Jedro

Kolegijske organe delodajalca sestavljajo člani, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu. Disciplinska komisija je tako lahko sestavljena le iz delavcev, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, katerega organi ugotavljajo disciplinsko odgovornost delavca in pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki naj bi storil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (razen v kolikor je drugače določeno z internimi akti delodajalca). To pomeni, da če je v disciplinski komisiji tudi zunanji član (pa to ni predvideno z internimi akti delodajalca), gre za odločanje disciplinske komisije o odgovornosti delavca v nepravilni sestavi, torej za absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere odločba o disciplinski odgovornosti ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: delno spremeni v točki I./1. in I./2. izreka tako, da se v tem delu glasi: „I./1. Odločba disciplinske komisije z dne 17. 11. 1998 in sklep komisije za pritožbe z dne 15. 12. 1998 se razveljavita.

I./2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja.“; delno razveljavi v točki I./3., I./4. in v II. odstavku izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka se zavrže. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odločba disciplinske komisije z dne 17. 11. 1998 in sklep komisije za pritožbe z dne 15. 12. 1998 razveljavita (I./1. točka izreka sodbe), ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja (I./2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 17. 12. 1998 dalje obračunati razliko v plači v bruto znesku 108.342,60 EUR, od posameznih mesečnih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek 106.860,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih neto mesečnih zneskov tečejo od vsakega od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I./3. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I./4. točka izreka sodbe), odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter odloči o stroških postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pritrdilo stališču tožnika, da disciplinsko komisijo lahko sestavljajo le zaposleni delavci delodajalca, ne pa tudi zunanji člani, kot je bilo v obravnavanem primeru, ko je bil v disciplinsko komisijo imenovan odvetnik Š., ki ni bil zaposlen pri toženi stranki, oziroma ni bil delavec v delovnem razmerju pri toženi stranki. Odločanje disciplinske komisije v nepravilni sestavi o disciplinski odgovornosti delavca oziroma v konkretnem primeru tožnika, pa predstavlja, kot je navedlo sodišče v navedeni sodbi, absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Takšne absolutne kršitve pravil postopka ne more sanirati hipotetična okoliščina, ki jo je navedlo sodišče, da bi že odločitev dveh ostalih članov (ki naj bi bila v konkretnem primeru delavca zaposlena pri delodajalcu), kljub tej kršitvi, privedla do zakonite odločitve. Tako stališče je nevzdržno in nedopustno tudi iz razloga z zakonom zahtevane sklepčnosti disciplinske komisije. Stališče, ki ga je izrazilo sodišče in s katerim je saniralo nezakonito sestavo disciplinske komisije, pomeni negiranje instituta sklepčnosti in pravilne sestave komisije, ki je obvezna podlaga za glasovanje in odločanje. Sicer pa zapisnik disciplinske komisije ni bil niti podpisan, niti disciplinska komisija ni, tako kot to zahteva 5. odstavek 63. člena ZTPDR, sestavila zapisnika o glasovanju in posvetovanju. Sploh pa iz nezakonitega zapisnika disciplinske komisije izhaja, da naj bi bil sklep sprejet soglasno, kar kaže na to, da je o kršitvi pritožnika odločal tudi član komisije, ki po materialnem pravu in stališču sodne prakse to sploh ne bi smel biti. Že nepravilna sestava disciplinske komisije predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka in razlog za razveljavitev sklepa. Sodišče je po dopolnjenem dokaznem postopku o poteku in zasedanju seje disciplinske komisije (v dvomu) sprejelo zaključek v korist tožnika, da je bil potek seje in zasedanje disciplinske komisije nezakonito, vendar, da so vse navedene absolutne bistvene kršitve pravil postopka storjene na prvi stopnji sanirane v pritožbenem postopku. Tako stališče je materialnopravno in dejansko povsem zgrešeno in za tožnika nepojmljivo. Čim je sodišče ugotovilo, da je bil postopek na prvi stopnji nezakonit v celoti, sledi logičen zaključek, da je nezakonita tudi odločitev, to pa pomeni, da sodišče sploh ni imelo podlage, da bi presojalo postopek na pritožbeni stopnji. Dejansko stanje v zvezi s pritožbenim postopkom je sodišče ugotovilo nepopolno, v nasprotju z lastnimi zaključki v zvezi s sestavo, potekom in zasedanjem prvostopenjske disciplinske komisije in v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti z zaslišanjem prič. V nasprotju z listinami v spisu, zapisnikom pritožbene komisije in sklepom pritožbene komisije, je zaključek sodišča, da se je imel tožnik možnost na seji pritožbene komisije zagovarjati in se izjasniti o obdolžitvah. Da bi bila taka možnost tožniku dana, ne izhaja niti iz navedenih listin niti iz izpovedi prič niti iz izpovedi samega tožnika. Pa tudi sicer sama možnost seznanitve z obdolžitvami in možnost zagovora pred pritožbeno komisijo ne more sanirati kršitve, ki je bila storjena že v postopku na pri stopnji s tem, ko je bila tožniku v nasprotju s 63. členom ZTPDR kratena pravica do obrambe in pred disciplinskim organom prve stopnje sploh ni bil zaslišan, čeprav bi moral biti, saj je svojo odsotnost opravičil in pri tem navedel opravičen razlog. Tožnik na sami seji komisije za pritožbe ni bil prisoten, temveč je čakal pred pisarno, kjer se je seja odvijala in tudi s strani komisije mu ni bilo ponujeno, da bi podal kakršnikoli zagovor zoper obdolžitve, o katerih je že bilo odločeno na komisiji prve stopnje. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je disciplinski postopek zoper tožnika, ki je potekal pri toženi stranki, kljub ugotovljenim nezakonitostim pri izvedbi postopka na prvi stopnji vendarle zakonito izveden, ker da je bil tožniku pred končno podanim disciplinskim ukrepom in prenehanjem delovnega razmerja seznanjen z obdolžitvami, prav tako pa se je vsaj pred komisijo za pritožbe imel možnost zagovarjati oziroma izjasniti na obdolžitve. Sodišče prve stopnje je nadalje (brez obravnave tega dela na naroku in brez zaslišanja tožnika in brez izvedbe predlaganih dokazov s strani tožnika) zaključilo, da je tožnik resnično storil vse očitane hujše kršitve delovnih obveznosti (opredeljene v pravilniku tožene stranke o odgovornosti delavca) in da je bila toženi stranki povzročena tudi večja škoda, zaradi česar je bil tožniku skladno z 12. členom pravilnika zakonito izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Navedeni zaključek je sodišče oprlo na sklepanje, da vsebino očitkov odločbe disciplinske komisije v celoti povzema kazenska obsodilna sodba opr. št. II K 345/2002 z dne 18. 3. 2005 zoper tožnika, ki je postala pravnomočna 27. 6. 2006, na katero naj bi bilo sodišče zaradi tega vezano. Z navedenim pa se pritožnik ne strinja, saj se dejanski stan kazenske sodbe in očitki v odločbi disciplinske komisije ne prekrivajo oziroma ne gre za isto dejansko stanje.

V predmetni zadevi pa je sodišče tekom postopka na podlagi podatka tožene stranke na naroku dne 27. 1. 2005 sprejelo sklep o prekinitvi postopka do pravnomočno končanega kazenskega postopka. Ker zoper ta sklep ni posebne pritožbe, vlaga pritožnik pritožbo zoper ta sklep skupaj s pritožbo zoper sodbo in hkrati z njo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da v konkretnem primeru za prekinitev postopka niso bili izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 206. člena ZPP, saj odločitev o tožbenem zahtevku v konkretnem primeru ni bila odvisna od tega, ali je bilo v konkretnem primeru storjeno kaznivo dejanje. Sploh pa sodišče razlogov za prekinitev postopka ni pojasnilo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep o prekinitvi postopka razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila disciplinska komisija prve stopnje nepravilno sestavljena zato, ker je kot član oziroma predsednik disciplinske komisije sodeloval zunanji član odvetnik Š. ZTPDR v 60. členu določa omejitve pri imenovanju disciplinske komisije samo za delavce s posebnimi pooblastili, ne določa pa, da morajo biti v disciplinsko komisijo imenovani izključno in samo zaposleni delavci. Upoštevati je potrebno, da je odvetnik tudi sicer zastopal toženo stranko v različnih postopkih in je razmerje in naravo dela pri toženki dobro poznal. Dva člana disciplinske komisije sta bila izmed zaposlenih, član Z. celo kot predstavnik sindikata, kar pomeni, da so imeli v disciplinski komisiji prve stopnje večino predstavnikov zaposleni pri toženi stranki. Sporen bi mogoče bil primer, če bi bila disciplinska komisija sestavljena izključno iz zunanjih članov. Zapisnik disciplinske komisije vsebuje tudi zapisnik o glasovanju in posvetovanju, ki ga je sestavil in podpisal samo predsednik disciplinske komisije, vendar takrat veljavna zvezni in republiški zakon nista določala, da morajo zapisnik in odločbo podpisati vsi člani disciplinskega organa. Odločba disciplinske komisije zaradi odsotnosti podpisa zato ni nezakonita. Odvetnik Š. je kot predsednik disciplinske komisije sestavil zapisnik, ki odraža dejanski potek seje in zaslišan kot priča to potrdil pod materialno in kazensko odgovornostjo. Enako je izpovedal in vsebino zapisnika potrdil tudi član disciplinske komisije A. Veljavnost seje disciplinske komisije ni in ne more biti sporna, če ni podpisana s strani vseh članov senata. Tožena stranka opozarja, da je v postopku na prvi stopnji ugovarjala tudi glede višine zahtevka in da v tej smeri sodišče ni izvedlo nobenih dokazov. Dejstvo namreč je, da je tožnik ves čas od izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja opravljal konkurenčno dejavnost preko svoje firme in ustvarjal prihodke. Iz tega razloga bi bila sporna ugoditev zahtevku tako glede reintegracije kot glede denarnih zahtevkov tudi v primeru ugoditve zahtevku na razveljavitev disciplinskega ukrepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, dejansko stanje v zvezi s presojo zakonitosti odločbe disciplinske komisije in sklepa komisije za pritožbe in reintegracijo popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje glede tega dela zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje v zvezi z denarnim delom tožnikovega tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo o tožnikovem tožbenemu zahtevku že odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1/99 z dne 9. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je razveljavilo obe izpodbijani disciplinski odločbi tožene stranke ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 509/2003 z dne 15. 7. 2004 pritožbi tožene stranke v izpodbijanem ugodilnem delu ugodilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožnik preciziral denarni del tožbenega zahtevka, in sicer da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko v bruto plači v skupnem znesku 18.850.429,20 SIT za obdobje od 17. 12. 1998 dalje do poziva na delo in izplačati neto razlike v plači v skupnem znesku 17.069.492,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila.

Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil v disciplinsko komisijo kot zunanji član imenovan odvetnik Š., kar je pomenilo, da je disciplinska komisija pri toženi stranki nezakonita. Kljub temu pa sodišče prve stopnje te nezakonitosti ni obravnavalo kot take, da bi bilo že zaradi tega potrebno disciplinske odločitve razveljaviti. Tako je štelo, da bi bilo npr. mogoče, da je disciplinska komisija sicer zasedala v nepravilni sestavi, toda odločitev ostalih dveh članov bi vendarle pripeljala do zakonite odločitve, saj je odločitev sprejela z večino glasov. Nadalje je glede samega poteka in zasedanja disciplinske komisije v dvomu sprejelo zaključek v korist tožnika, ker sta bili pri toženi stranki kar dve prava uki osebi (odvetnik Š. in g. B.), ki bi kakršnekoli dvome lahko odpravila, če bi npr. poskrbela, da bi bil zapisnik in posvetovalni zapisnik disciplinske komisije podpisan s strani vseh članov te komisije. Ker pa sta oba zapisnika podpisana le s strani odvetnika Š., je zaključilo, da disciplinski postopek ni bil zakonito izpeljan. Kljub ugotovljenim nezakonitostim pri izvedbi disciplinskega postopka na prvi stopnje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je postopek pri toženi stranki vendarle zakonito izveden, ker je bil tožnik pred dokončno podanim disciplinskim ukrepom in prenehanjem delovnega razmerja seznanjen z obdolžitvami (izdana in vročena mu je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka), prav tako pa se je vsaj pred komisijo za pritožbe imel možnost zagovarjati oziroma izjasniti na obdolžitve.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil odvetnik Š. izvoljen v disciplinsko komisijo kot zunanji član, ne pa kot zaposleni delavec pri toženi stranki in da po dosedanji sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije velja, da disciplinsko komisijo lahko sestavljajo le zaposleni delavci delodajalca, kateri organi ugotavljajo disciplinsko odgovornost delavca in izjema od tega načela mora biti določena v aktih delodajalca izrecno. Tožena stranka takšne izjeme v pravilniku ni imela določeno, kar je pomenilo, da je sestava disciplinske komisije pri toženi stranki nezakonita. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je disciplinski postopek nezakonito izpeljan, ker je bil zapisnik in posvetovalni zapisnik disciplinske komisije podpisan le s strani odvetnika Š., ne pa tudi s strani vseh članov te komisije. Takšna ravnanja tožene stranke je ocenilo kot kršitev pravil postopka na prvi stopnji, ki pa so bile sanirane v pritožbenem postopku. S takim zaključkom sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja.

Temeljna načela v disciplinskem postopku so bila v spornem obdobju vsebovana v določbah 54. do 68. člena Zakona temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 – 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis) in v določbah 88. do 99. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93). V omenjenih zakonskih določbah je opredeljena pristojnost disciplinskih organov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov, njihova sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka ter delavčeve pravice v njem. Iz določb ZTPDR in ZDR/90 izhaja načelo, da kolegijske organe delodajalca sestavljajo člani, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu. Disciplinska komisija je tako lahko sestavljena le iz delavcev, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, katerega organi ugotavljajo disciplinsko odgovornost delavca in pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki bi naj storil kršitev delovnih obveznosti. Izjeme od tega načela morajo biti v pravnih normah (pravilniku tožene stranke) jasno in točno določene. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 266/2000 z dne 11. 9. 2001 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 105/2000 z dne 14. 9. 2000. Po določbi 3. odstavka 60. člena ZTPDR ima disciplinska komisija predsednika in najmanj dva člana in enako število namestnikov, po določbi 5. odstavka istega člena pa lahko dela v polni sestavi ali v senatu, ki ima najmanj tri člane. Iz te določbe izhaja, da disciplinska komisija dela kot organ, ki ima najmanj tri člane, kar pomeni, da v ožji sestavi od navedene ne more ne izvajati dokazov, ne odločati. Vedno morajo biti prisotni vsi člani, kar seveda ne izključuje možnosti, da odločitev ni sprejeta soglasno. ZTPDR sicer predvideva možnost, da okoliščine in dejstva v zvezi s kršitvijo delovne obveznosti ugotavlja nekdo drug, ki ga disciplinski organ za to pooblasti (3. odstavek 63. člena ZTPDR), vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Predsednik disciplinske komisije je bil odvetnik Š., ki je bil imenovan v disciplinsko komisijo kot zunanji član, ne pa kot zaposleni delavec pri toženi stranki. Tožena stranka pa takšne izjeme (od pravila, da disciplinsko komisijo lahko sestavljajo le zaposleni delavci delodajalca, katerega organi ugotavljajo disciplinsko odgovornost delavca) ni imela izrecno določene v svojih aktih. Zapisnik disciplinske komisije in posvetovalni zapisnik disciplinske komisije ni bil podpisan s strani vseh članov te komisije, temveč je bil podpisan le s strani odvetnika Š.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja napravilo zmoten pravni zaključek, da je bil kljub ugotovljenim nezakonitostim pri izvedbi postopka na prvi stopnji, disciplinski postopek vendarle zakonito izveden, ker je bil tožnik pred dokončno podanim disciplinskim ukrepom in prenehanjem delovnega razmerja seznanjen z obdolžitvami, prav tako pa se je vsaj pred komisijo za pritožbe imel možnost zagovarjati. Če disciplinska komisija ni sestavljena zgolj iz delavcev, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, gre za nepravilno sestavo disciplinske komisije, kar je zaradi imenovanja odvetnika Š. kot zunanje osebe v obravnavanem primeru nesporno. Odločanje disciplinske komisije v nepravilni sestavi o disciplinski odgovornosti delavca pa pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki ima za posledico nezakonitost odločbe disciplinskega organa. Razen tega pa v konkretnem primeru ni izkazano, da bi disciplinska komisija disciplinske kršitve tožnika sploh obravnavala, saj je zapisnik in posvetovalni zapisnik podpisal le zunanji član disciplinske komisije odvetnik Š. Povsem materialnopravno napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da so vse navedene absolutno bistvene kršitve pravil postopka, storjene na prvi stopnji, sanirane v pritožbenem postopku. V disciplinskem postopku tožene stranke storjene kršitve absolutnega značaja imajo za posledico nezakonitost tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa. Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebovana v III/7. poglavju ZTPDR in v VI. poglavju ZDR/90 in ti predpisi o delovnih razmerjih ne prepuščajo disciplinskim organom, da bi opravljali procesna opravila na način, ki se jim zdi najbolj primeren, temveč predpisujejo za posamezna opravila posebne oblike. Ti predpisi so določali strogo spoštovanje procesnih opravil, s katerimi se zagotavlja tudi zakonitost pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti delavca. Tako po citirani predpisih pritožbena komisija ni mogla sanirati absolutne bistvene kršitve postopka, ki jo je storila disciplinska komisija in obstaja bistvena razlika med sedanjim disciplinskim postopkom in sankcijami, ki jih ureja ZDR ter disciplinskim postopkom po ZDR/90, zato ta primerjava ni mogoča. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev pravil disciplinskega postopka je pritožbeno sodišče zaključilo, da je bil tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen nezakonito, zato je pritožbi tožnika v tem delu ugodilo, točko I/1 in I/2 zahtevka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je razveljavilo odločbo disciplinske komisije z dne 17. 11. 1998 in sklep komisije za pritožbe z dne 15. 12. 1998 in posledično ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo tožnika k toženi stranki. Ker sodišče prve stopnje dokazov v zvezi z utemeljenosti višine denarnega dela tožbenega zahtevka ni izvajalo, saj je zmotno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije in sklepa komisije za pritožbe neutemeljen, je pritožbeno sodišče v preostalem, nespremenjenem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je tožnikov denarni del tožbenega zahtevka po višini utemeljen in nato o njem ponovno odločiti, poleg tega pa bo moralo odločati še o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora.

Prepozna pa je pritožba tožeče stranke zoper sklep o prekinitvi postopka, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku dne 27. 1. 2005, in sicer da se prekine postopek do pravnomočno končanega kazenskega postopka opr. št. II K 345/2002. Iz zapisnika na naroku izhaja, da sta se stranki odpovedali pisnemu odpravku sklepa in se zavezali sodišče obvestiti oziroma predlagati nadaljevanje postopka (list. št. 83). ZPP v 4. odstavku 329. člena določa, da kadar se sklep ne vroči pisno, ima nasproti strankam učinek takoj, ko je razglašen. Navedeno pomeni, da je tožena stranka zamudila s pritožbo zoper sklep sprejet na naroku za glavno obravnavo 27. 1. 2005, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka zavrglo, za kar je imelo podlago v 1. odstavku 365. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za delno razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti pritožbenemu sodišču. Za „popravo nepravilnosti“ po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravdnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z denarnim delom tožbenega zahtevka ni izvajalo nobenih dokazov, je pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno razveljavilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se je nanašal na denarni del tožnikovega tožbenega zahtevka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.