Jedro

Akceptni nalog predstavlja ustrezno zavarovanje upnikove terjatve le v primeru, če ima dolžnik na svojem računu denarna sredstva za poplačilo terjatve, v nasprotnem primeru je tako zavarovanje neučinkovito. Podatke o plačilni sposobnosti dolžnika pa nudi bonitetno poročilo, kot ga je zahtevala tožena stranka s predložitvijo I BON-a. Da bi torej tožena stranka lahko presodila, ali ima za poplačilo zapadlih terjatev v izročenem akceptnem nalogu ustrezno zavarovanje, je torej utemeljeno od tožeče stranke pred izročitvijo tožnikovih obdelovancev zahtevala tudi predložitev I BON-a, ki pa ga tožeča stranka toženi stranki ni bila pripravljena predložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. 0003 Ig 2005/04831 z dne 30. 06. 2005 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.865,96 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z njegovo ugotovitvijo, da je tožena stranka naročeno delo opravila v pogodbeno dogovorjenem roku do 19. 10. 1999 z izpodbijanjem verodostojnosti izpovedbe priče G. V.. Prvostopenjsko sodišče je namreč navedeno dejstvo ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe J. F., ki je skladna z izpovedbo V. ter dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 21. 10. 1999, torej tudi po skrbni presoji drugih izvedenih dokazov. Na drugačno presojo izvedenih dokazov pa ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki dne 19. 10. 1999 izstavila predračun in ne računa.

Po 1. odst. 286. člena ZOR ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, pravico to stvar pridržati, dokler mu ni plačana terjatev. Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imel do tožene stranke na dan 19. 10. 1999 že zapadli obveznosti po računu št. 1-412-1027/99 v znesku 30.000,00 SIT in po računu št. 1-412-1180/99 v znesku 89.488,00 SIT, ki ju do 19. 10. 1999 toženi stranki še ni izpolnil. Čim pa je tako, je že na podlagi teh neplačanih računov tožena stranka utemeljeno uveljavljala pridržno pravico s tem, ko do njihovega poplačila ali tožnikovega ustreznega zavarovanja le-tega ni hotela tožeči stranki izročiti opravljenega dela oziroma tožnikovih stvari. Podlago za tako ravnanje je imela tožena stranka v zgoraj citiranem določilu ZOR. Nerelevantno je zato pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da pa račun št. 1-412-1219/99 v znesku 202.300,00 SIT do 19. 10. 1999 še ni zapadel v plačilo. Da tožena stranka ni imela pridržne pravice na stvareh tožnika, ker je šlo za polizdelke tožeče stranke, ki so po 1. odst. 80. člena ZIZ izvzeti iz izvršbe, pa je tožeča stranka prvič zatrjevala šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče te pritožbene trditve kot pritožbene novote skladno s 1. odst. 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj pritožnica ni verjetno izkazala, niti pojasnila, zakaj je brez svoje krivde ni mogla navesti že v prvostopenjskem postopku.

Po 288. členu ZOR je upnik dolžan vrniti stvar dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka z izročitvijo akceptnega naloga na zahtevo tožene stranke le-tej dala ustrezno zavarovanje, da pa je tožena stranka neutemeljeno pogojevala še dobavo I BON-a, ki pa ne pomeni nobenega zavarovanja, niti zavarovanja ne utrjuje. Akceptni nalog predstavlja ustrezno zavarovanje upnikove terjatve le v primeru, če ima dolžnik na svojem računu denarna sredstva za poplačilo terjatve, v nasprotnem primeru je tako zavarovanje neučinkovito. Podatke o plačilni sposobnosti dolžnika pa nudi bonitetno poročilo, kot ga je zahtevala tožena stranka s predložitvijo I BON-a. Da bi torej tožena stranka lahko presodila, ali ima za poplačilo zapadlih terjatev v izročenem akceptnem nalogu ustrezno zavarovanje, je torej utemeljeno od tožeče stranke pred izročitvijo tožnikovih obdelovancev zahtevala tudi predložitev I BON-a, ki pa ga tožeča stranka toženi stranki ni bila pripravljena predložiti. Ker se tožena stranka o ustreznosti zavarovanja plačil z izročitvijo akceptnega naloga ni mogla prepričati, je utemeljeno tožeči stranki odrekla izročitev obdelovancev, ki jih je imela v svojih rokah. Čim pa je tako, tožena stranka z neizročitvijo obdelovancev tožeči stranki dne 19. 10. 1999 ni ravnala protipravno. Protipravnost pa je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno izpolnjene. Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka kasneje v izvršilnem postopku toženi stranki plačala vse toženkine terjatve in ji je zato pridržna pravica prenehala. Pritožnica namreč ni niti trdila, da je od tožene stranke po svoji poravnavi obveznosti zahtevala izročitev stvari in da je ponje k toženi stranki prišla ter da ji je tudi tedaj tožena stranka odrekala izročitev, zato o protipravnosti ravnanja tožene stranke tudi po poplačilu njenih terjatev ni mogoče govoriti. Po 1. odst. 319. člena ZOR je dolžnik dolžan izpolniti obveznost, upnik pa sprejeti izpolnitev v kraju, ki je določen s pravnim poslom ali zakonom, iz trditev tožeče stranke na naroku dne 24. 10. 2008 (list. št. 27), da je I. B. prišel k tožencu po obdelovance dne 19. 10. 1999 pa je razbrati, da sta se pravdni stranki dogovorili za izročitev obdelovancev pri toženi stranki in je bil izpolnitveni kraj torej na sedežu tožene stranke in ne na sedežu tožeče stranke. Z vidika tožnika je bila torej izpolnitev obveznosti tožene stranke z izročitvijo stvari iskanina in ne prinosnina. Čim pa je tako, je neutemeljena tudi pritožbena trditev o neupravičeni obogatitvi tožene stranke in utemeljenosti njenega denarnega zahtevka iz tega naslova. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr.št. I Cpg 732/2009 z dne 14. 10. 2009 pritožnici pojasnilo, da je primarni način povrnitve prejetega iz naslova neupravičene obogatitve vrnitev stvari in le, kadar ta ni mogoča, je na mestu zahtevek na denarno restitucijo.

Pritožnica tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je preseglo trditveno podlago spora, ker tožena stranka ni izrecno zatrjevala, da je uveljavljala pridržno pravico. Tožeča stranka je namreč zatrjevala tista pravno relevantna dejstva in sicer, da tožeči stranki obdelovancev ni hotela izročiti, dokler ji tožeča stranka ne poplača prejšnjih že opravljenih storitev ali ponudi ustrezno zavarovanje z izročitvijo akceptnega naloga in I BON-a, da je prvostopenjsko sodišče lahko presojalo zatrjevano protipravnost ravnanja tožene stranke. Zatrjevana in ugotovljena dejstva pa je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno subsumiralo v inštitut upnikove pridržne pravice po določilih ZOR, iz tega pa pravilno zaključilo, da toženkino ravnanje, ker ni hotela tožniku izročiti obdelovancev, ni bilo protipravno.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, ni pa našlo kršitev, na katere je po 2. odst. 350. člena ZPP dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.