bi dokazal, da je oškodovanka izjavila, da obsojenec ni storilec kaznivega dejanja in da se mu želi s kazenskim postopkom samo maščevati. Kakor je bilo že pojasnjeno je na glavni obravnavi predlog podal zaradi ugotovitve ali je oškodovanka v navedenem času hodila s pričo B.Š., kar pa z vprašanjem ali je obsojenec storilec kaznivega dejanja in z zatrjevanjem razčiščevanjem oškodovankine maščevalnosti, nima prav nobene zveze. Za presojo kršitev pravic obrambe so relevantne le tiste navedbe, s katerimi je ta utemeljevala svoje dokazne predloge v rednem postopku. S spremembo argumentacije, ki je v rednem postopku ni navajal, in na katero se sklicuje v izrednem pravnem sredstvu, zato vložnik zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne more spodnesti.

13. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi predlagal, da sodišče opravi poizvedbe o trajanju nosečnosti do umetne prekinitve in s tem v zvezi "angažira izvedenca", ki se bo lahko opredelil o možnem času zanositve. Sodišče je predlog obrambe zavrnilo z utemeljitvijo, da podatki navedeni v zapisniku seje Komisije I. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti z dne 20.9.2006 iz katerega je razvidno, da je bila ob pregledu ugotovljena nosečnost v trajanju 12 tednov, zadoščajo za ugotovitev približnega datuma zanositve, ki pade na čas konec junija ali v začetku julija, kar ni v nasprotju z oškodovankinimi navedbami. Glede na tako določne podatke o trajanju oškodovankine nosečnosti v navedenem zapisniku je očitno, da predlagani dokaz ni mogel biti uspešen in je zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana odločitev razumna.

14. Prav tako ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev "ustreznega" izvedenca, ki bi se ob upoštevanju obsojenčevih osebnostnih lastnosti lahko opredelil ali je podana očitna nesorazmernost med zrelostjo obsojenca in oškodovanke. V razlogih, s katerimi je obrazložilo svojo odločitev, je sodišče navedlo, da samo sklicevanje obrambe na dejstvo, da je obsojenec obiskoval šolo s prilagojenim programom za izvedbo tega dokaza ne zadošča, saj se je sodišče z neposredno zaznavo na obravnavah prepričalo, da obsojenec razumno spremlja potek postopka, podaja pripombe k izpovedbam prič, dobro razume pojme kot so družina, odnosi, razmerje in podobno, da ne gre prezreti, da je poročen, oče enega majhnega otroka, pri čemer pa da ni zanemarljivo, da je oškodovanka kar petnajst let mlajša in da ga je tudi sama zavračala z navedbo, da je zanjo prestar.

15. Sodnik mora dobro poznati pravno stroko, od njega se pričakuje, da je povprečno strokovno razgledan tudi na drugih področjih, ne pa tudi, da obvlada specialnosti drugih strok. Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost. Dokazna ocena ugotovljenih okoliščin konkretnega primera z vidika presoje obstoja očitne nesorazmernosti med zrelostjo obsojenca in oškodovanke, ne presega praga tiste povprečne strokovne razgledanosti, ki sodišču dovoljuje (omogoča), da tako dejansko vprašanje razreši samo. Kolikor vložnik v zahtevi trdi, bi sodišče to dejansko vprašanje lahko razjasnilo le s pritegnitvijo izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, da je zato, ker tega ni storilo, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, mu ni mogoče pritrditi.

16. Sodišče je v odredbi o izvedenstvu s področja otroške in mladostniške psihiatrije, ki ga je zaupalo M.T., zapisalo tudi, naj se izvedenka izjavi, ali lahko z gotovostjo oziroma s kakšno stopnjo verjetnosti potrdi, da je obdolženi S.K. storil zoper oškodovanko V.K. spolna dejanja in tudi da se opredeli do reakcije oškodovanke, ki jo je navedla priča K.M., da je najprej v zagovoru v zvezi s tem omenjala nekega fanta iz Š., ki ga je tudi opisala, šele pozneje pa povedala, da naj bi dejanje storil sosed. Sodnik v nalogu izvedenca ne sme zahtevati ocene kontradiktornih dokazov, neustrezno nalogo pa mora izvedenec šteti kot nezapisano. Tako je izvedenka v konkretni zadevi tudi ravnala, tako da se je v mnenju opredelila le do oškodovankinih osebnostnih, čustvenih in izraznih značilnosti ter na tej podlagi tudi o verjetnosti, ali je bila spolno zlorabljena. Zato se sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zakonito oprlo na ta dokaz, pri čemer pa je določno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je storilec kaznivega dejanja ravno obsojeni S.K. 17. Vložnik v zahtevi navaja, da je bistvena kršitev določb postopka podana tudi zato, ker je iz sodbe razvidno, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega, da je oškodovanko v mesecu maju 2006 poljubljal, jo otipaval po nogah, čeprav je oškodovanka na glavni obravnavi povedala, da tega obsojenec ni počel. Iz takšne utemeljitve ni razvidno katero procesno kršitev vložnik sploh uveljavlja. Iz izpovedbe oškodovanke B.K., ki jo je v sodbi povzelo tudi sodišče prve stopnje razvidno, je razvidno, da je ta videla kako je obsojenec njeno sestro poljubljal in otipaval po nogah. Z nasprotnimi navedbami zato vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

18. Vložnik v zahtevi tudi pravi, da je v postopku predlagal DNK analizo zato, da bi dokazal, da obsojenec z oškodovanko ni spolno občeval, vendar pa je sodišče obsojenčev predlog zavrnilo. V času, ko je bil ta dokaz podan, ga tudi po navedbah vložnika ni bilo mogoče več izvesti, saj odpravljeni plod ni bil zavarovan. Že na tej točki je zato jasno, da tudi v tem pogledu obsojencu pravica do obrambe ni bila kršena. Obsojenčev zagovornik v zahtevi ni utemeljil navedbe, da je sodišče dejstvo, da plod ni bil zavarovan, štelo v obsojenčevo škodo, namesto da bi ga obravnavalo nevtralno, torej da ne gre za obsojencu niti korist niti v škodo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz sodb sodišča prve in druge stopnje ni razvidno, da bi sodišče na podlagi neopravljene DNK analize ploda prejelo kakršnekoli dejanske sklepe, ki bi bili v obsojenčevo škodo.

19. Zatrjevane kršitve kazenskega zakona vložnik sploh ni obrazložil, zato tudi v tem pogledu z zahtevo ne more biti uspešen.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega S.K. niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena obsojenca, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo plačila sodne takse.