Jedro

Ker je delovno sodišče stvarno pristojno za spore v zvezi z nesrečami, ki jih pri opravljanju dela utrpijo dijaki oziroma študenti, je stvarno pristojno tudi za konkretno zadevo, v kateri je dijak delo opravljal brez veljavne študentske napotnice. Pri tem je treba upoštevati, da je imelo delo podobne značilnosti, kot jih ima delo delavca v delovnem razmerju in da ni bilo ovire, da tožnik študentske napotnice za obdobje, v katerem je prišlo do nesreče, ne bi dobil. Toženec je za nesrečo pri delu odgovoren tako po načelu vzročnosti kot krivdno. Obe ugotovljeni obliki odgovornosti se ne izključujeta, toženec je kot imetnik nevarnega stroja (stroja za izkoževanje) odgovoren za za škodo, ki iz stroja izvira, poleg tega je tudi krivdno odgovoren, ker je opustil dolžno ravnanje, da bi tožnika pravočasno in ustrezno opozoril in poučil, kako mora ravnati pri opravljanju dela.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba na pritožbo tožnika delno spremeni v 1. točki izreka v zvezi z 2. točko izreka ter na pritožbo toženca v odločitvi o pravdnih stroških (prvi odstavek 3. točke izreka) tako, da se v tem delu glasi: „1. Toženec F.R.K. je dolžan tožniku M.Ž. plačati znesek v višini 39.642,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 13. 9. 2005 dalje do plačila in znesek v višini 240,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2003 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožnik več, to je plačilo zneska 7.511,26 EUR s pp se zavrne.

3. Toženec je dolžan tožniku plačati njegove pravdne stroške v višini 3.073,32 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 122,89 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

V. Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo premoženjske škode (240,36 EUR s pp) se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da izplača tožniku odškodnino za nesrečo pri delu v višini 35.678,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 13. 9. 2005 dalje ter odškodnino v višini 216,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2003 dalje (pravilno od 31. 1. 2003 dalje) vse do plačila oziroma dokler vsota zapadlih, a neplačanih obresti ne doseže glavnice, v 15 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka je v preostalem delu tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo 11.497,07 EUR zavrnilo. V 3. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 3.448,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je naložilo tožencu, da je dolžan na račun sodnih taks plačati tudi znesek 426,34 EUR za tožbo in 426,34 EUR za sodbo, v 8 dneh in pod izvršbo (drugi odstavek 3. točke izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in toženec, oba iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo pritožbene stroške oziroma podredno, da zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik soodgovoren za nezgodo v deležu 10 %, saj je toženec za predmetno nezgodo odgovoren v celoti. Tožniku se je nesreča pripetila, ko je komaj dopolnil 18 let in pri delu na nevarnem stroju, ne da bi bil poučen o varnih pogojih dela. Stroj, na katerem je delal, ni imel zaščite, ki bi preprečevala nastanek poškodbe (ni bilo nameščenih ustreznih varoval). Tipka za izklop ni bila jasno označena, stroj ni imel pisnih navodil za delo, postavljen pa je bil tako, da delavec, ki je s strojem upravljal, ni mogel doseči stikala za izklop, kar vse je povzročilo hudo telesno poškodbo tožnika. Toženec je odgovoren, da je dopuščal delo tožnika na tem stroju, ki tudi ni bil poučen o variantah in možnostih, kako lahko pride do nezgode in kako ravnati, če pride do zastoja pri delu. Na tem stroju sploh ne bi smel nihče delati. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, v tem delu pa sodba tudi ni obrazložena. V prenizkem znesku je bila tožniku dosojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Odločitev o tem, da zakonske zamude obresti od prisojenih zneskov odškodnine prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, je napačna.

Toženec predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo ugovarjal stvarno pristojnost delovnega sodišča. V času nezgode med pravdnima strankama ni bilo vzpostavljenega razmerja študentskega dela, zato je podana pristojnost rednega sodišča. Delovni inšpektor je ugotovil, da je tožnik v času nezgode delal brez pravne podlage. Glede stvarne pristojnosti izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče enkrat utemeljuje svojo odločitev na objektivni odgovornosti toženca, drugič pa na njegovi krivdni odgovornosti, zato je sodba v tem delu nesklepčna. Stroj za izkoževanje ni nevarna stvar, ker je delovno področje stroja dajanje mesa na tekoči trak in nič drugega. Tak zaključek potrjuje tudi 6. točka izvedeniškega mnenja. Predmetni stroj je postal nevaren šele z nepravilno uporabo, ker je tožnik v času obratovanja stroja segel v neposredno področje noža, ne da bi pred tem stroj izključil. Vsak otrok ve, da se ne sme segati med nože, ko ti delujejo. Tožnik pa tega pri 17-ih letih starosti ni vedel. Pri ugotavljanju vzročne zveze ni mogoče zanemariti tožnikove velike nepazljivosti in aktivnega ravnanja v smeri nastanka škode, na katero toženec ni mogel računati. Upoštevati bi bilo potrebno tudi, da je bil tožnik dijak živilske tehnologije, kjer se je že spoznal s stroji v živilski tehnologiji. Glede na navedeno ni podane vzročne zveze med ravnanjem toženca in nezgodo, saj je to vzročno zvezo pretrgalo oškodovančevo ravnanje, ker se ni držal danih navodil in splošno znanih navodil, da v času obratovanja rezil ne smeš segati v njihovo območje. Tožnik ni dokazal dejstva, da se je meso zataknilo in ga je z roko potisnil v stroj. Ker je nezgoda nastala izključno zaradi samovoljnega ravnanja oškodovanca, ne pa zaradi opustitve navodil toženca, opozorila na stroju in varnostnega gumba, je pretrgana vzročna zveza med ravnanjem imetnika nevarne stvari in nezgodo. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker je nesklepčna in ker dejansko stanje ni popolno ugotovljeno glede na različne navedbe varnostnega inženirja in izvedenca. V tistem času je bil sprejet nov Zakon o varovanju zdravja pri delu, katerega veljavnost je bila dvakrat odložena. V času nezgode še niso veljali vsi pravilniki, na katere se sklicuje izvedenec v svojem mnenju, sodišče pa jih je kljub temu upoštevalo pri svoji odločitvi. Ravnanje toženca se tako presoja po pravilih, ki v času nezgode sploh še niso veljala. Odmerjena odškodnina za fizične in duševne bolečine je previsoka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo narkotikov, ki jih je tožnik prejemal v času posegov, tako da v tem času ni zaznal niti fizičnih, še manj pa duševnih bolečin.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev ugodilnega dela izpodbijane sodbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti po tožencu zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po obširnem in podrobno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zaključilo, da je delovno sodišče pristojno za rešitev tega spora v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo 5. 7. 2002, ko je tožniku pri delu na stroju za izkoževanje desno roko potegnilo v stroj, pri čemer je utrpel obsežne poškodbe te roke. Ugotovilo je, da je toženec odgovoren za to nesrečo po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (kot imetnik nevarnega stroja) in da je toženec za nesrečo tudi krivdno odgovoren (ker tožnika ni ustrezno poučil o varnem delu in o nevarnostih, ki bi lahko pripeljale do nastanka nezgode). Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik soodgovoren za nesrečo do 10 %, ker bi se moral zavedati, da je v stroju rezilo in da mu lahko ob vrtečih se valjih potegne roko v stroj.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik vtoževal odškodnino tako za nepremoženjsko kot tudi za premoženjsko škodo v zvezi z zgoraj opisano nesrečo pri delu. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik od vtoževane odškodnine za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 3.800.000,00 SIT oziroma 15.857,12 EUR upravičen do odškodnine v znesku 3.000.000,00 SIT oziroma 12.518,78 EUR, iz naslova strahu v celotnem vtoževanem znesku 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,93 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR (od vtoževane odškodnine v znesku 2.500.000,00 SIT oziroma 10.432,31 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 3.500.000,00 SIT oziroma 14.605,24 EUR (od vtoževane odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 4.000.000,00 SIT oziroma 16.691,70 EUR). Poleg tega je ugotovilo, da je tožniku nastala tudi premoženjska škoda zaradi pregledov na K. v ... in pri izvedencu v višini potnih stroškov, ki so znašali 57.600,00 SIT oziroma 240,36 EUR. Tako ugotovljeno odškodnino za obe vrsti škod je zmanjšalo za 10 % (za kolikor naj bi bil tožnik soodgovoren za nastalo škodo) in jo naložilo v plačilo tožencu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od prisojene nepremoženjske škode od dneva vložitve tožbe dalje, od prisojene premoženjske škode pa od takrat, ko jo je tožnik vtoževal (31. 1. 2003). V zvezi z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je odločilo, da te prenehajo teči, ko sta glavnični denarni terjatvi poplačani, oziroma ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je za rešitev predmetnega spora pristojno delovno sodišče. Stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih določa 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004). Tako citirani člen (v točki e prvega odstavka) določa, da je delovno sodišče stvarno pristojno tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o opravljanju del otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov. Ker ZDSS-1 iz stvarne pristojnosti delovnega sodišča ni več izvzel odškodninskih sporov za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (kot je bilo to določeno v 2. točki 4. člena prej veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 19/1994 – 20/1998), je potrebno ugotoviti, da so delovna sodišča stvarno pristojna tudi za odškodninske spore v zvezi z nezgodami, ki jih pri opravljanju dela pri delodajalcu, ki jim delo omogoči, utrpijo tudi dijaki oziroma študenti. Ker je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil po uveljavitvi ZDSS-1 (zato ne pride v poštev 87. člena ZDSS-1), je delovno sodišče stvarno pristojno tudi za reševanje predmetnega spora. V zvezi s tem je neutemeljen toženčev ugovor stvarne pristojnosti delovnega sodišča, ker tožnik v času nezgode pri tožencu ni delal na podlagi študentske napotnice. Pri delu študentov z napotnico ustrezne organizacije gre tako kot pri delu ostalih oseb, naštetih v členu 5/1/e ZDSS-1 v bistvu za civilnopravno razmerje z delodajalcem. Zakonodajalec pa je tem osebam kljub temu dal položaj stranke v individualnem delovnem sporu in sicer zaradi podobnih razmerij, ki jih imajo te osebe napram delodajalcu, kot jih ima delavec, ki je pri delodajalcu v delovnem razmerju (podrejenost, dajanje navodil za delo,...; podobno tudi komentar ZDSS-1, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 42). Tožnik v času nesreče pri delu zares ni imel ustrezne napotnice, čeprav je iz priloge A7 in A8 razvidno, da je bil v šolskem letu 2001/2002 in 2002/2003 dijak srednje ... šole ..., smer živilski tehnik. Toženec je v svoji izpovedbi, podani na naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2005, pojasnil, da je tožnik že pred nesrečo delal pri njem. Iz listine z oznako „izdane napotnice od 1. 7. 2002 do 1. 8. 2002“ (A9) je razvidno, da je bila tožniku za delo pri toženi stranki izdana študentska napotnica za obdobje od 8. 7. 2002 do 15. 7. 2002 in da je toženec na račun študentskega servisa za tožnika nakazal tudi določen denarni znesek. Podobno izhaja tudi iz priloge A10 (kartica člana: M.Ž. od 1. 7. 2002 do 1. 9. 2002). Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da ni bilo ovire, da tožnik študentske napotnice za delo pri tožencu ne bi dobil tudi za obdobje, v katerem je prišlo do sporne nesreče pri delu. Kljub temu, da je tožnik delo pri tožencu opravljal brez študentske napotnice (to delo pa je imelo podobne značilnosti, kot ga ima delo, ki ga opravlja delavec, ki je pri delodajalcu v delovnem razmerju), je delovno sodišče pristojno za rešitev tega spora. V konkretnem primeru je namreč potrebno stvarno pristojnost sodišča ugotavljati glede na vsebinske značilnosti razmerja med tožnikom in tožencem, ki pa so bile, kot je bilo že ugotovljeno, zelo podobne delovnemu razmerju med delavcem in delodajalcem. Z ozirom na navedeno neobstoj študentske napotnice v spornem obdobju ni vplival na to, da je za reševanje predmetnega spora pristojno delovno sodišče (člen 5/1/e ZDSS-1). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da izpodbijana sodba o njegovem ugovoru stvarne pristojnosti nima razlogov. Do tega toženčevega ugovora se je namreč prvostopenjsko sodišče opredelilo na 3. strani obrazložitve, drugi odstavek.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s podrobno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovljeno objektivno in krivdno odgovornost toženca za nesrečo pri delu. V zvezi s tem so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe toženca o nesklepčnosti izpodbijane sodbe, zato ker naj bi bil po stališču sodišča prve stopnje toženec za nesrečo pri delu odgovoren tako po načelu vzročnosti kot tudi krivdno. Obe ugotovljeni obliki odgovornosti toženca se namreč ne izključujeta, saj je toženec kot imetnik nevarnega stroja odgovoren za škodo, ki od tega stroja izvira (150. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj., 149. člen OZ), poleg tega pa je tudi krivdno odgovoren (131. člen OZ, 135. člen OZ), ker je opustil dolžno ravnanje, da bi tožnika pravočasno in ustrezno opozoril in ga poučil, kako mora ravnati pri opravljanju dela na stroju za izkoževanje (23. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.). Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba toženca, da stroj za izkoževanje sam po sebi ni nevarna stvar, temveč je takšna stvar postal šele z nepravilnim ravnanjem tožnika. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil stroj za izkoževanje (ki so ga med drugim poleg transportnega traku in valjev sestavljali tudi noži za obrezovanje kože), na katerem je prišlo do nesreče pri delu, preslabo mehansko zaščiten, da je bilo možno z roko poseči v nevarno območje stroja, da stroj ni imel nameščenega stikala za izklop v sili, glavno stikalo pa je bilo zaradi lege stroja v prostoru (stroj je bil nameščen zelo blizu stene) težko dosegljivo, razen tega pa na stroju tudi ni bilo navodil za varno delo. Glede na navedeno je bil tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča stroj za izkoževanje nevarna stvar, za katerega je kot njegov imetnik odgovarjal toženec. Ta stroj je namreč glede na svoje lastnosti, način in mesto uporabe predstavljal povečano nevarnost za nastanek škode. Neutemeljene so tudi toženčeve pritožbene navedbe o tem, da ni odškodninsko odgovoren, ker naj bi tožnikovo nepravilno ravnanje pretrgalo vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se pridružuje obrazloženi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je poleg ostalih predpostavk za toženčevo odškodninsko odgovornost (nedopustno ravnanje, obstoj škode, odgovornost toženca za škodo) podana tudi vzročna zveza med toženčevim ravnanjem (opustitev dolžnih ravnanj – navodila za delo, premalo zaščiten stroj,...) na eni strani in nastalo škodo na drugi strani oziroma da je bil stroj za izkoževanje vzrok za nastalo škodo. Tožnikovo ravnanje (potisk mesa v stroj s prsti desne roke) te vzročne zveze nikakor ni pretrgal. Glede na to je potrebno ugotoviti, da so za odškodninsko odgovornost toženca podane vse zgoraj naštete predpostavke.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škode in da je ta njegov prispevek znašal 10 % nastale škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni bil poučen o vseh nevarnostih na tem stroju, vendar pa bi se glede na dejstvo, da je bil v času nezgode star že 18 let, moral zavedati, da so v stroju noži in da mu lahko valji potegnejo roko v stroj. Glede na to je tožnik po oceni prvostopenjskega sodišča ravnal neprevidno, ko je s prsti potiskal meso v stroj, zaradi tega pa je do 10 % soodgovoren za nastalo škodo. Tretji odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Prvi odstavek 171. člena OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali ki je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je v stroju za izkoževanje zataknil kos mesa, ki je bil namenjen za izkoževanje. Do takšnega zastoja pri obratovanju tega stroja je lahko prišlo, kar izhaja tudi iz izpovedb prič M.S. in R.B. Priči sta v zvezi s tem izpovedali, da je bilo potrebno v takšnem primeru kos mesa potegniti nazaj, ga ponovno položiti na transportni trak, ga poravnati, tako da je ta kos mesa po transportnem traku ponovno prišel do rezil za izkoževanje. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika, ki je pojasnil, da mu je toženec povedal, da naj meso potisne z dlanjo roke, če se v stroju zatakne, pri čemer tožnik niti s strani toženca niti s strani drugih delavcev tožene stranke ni bil natančno poučen, kako ravnati v primeru, če do takšnega zastoja pride. Ob tem ne gre prezreti izpovedbe priče R.B., ki je pojasnil, da se na stroju za izkoževanje kos mesa včasih tudi zatakne, v takšnem primeru pa se kos vzame, se ga poravna in ponovno položi na transportni trak. To pomeni, da se pri takšnem načinu odstranjevanja zastoja roke delavca nahajajo v bližini valjev, ki potiskajo meso proti rezilom za izkoževanje. Tako tožnik kot priča R.B. sta pojasnila, da tožniku roke ne bi moglo potegniti v stroj, če bi držal meso z dlanjo. Ker pa je tožnik meso potisnil s prsti, mu je stroj zgrabil desno roko. Po stališču pritožbenega sodišča tožniku glede na dejstvo, da o pravilnem načinu dela na tem stroju ni bil natančno poučen, da stroj ni imel ustreznih navodil za varno delo, da je tožnik v primeru, da se kos mesa zatakne v stroju, ta kos potiskal z roko, da do poškodbe ne bi prišlo, če bi tožnik kos mesa držal z dlanjo (ne pa ga potiskal s prsti), tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nastalo poškodbo. Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v času nezgode star 18 let in da bi se zato moral zavedati, da mu lahko ob takšnem načinu dela stroj poškoduje roko. Dolžnost toženca je bila, da zagotovi varno delo delavcev (navodila za varno delo, ustrezna zaščita stroja,...). Okoliščina, da je tožnik s prsti potiskal meso v stroj (zaradi česar ga je stroj zgrabil za desno roko in ga poškodoval), je ob kršitvah predpisov o varstvu pri delu s strani toženca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, po stališču pritožbenega sodišča takšne narave, da ne opravičuje ugotovitve kakršnegakoli prispevka tožnika k nastali škodi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo znesek odškodnine za škodo, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v nezmanjšani višini (4. točka 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša z višino odškodnine za posamezne oblike vtoževane škode, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot jo je v izpodbijani sodbi tudi podrobno obrazložilo. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe obeh strank, ki se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravilnega zneska odškodnine za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljena tudi tožnikova pritožba, ki se nanaša na zavrnitev obrestnega dela njegovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov odškodnine tako za nepremoženjsko kot za premoženjsko škodo od zapadlosti do plačila oziroma dokler vsota zapadlih pa neplačanih obresti ne doseže glavnice. Z ozirom na določbo 376. člena OZ so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Ta člen, ki je veljal tudi za tek zakonskih zamudnih obresti, je bil črtan z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je pričel veljati 22. 5. 2007. Če je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla višino glavnice pred 22. 5. 2007, so obresti nehale teči, ko so dosegle višino glavnice. Te obresti so torej nehale teči pri terjatvah, ki so zapadle v plačilo pred 17. 3. 2002. Ker sta tožnikovi terjatvi iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode zapadli v plačilo po 17. 3. 2002, zakonske zamudne obresti od teh terjatev niso prenehale teči z dnem, ko so dosegle glavnico. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki tečejo do plačila (4. točka 358. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba toženca, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na pravilnike, ki v času nesreče pri delu še niso bili v veljavi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.) na Pravilnik o načinu izdelave izjave varnosti za oceno tveganja (Ur. l. RS, št. 30/2000) in na Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 89/99), ti predpisi pa so bili v času nesreče pri delu v veljavi. Že na podlagi določbe 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu je bila dolžnost toženca, da delavce obvešča o varnem delu, tako da izda pisna navodila in obvestila. Te določbe pa toženec ni izvršil na ustrezen način, kar je prepričljivo ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženca o tem, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj ne bi upoštevalo dejstva, da je bil tožnik po nesreči pri delu v določenem obdobju pod vplivom narkotikov. Kot je bilo že ugotovljeno, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost prisojene odškodnine za posamezne navedene oblike nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu. Višina te odškodnine, ki jo je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v sodbi na straneh od 7 do 11, je primerna in ustreza dosojenim odškodninam za podobne oblike škode, kot jih je utrpel tožnik zaradi sporne nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje je poleg tožnikove izpovedbe upoštevalo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za kirurgijo in travmatologijo, primarija A.L., dr. med., ki je podrobno pojasnil obseg in intenziteto ter čas trajanja teh oblik nepremoženjske škode. Iz izvedenskega mnenja z dne 24. 1. 2007, ki ga je podal sodni izvedenec, je razvidno, da je pri podajanju izvedenskega mnenja upošteval tudi dejstvo, da so bili zdravstveni posegi pri tožniku opravljeni v času, ko je bil tožnik pod narkozo. Ob tem ne gre prezreti tega, da iz izpodbijane sodbe izrecno niti ne izhaja, da bi sodišče tožniku prisodilo odškodnino zaradi fizičnih in duševnih bolečin tudi za čas, ko je bil tožnik zaradi operativnih posegov pod vplivom narkoze, kot to zmotno zatrjuje toženec v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pa je na pritožbo toženca poseglo tudi v odločitev o pravdnih stroških, ki jih je dolžan toženec povrniti tožniku. Sodišče prve stopnje je priglašene pravdne stroške obeh pravdnih strank za posamezna pravna opravila priznalo in odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Tako je ugotovilo, da znašajo stroški tožnika 4.073,15 EUR, stroški toženca pa 2.175,79 EUR. Pri tem pa ni upoštevalo, da tožnik ni v celoti uspel s svojim tožbenim zahtevkom, kar pomeni, da je potrebno zavrnitev dela njegovega tožbenega zahtevka upoštevati kot uspeh toženca v tem individualnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi po delni spremembi sodbe uspeh tožnika znašal 84 %, uspeh toženca pa 16 % glede na vtoževano nepremoženjsko in premoženjsko škodo. To pomeni, da je tožnik z ozirom na ugotovljeni uspeh upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v višini 3.421,45 EUR, toženec pa z ozirom na ugotovljeni uspeh v tem individualnem delovnem sporu do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v višini 348,13 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov tožnika in toženca je torej dolžan toženec tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 3.073,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena v zvezi s prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo in glede zakonskih zamudnih obresti, pritožba tožene stranke pa v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe uspel do 35 %. Pritožbeno sodišče je z ozirom na to tožniku od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 625 točk po OT (tarifna št. 15/4), povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar znaša skupaj 122,89 EUR glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR). Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko in za obvestilo stranki, saj so ti stroški že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ker glavnična denarna terjatev tožnika iz naslova povrnitve premoženjske škode ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.