Jedro

Ob ugotovitvah, da disciplinska komisija ni odločala v določenem tričlanskem senatu, saj sodelovanje tretjega člana ni bilo ugotovljeno, ni šlo za odločitev disciplinske komisije. Take napake v disciplinskem postopku pred drugostopnim organom ni bilo mogoče sanirati.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 17. 11. 1998 in sklepa komisije za pritožbe z dne 15. 12. 1998, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo in za plačilo nadomestila plače v znesku 108.342,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska ter zahtevek za povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je bil tožniku z dokončnim sklepom komisije za pritožbe disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja zakonito izrečen, čeprav je bila prvostopna tričlanska disciplinska komisija nezakonito sestavljena, ker njen predsednik ni bil zaposlen pri toženi stranki in čeprav tretji član disciplinske komisije pri odločanju o tožnikovi disciplinski odgovornosti ni sodeloval. Sicer je ugotovilo, da je tožniku očitana kršitev dokazana, to je, da si je pri dogovarjanju posla tožene stranke in njegovi realizaciji na račun svojega zasebnega podjetja dal neutemeljeno izplačati 6.000.000 takratnih SIT, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno tudi v kazenskem postopku.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost spornih disciplinskih sklepov in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo. Glede denarnega in stroškovnega zahtevka pa je prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da sodišče presodi tožnikov denarni zahtevek tudi po višini glede na njegovo dejansko oškodovanje zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tako tožena kot tožeča stranka.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo sodelovanje zunanjega člana v disciplinski komisiji, ko je le-ta obravnavala tožnikovo disciplinsko odgovornost, skladno z določbami njenega pravilnika o disciplinski odgovornosti in ni bilo nezakonito. Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bile postopkovne napake disciplinske komisije pri toženi stranki ob izreku spornega disciplinskega ukrepa sanirane z dokončno odločitvijo pritožbene komisije. Podpis zapisnika o obravnavi pred disciplinsko komisijo s strani vseh članov disciplinskega senata ni bistvena napaka disciplinskega postopka, saj se sprejem odločitve disciplinske komisije lahko dokazuje tudi s pričami. Vsebino zapisnika so potrdile tudi zaslišane priče, saj zaradi tožnikove očitne kršitve, ko je odtujil 6.000.000 takratnih SIT, ni bilo nobenega dvoma, da se člani disciplinske komisije ne bi odločili za najstrožji ukrep. V dopolnitvi revizije, ki jo je tožena stranka vložila še pred potekom roka za revizijo, je navajala, da je tožnika na podlagi pravnomočne sodbe pozvala na delo, vendar je tožnik odgovoril, da za reintegracijo nima interesa. Zato je sodišče toženi stranki neutemeljeno naložilo, da tožnika pozove na delo.

5. Tožnik je v svoji reviziji navajal, da že na naroku dne 18. 10. 2007 ni več vztrajal pri zahtevku za reintegracijo, ker je zaposlen drugje. Vztrajal pa je, da se ugotovi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, saj bi po njegovem prišla v poštev tudi odločitev po drugem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Sicer pa je v odgovoru na revizijo tožene stranke soglašal z ostalimi razlogi izpodbijane sodbe in predlagal zavrnitev revizije tožene stranke.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. V zvezi z odločitvijo o zakonitosti izreka spornega disciplinskega ukrepa tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. Po vsebini je uveljavljala le zmotno uporabo materialnega prava.

9. V zvezi s sodelovanjem člana oziroma predsednika disciplinske komisije, ki ni bil delavec tožene stranke, pri izreku spornega disciplinskega ukrepa revizija utemeljeno navaja, da zgolj zaradi tega tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ni bil nezakonito izrečen.

10. V času izreka spornega disciplinskega ukrepa še vedno uporabljeni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ter takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) nista določala, da bi lahko bili v disciplinsko komisijo izvoljeni le delavci organizacije oziroma delodajalca. V tretjem odstavku 60. člena ZTPDR je bilo določeno le, da ima disciplinska komisija predsednika in najmanj dva člana ter enako število namestnikov. V spornem času veljavna splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG – Ur. l. RS, št. 40/97) je v prvem odstavku 25. člena določala, da disciplinsko komisijo imenuje poslovodni organ, nadzorni svet oziroma skupščina v skladu s splošnim aktom delodajalca. V skladu z navedenimi določbami je pravilnik o disciplinski odgovornosti delavcev tožene stranke z dne 20. 2. 1997 določal, da ima disciplinska komisija predsednika in dva člana ter enako število namestnikov in da jo izvoli (imenuje) uprava družbe (7. člen). V 8. členu pravilnika pa je bilo določeno, da disciplinska komisija vodi postopek in odloča o odgovornosti delavcev ter izreka disciplinske ukrepe v senatu treh članov, v 9. členu pa, da je disciplinska komisija sklepčna, če so na seji prisotni trije člani disciplinske komisije oziroma njihovi namestniki in da pri tem odloča z večino glasov.

11. Ob navedenih zakonskih določbah in določbah SKPG je potrebno upoštevati tudi izhodišče, iz katerega je izhajalo sodišče, ko se je v sodbi VIII Ips 266/2000 (na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje) opredelilo do sodelovanja zunanjega člana pri delu disciplinske komisije. V sporu o zakonitosti odločitev disciplinskih organov, v katerem je tožnik uveljavljal nezakonitost izreka disciplinskega ukrepa zato, ker pri delu disciplinske komisije ni sodeloval zunanji član, to je vsaj en član, ki naj ne bi bil zaposlen pri toženi stranki, je sodišče ugotovilo, da v pravilniku tožene stranke ni bilo določbe, ki bi zahtevala sodelovanje zunanjega člana. Zato je presodilo, da ob siceršnjem načelu, da disciplinsko komisijo sestavljajo delavci, odločitev le s strani zaposlenih sestavljene disciplinske komisije ni bila nezakonita. Bistvo sprejetega stališča je bilo torej v tem, da sestav disciplinske komisije ni bil nezakonit, ker pravilnik delodajalca ni zahteval drugačne sestave. Tak pomen stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 266/2000, dejansko sledi določbam takrat veljavne SKPG, da se disciplinska komisija imenuje v skladu s splošnim aktom delodajalca. Pravilnik o disciplinski odgovornosti delavcev tožene stranke je pooblaščal za imenovanje disciplinske komisije upravo tožene stranke. Pri tem pa ni podrobneje določil sestava disciplinske komisije z vidika zaposlitve članov pri toženi stranki. Na tak način je bilo upravi prepuščeno, da je lahko v disciplinsko komisijo imenovala tudi člane, ki niso bili zaposleni pri toženi stranki. Oziroma povedano drugače, imenovanje zunanjih članov v disciplinsko komisijo ni nasprotovalo niti zakonski ureditvi niti ureditvi v veljavni SKPG in niti ureditvi v pravilniku o disciplinski odgovornosti tožene stranke. Zato je sodišče zmotno presodilo, da je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku s strani disciplinske komisije nezakonito izrečen že zato, ker je disciplinskemu senatu predsedoval član oziroma predsednik disciplinske komisije, ki ni bil delavec tožene stranke.

12. Pač pa sodišče pravilno ugotavlja, da je lahko na podlagi petega odstavka 60. člena ZTPDR disciplinska komisija veljavno odločala le v polni sestavi, to je v senatu treh članov. Tak sestav senata disciplinske komisije pri vodenju disciplinskega postopka in izrekanju disciplinskih ukrepov izhaja tudi iz 8. člena pravilnika o odgovornosti delavcev tožene stranke.

13. Sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da ni dokazano, da bi pri odločanju kot tretji član disciplinske komisije sodeloval D. Z. ali njegov namestnik. Tudi iz podpisov zapisnika obravnave pred disciplinsko komisijo in podpisov odločitve o izrečenem ukrepu to ni izhajalo. Ob taki dejanski ugotovitvi, na katero je revizijsko sodišče vezano, pa je sodišče pravilno presodilo, da disciplinska komisija o tožniku izrečenem ukrepu ni zakonito odločala, saj odločitev ni bila sprejeta ob ustrezni sestavi disciplinskega senata. Ni šlo zgolj za napako pri podpisovanju odločitve članov disciplinske komisije, temveč za odločanje neobstoječega senata. Dejansko ni šlo za odločitev senata disciplinske komisije, take napake v disciplinskem postopku pa v postopku pred drugostopnim organom ni bilo mogoče sanirati, kar sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja. Zato v zvezi z odločitvijo o razveljavitvi spornih disciplinskih sklepov materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

14. V zvezi z revizijo tožeče stranke sodišče ugotavlja, da tožnik niti na naroku za obravnavo dne 18. 10. 2007 in niti kasneje do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje ni spremenil tožbe v smislu 184. člena ZPP glede zahtevka, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, oziroma glede tega zahtevka tožbe ni umaknil v smislu 188. člena ZPP. Zato je sodišče utemeljeno odločalo tudi o zahtevku za vrnitev na delo in tudi temu tožbenemu zahtevku ugodilo. Na tako odločitev izjava tožnika, ko ga je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe pozvala na delo, da za nadaljevanje delovnega razmerja ni več zainteresiran, ne vpliva. Ne glede na odločitev sodišča, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati na delo, je lahko tožnik že iz naslova svobode dela dejansko nadaljevanje dela v smislu delovnega razmerja odklonil. Glede na to je tožnik v reviziji sodišču neutemeljeno očital, da je odločalo v nasprotju s tožbenim zahtevkom, oziroma so tovrstne smiselne navedbe v dopolnitvi revizije tožene stranke neutemeljene.

15. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.

16. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje že v postopku pred sodiščem druge stopnje delno razveljavljena in glede denarnih zahtevkov ter stroškov postopka zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, je sodišče tudi odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.