Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (sodišče druge stopnje pa temu pritrdilo), »da je imela tožena stranka pridržno pravico, tako da je [bil] podan pravni temelj za zadržanje izdelkov«. Če ne na podlagi zastavne pravice, pa na podlagi pridržne pravice. Pri vprašanju pravne podlage za zadržanje izdelkov (obdelovancev) gre namreč za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati. Tako kot sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka tudi ni vezano na pravno podlago, s katero tožena stranka utemeljuje nasprotovanje tožbenemu zahtevku oziroma materialni ugovor (če je le navedla dejstva, s katerimi ga utemeljuje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 330,48 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0003 Ig 2005/04831 z dne 30. 6. 2005 razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke(1) zavrnilo (1. točka izreka njegove sodbe). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 1.865,96 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka njegove odločbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka njegove sodbe). Glede na to je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (drugi odstavek izreka njegove sodbe).

3. Tožeča stranka je predlagala dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče jo je s sklepom III DoR 79/2010-7 z dne 21. 12. 2010 dopustilo glede vprašanja, »ali so trditve tožene stranke in na njihovi podlagi ugotovljena dejstva dajala dovolj podlage za obstoj pridržne pravice tožene stranke nad predmeti (obdelovanci) tožeče stranke«.

4. Zato je tožeča stranka vložila revizijo »zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka«. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma njuno spremembo z ohranitvijo izdanega izvršilnega sklepa v veljavi v njegovem naložitvenem delu. Pri tem je zahtevala povrnitev revizijskih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije (kot neutemeljene). Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

Uporabljeni predpisi.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 5. 3. 2010, kar je po uveljavitvi sprememb in dopolnitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) 1. 10. 2008. Zato je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 130. člena ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) v revizijskem postopku upoštevalo spremenjene in dopolnjene določbe ZPP.

7. Sporno pravno razmerje izvira iz časa pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ), ki je začel veljati 1. 1. 2002 (1.062. člen OZ). Zato ga je Vrhovno sodišče v skladu s 1.060. členom OZ presojalo po pravnih pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).(2) Pridržna pravica.

8. »Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev.« (prvi odstavek 286. člena ZOR) »Če je postal dolžnik plačilno nesposoben, ima upnik pridržno pravico, čeprav njegova terjatev še ni zapadla.« (drugi odstavek 286. člena ZOR)

9. »Upnik je dolžan vrniti stvar dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje njegove terjatve.« (288. člen ZOR) Trditve tožene stranke.(3)

10. Sodišče druge stopnje je v zvezi z ugovorom tožeče stranke (pritožnice), da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago spora, ker tožena stranka ni izrecno zatrjevala, da je uveljavljala pridržno pravico, ugotovilo, da je tožeča [pravilno tožena] stranka »zatrjevala tista pravno relevantna dejstva, in sicer, da tožeči stranki obdelovancev ni hotela izročiti, dokler ji tožeča stranka ne poplača prejšnjih že opravljenih storitev ali ponudi ustrezno zavarovanje z izročitvijo akceptnega naloga in I BON-a« (drugi odstavek obrazložitve na 3. strani njegove sodbe).

Dejansko stanje (ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje in preizkušeno s strani sodišča druge stopnje).(4)

11. Tožeča stranka »je imel[a] do tožene stranke na dan 19. 10. 1999 že zapadli obveznosti po računu št. 1-412-1027/99 v znesku 30.000,00 SIT in po računu št. 1-412-1180/99 v znesku 89.488,00 SIT, ki ju do 19. 10. 1999 toženi stranki še ni izpolnil[a]« (četrti odstavek obrazložitve na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje). Tožeča stranka je toženi stranki na njeno zahtevo sicer izročila akceptni nalog, vendar brez obrazca I BON (peti odstavek obrazložitve na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje). Ker pa tožeča stranka ni bila pripravljena predložiti obrazca I BON, se tožena stranka ni mogla prepričati o ustreznosti zavarovanja z izročenim akceptnim nalogom. Zato je tožeči stranki odrekla izročitev obdelovancev, ki jih je imela v svojih rokah (prvi odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Revizija ni utemeljena.

12. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar pa jo je mogoče vložiti zaradi kršitve (prvega odstavka) 7. člena ZPP (tudi prvega odstavka 180. člena ZPP in 212. člena ZPP), na katerega se navezuje uveljavljana bistvena postopkovna kršitev.

13. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, [in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale,] »če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati«, vendar v obravnavanem sporu ne gre za problem nedovoljenega razpolaganja z zahtevki (drugi odstavek 7. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP).

14. Zato je Vrhovno sodišče preizkusilo, s katerimi navedbami (in dokazi) je tožena stranka izpodbijala navedbe (in dokaze) tožeče stranke (212. člen ZPP in drugi odstavek 278. člena ZPP), oziroma kakšno dejansko stanje sta na njihovi podlagi ugotovili sodišči nižjih stopenj.

15. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta na dan 19. 10. 1999 že zapadli obveznosti tožeče stranke po računu št. 1-412-1027/99 in po računu št. 1-412-1180/99 (četrti odstavek obrazložitve na 5. strani njegove sodbe). Tožeča stranka te ugotovitve ni izpodbijala s pritožbo, temveč šele z revizijo. Zato ne gre za upoštevno bistveno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 7. člena ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

16. Ker z revizijo ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, Vrhovno sodišče v zvezi z navedenima računoma tudi ni upoštevalo revizijskih navedb (o zmotnih oziroma pomanjkljivih ugotovitvah in napačnih ocenah sodišč nižjih stopenj), ki v navedenem pogledu ugotovljeno dejansko stanje obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo nasprotujejo.

17. Tožeča stranka (revidentka) je sodiščema nižjih stopenj očitala, da nista upoštevali, da »tožena stranka ni uveljavljala pridržne pravice, saj je tožena stranka izrecno navedla, da izročitve izdelkov ni pogojevala z zahtevo po plačilu«. Vendar pa očitek ni utemeljen, saj iz navedb tožene stranke izhaja, da »je zahtevala plačilo ali nekakšno zagotovilo, da bo storitev plačana, ker je tožnik toženki takrat dolgoval še obveznosti iz predhodnih poslovnih razmerij« (drugi odstavek III.b. točke njene 2. pripravljalne vloge z dne 27. 10. 2008), ter da je imela »pravico pogojevati izročitev izdelkov z zahtevo po plačilu« (peti odstavek III.b. točke njene 2. pripravljalne vloge z dne 27. 10. 2008). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (sodišče druge stopnje pa temu pritrdilo), »da je imela tožena stranka pridržno pravico, tako da je [bil] podan pravni temelj za zadržanje izdelkov« (predzadnji stavek prvega odstavka obrazložitve na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje).(5) Če ne na podlagi zastavne pravice(6), pa na podlagi pridržne pravice (zadnji stavek prvega odstavka obrazložitve na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje). Pri vprašanju pravne podlage za zadržanje izdelkov (obdelovancev) gre namreč za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati (smiselno tretji odstavek 180. člena ZPP)(7). Tako kot sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka tudi ni vezano na pravno podlago, s katero tožena stranka utemeljuje nasprotovanje tožbenemu zahtevku oziroma materialni ugovor (če je le navedla dejstva, s katerimi ga utemeljuje).(8)

18. Tožeča stranka je šele v pritožbi (v drugem odstavku na njeni 4. strani) navedla, da naj bi bile stvari, ki jih je dala v obdelavo toženi stranki (obdelovanci), »dejansko polizdelki, namenjeni za predelavo«, in zaradi tega izvzeti iz izvršbe po prvem odstavku 80. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker tega ni opravičila v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče pravilno ni upoštevalo njenega sklicevanja na navedeno zakonsko določbo. Pri tem pa glede na jasno določbo prvega odstavka 80. člena ZIZ ni šlo za nikakršno procesno presenečenje, kot to imputira revidentka; morda kvečjemu za subjektivno presenečenje za njo kot pritožnico, kar pa ni pravno upoštevno.

19. Sicer pa tudi ni videti neposredne pravno relevantne povezave med pridržno pravico in določbo prvega odstavka 80. člena ZIZ, saj možnost poplačila iz (vrednosti) pridržane dolžničine stvari oziroma izvršljivost ni zakonski pogoj za izvrševanje pridržne pravice. Poleg tega iz drugega odstavka 80. člena ZIZ(9) izhaja, da predmeti iz prvega odstavka 80. člena ZIZ (med njimi tudi polizdelki, namenjeni za predelavo, katere naj bi predstavljali pridržani obdelovanci) niso absolutno izvzeti iz izvršbe.

20. Tožeča stranka (revidentka) je sodiščema nižjih stopenj tudi očitala, da nista upoštevali, da »predstavlja akceptni nalog ustrezno zavarovanje terjatve«. Vendar očitek ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da dani akceptni nalog v okoliščinah konkretnega primera, ko tožena stranka brez obrazca I BON ni mogla preveriti plačilne sposobnosti tožeče stranke za poplačilo terjatve (plačilo posla), ni predstavljal ustreznega (učinkovitega) zavarovanja v smislu 288. člena ZOR (zadnji odstavek obrazložitve na 2. strani njegove sodbe, ki se nadaljuje s prvim odstavkom obrazložitve na 3. strani njegove sodbe). Iz ugotovitve sodišča prve stopnje namreč (»upoštevajoč dopis tožene stranke z dne 19. 10. 1999« (prilogo A3)) izhaja, »da po informacijah tožeče stranke ta ni [imela] denarja na računu« (predzadnji stavek prvega odstavka obrazložitve na 6. strani njegove sodbe). Ker navedene ugotovitve tožeča stranka ni izpodbijala s pritožbo niti z revizijo, Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb (o zmotnih oziroma pomanjkljivih ugotovitvah in napačnih ocenah sodišč nižjih stopenj), ki v tem pogledu ugotovljeno dejansko stanje obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo nasprotujejo.

21. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(10) (oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(11)).

22. Iz vsega navedenega izhaja, da izpodbijana sodba (kar se tiče ugotovitve dejanske podlage za obstoj pridržne pravice) ni obremenjena z zatrjevano postopkovno kršitvijo (ki bi lahko vplivala na njeno zakonitost in pravilnost). To pa posledično pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj zakonito in pravilno ugotovili dejansko stanje, ki je bilo podlaga za uporabo materialnega prava.

Odločitev o reviziji.

23. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

24. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka).

25. Poleg tega je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni toženi stranki povrniti 330,48 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka).

26. Revizijsko sodišče je toženi stranki priznalo 275,40 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora in 55,08 EUR 20% davka na dodano vrednost od odvetniške storitve; medtem ko ji ni priznalo stroškov sodnih taks za odgovor na revizijo, saj ni izkazala njihovega plačila. Navedene stroške je revizijsko sodišče glede na prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT).

27. Od priznanih stroškov revizijskega odgovora gredo toženi stranki za primer zamude zahtevane zamudne obresti (III. točka izreka). (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006) .

Op. št. (1): Tožeča stranka je vtoževala glavnico 1,269.054,10 SIT (sedaj 5.295,67 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2001 do plačila, na podlagi računa, št. 014/01 z dne 30. 4. 2001), s katerim je toženi stranki zaračunala zadržano blago. Tožena stranka je namreč pridržala material oziroma opremo tožeče stranke, ki jo je zanjo termično obdelala.

Op. št. (2): Glej tudi peti odstavek obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Pri trditvah tožene stranke gre za navedbo dejstev, s katerimi je izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke (212. člen ZPP in drugi odstavek 278. člena ZPP).

Op. št. (4): Pri ugotovljenem dejanskem stanju gre za ugotovitev odločilnih (pravno relevantnih) dejstev s strani sodišča (a contrario 340. člen ZPP).

Op. št. (5): Da je tožena stranka pogojevala »izročitev blaga s plačilom [predračuna št. 5-412-138/99 ter s plačilom] preteklih zapadlih računov«, izhaja tudi iz prve alineje dokaznega predloga tožeče stranke, podanega na naroku za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z dne 24. 10. 2008; neplačilo računov pa tudi iz dopisa tožene stranke z dne 19. 10. 1999, ki ga je tožeča stranka na navedenem naroku predložila kot dokaz (prilogo A3).

Op. št. (6): Mišljena je zastavna pravica prevzemnika posla (podjemnika, izvajalca) iz 628. člena ZOR. Stranki spora sta namreč sklenili pogodbo o delu, katere predmet je bila storitev tožene stranke (termična obdelava materiala oziroma opreme tožeče stranke).

Op. št. (7): Sodišče navedena in ugotovljena dejstva subsumira pod pravno normo materialnega prava, na katero se navezuje takšna pravna posledica, kot jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom oziroma tožena stranka z materialn(opravn)im ugovorom (v konkretnem sporu z ugovorom o močnejši pravici, ki ovira tožnikov zahtevek).

Op. št. (8): Glej 9., 10. in 15. točko komentarja dr. Vesne Rijavec v »Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen)«, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 562-564. Op. št. (9): »Predmeti iz prvega odstavka tega člena [to je 80. člena ZIZ] niso izvzeti iz izvršbe …………... v primeru, kadar se vodi izvršba zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tem predmetu.« Op. št. (10): US tako že v sklepu Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (glej 2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (11): US tako že v odločbi Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (glej 11. točko njene obrazložitve).