Jedro

Za določitev višine odškodnine ni relevantno, koliko ur je imel tožnik delovne obveznosti na dan, ko naj bi bil prost. Odškodnina se ne določa na način, kot se zavzema pritožba, t. j. glede na ugotovljeni čas kršitve tedenskega počitka. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo, ki je vojakom nastala zaradi kršitve pravice do enega prostega dneva na teden. Osnova za izračun odškodnine je plača, ki jo je tožnik prejemal na misiji. Odškodnina za posamezen dan je v vrednosti osmih ur, upoštevaje povprečno mesečno obveznost v višini 174 ur.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepoma o popravi, in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, popravljeno s sklepoma o popravi1, odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.075,50 EUR z obrestmi od 22. 5. 2017 do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 2.457,30 EUR z obrestmi (II. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača 359,49 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe). S sklepom je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 45,66 EUR stroškov sodne takse.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe, popravljene s sklepoma o popravi, in zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju glede navedbe, koliko dni tedenskega počitka tožniku ni bilo zagotovljenega. Priča A. A. ni izpovedal o tedenskem počitku na dan 24. 11. 2016, ampak je izpovedal, da tožniku ni bil zagotovljen na dneva 20. in 27. 11. 2016. Tožnik ni uspel dokazati, da je opravljal konkretne naloge primopredaje. Navedena priča je izpovedala, da tožnik ni imel počitka 20. in 27. 11. 2016, 12. in 19. 2. 2017 ter 21. 5. 2017, za ostale dni pa ni vedela izpovedati. Vendar tožena stranka za te dni ni trdila, da je tožniku zagotovila tedenski počitek, zato je nepomembna izpoved priče za dneve 24. 11. 2016, 12. in 19. 2. 2017, 23. in 30. 4. 2017. Priča ni potrdila niti enega opravila, ki naj bi ga tožnik opravljal na te dni tedenskega počitka. Dokazna ocena je pomanjkljiva, saj sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je v enem delu sledilo evidencam, v drugem delu pa ne. Zmotno je ugotovilo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen 13. 2. 2017. Razlogi sodbe iz 12. točke obrazložitve so nejasni, zato se odločitve ne da preizkusiti. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za en dan v mesecu aprilu 2017, čeprav iz evidenc izhaja, da je imel v tem mesecu pet dni tedenskega počitka. V celoti je spregledalo 1. 1. 2017 in se do konkretnih nalog tožnika na ta dan ni opredelilo. Ugotovitve, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek od 15. do 21. 5. 2017, ni podkrepilo z dokazi in ni navedlo točno določenega dneva. Zanemarilo je dejstvo, da iz evidence izhaja, da je bilo tožniku zagotovljenih 23 dni tedenskega počitka. Materialnopravno zmotno je stališče, da je moral biti tožniku zagotovljen tedenski počitek v sedmih zaporednih dneh, saj se mu je lahko po specialnih predpisih zagotovil tudi v tekočem ali naslednjem mesecu. Opozarja na sodbo Sodišča Evropske unije C-742/19. Tožena stranka je bila tožniku dolžna zagotoviti le potrebni počitek. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo odškodnino v višini plačila za osem ur dela, saj ni trdil, da je na dneve počitka delal toliko časa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepoma o popravi, in izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). V okviru opravljanja vojaške službe v Libanonu od 15. 11. 2016 do 21. 5. 2017 je opravljal dela vojaka izvidnika bolničarja. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odškodnino za sedem dni nezagotovljenega tedenskega počitka. Ugotovilo je, da mu je bilo po evidenci delovne obremenjenosti zagotovljenih premalo dni tedenskega počitka glede na trajanje misije in da na določene dni, ki so bili v evidenci sicer zavedeni kot prosti, dejansko ni bil prost2. 7. Izpodbijani del sodbe ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotujoče navedbe v obrazložitvi sodbe o nezagotovljenih dnevih tedenskega počitka, na katere opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje odpravilo s sklepom o popravi z dne 11. 10. 2021. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo dovolj jasne razloge o tem, koliko dni tedenskega počitka bi tožniku pripadalo glede na trajanje misije in koliko dni mu ga je bilo oziroma ni bilo omogočenega, zato je izpodbijani del sodbe mogoče preizkusiti.

8. Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je v določenem delu sledilo evidenci delovne obremenjenosti, v določenem pa ne. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe navedlo, da iz te evidence izhaja, da naj bi bili tožniku zagotovljeni skoraj vsi pripadajoči dnevi tedenskega počitka, razen manjših izjem, vendar temu ni v celoti verjelo upoštevaje izpovedi tožnika, prič (predvsem A. A.) in ostalih listin. Dokazna ocena, kot jo je sodišče prve stopnje podalo v omenjeni točki obrazložitve sodbe, in kot izhaja tudi iz drugih delov obrazložitve, v katerih sodišče ugotavlja, ali je imel tožnik na posamezne dneve zagotovljen tedenski počitek, je zadostna in preverljiva. Glede na navedeno ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da določba 156. člena ZDR-1 ne predstavlja pravne podlage za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka, ter da je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti le potreben počitek. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da določba 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) in interni akt tožene stranke3 ne dajeta podlage za sklepanje, da pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini v sedmih zaporednih dneh ne pripada neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur.4

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je glede na naravo in vsebino tožnikovih nalog na misiji izključena uporaba določb Direktive 2003/88/ES, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in / ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Vrhovno sodišče RS je zavzelo jasno stališče, da je glede na pomembnost pravice do minimalnega počitka ta lahko omejena ali celo izključena zgolj izjemoma in v posebnih okoliščinah, ter da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka, ki jim jo je s pravilniki celo sama izrecno zagotovila.5 Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala konkretnih (izrednih) okoliščin, zaradi katerih tožniku v času opravljanja dela na misiji minimalnega tedenskega počitka ni mogla omogočiti, pritožbeno zavzemanje za izključitev uporabe določb Direktive ni utemeljeno. V tej zvezi je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na stališče iz sodbe Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021, da se določbe Direktive ne uporabljajo za dejavnosti vojaških oseb v nekaterih izrednih primerih oziroma situacijah6, saj takšne izredne okoliščine s strani tožene stranke niso bile zatrjevane.7

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da priča A. A. ni izpovedal, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek na dan 24. 11. 2016, ampak naj bi omenjal le 20. in 27. 11. 2016, in da ni izpovedal, kaj naj bi tožnik na ta dan delal. Navedeno ne drži, saj je izrecno potrdil, da je tožnik delal na dan 24. 11. 2016 zaradi primopredaje in da takrat nihče ni bil prost, enako pa sta izpovedali tudi priči B. B. in C. C. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku tedenski počitek na dan 24. 11. 2016 ni bil zagotovljen in to kljub drugačni zabeležki v evidenci obremenjenosti.

12. Sodišče prve stopnje ni spregledalo 1. 1. 2017, kot neutemeljeno navaja pritožba. Do dela tožnika oziroma morebitnega tedenskega počitka na ta dan se je izrecno opredelilo v 10. točki obrazložitve sodbe (pomotoma sicer v okviru meseca decembra 2016) in mu za ta dan ni prisodilo odškodnine.

13. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni imel zagotovljenega tedenskega počitka na dan 13. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni imel zagotovljenega tedenskega počitka na dan 12. 2. 2017 zaradi opravil, povezanih s prihodom novega kontingenta dne 13. 2. 2017. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da priča A. A. ni potrdil niti enega opravila, ki naj bi ga tožnik opravljal na dneva 12. in 19. 2. 2017, saj je potrdil, da je imel opravila, povezana s prihodom novega kontingenta. Enako tožena stranka v pritožbi izpostavlja tudi glede 23. 4. 2017 in 30. 4. 2017. V zvezi s prvim datumom so pritožbene navedbe neutemeljene, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik imel prost dan, tako kot izhaja iz evidence. V zvezi z drugim datumom pa je pravilno zaključilo, da tožniku počitek ni bil omogočen, čeprav naj bi bil po evidencah prost, saj je priča A. A. dopustil možnost, da je tožnik ta dan fotografiral na tekmovanju bataljona, priča D. D. pa je potrdil, da je tožnik tedaj, ko je bilo to tekmovanje, delal. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku v maju 2017 ni bil omogočen en dan tedenskega počitka v 20. tednu koledarskega leta 2017 (od 15. do vključno 21. 5. 2017). Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo navesti točen dan nezagotovljenega tedenskega počitka, saj v tem tednu tožnik po evidencah ni imel zabeleženega tedenskega počitka. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je bil tožnik po evidenci prost 23 dni. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje evidenco upoštevalo, vendar je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da pet dni od omenjenih 23 tožnik dejansko ni bil prost. Prav tako pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je imel tožnik glede na trajanje misije (25 polnih tednov) predvidenega premalo tedenskega počitka. Zaradi enakomerne razporejenosti dni tedenskega počitka v evidenci sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo tedne, v katerih tožnik ni imel predvidenega tedenskega počitka, ni zmotno uporabilo določbe 97.f člena ZObr o referenčnem obdobju.

15. Za določitev višine odškodnine ni relevantno, koliko ur je imel tožnik delovne obveznosti na dan, ko naj bi bil prost. Odškodnina se ne določa na način, kot se zavzema pritožba, t. j. glede na ugotovljeni čas kršitve tedenskega počitka. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo, ki je vojakom nastala zaradi kršitve pravice do enega prostega dneva na teden. Osnova za izračun odškodnine je plača, ki jo je tožnik prejemal na misiji. Odškodnina za posamezen dan je v vrednosti osmih ur, upoštevaje povprečno mesečno obveznost v višini 174 ur.8 Tožniku je v času misije pripadal tedenski počitek v trajanju 25 dni. Ker mu je bilo zagotovljenih sedem dni premalo, mu po pravilni presoji sodišča prve stopnje pripada odškodnina v višini sedemkratnika njegove dnevne plače, izračunane glede na osemurni delovnik.

16. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi stroškovna odločitev v sodbi in izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepoma o popravi, in izpodbijani sklep o sodni taksi (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 S prvim sklepom o popravi je popravilo napako v EMŠO v uvodu sodbe, z drugim pa napako v obrazložitvi sodbe, kjer je bilo zapisano, da tožniku ni bilo omogočeno osem (namesto pravilno: sedem) dni tedenskega počitka. 2 Gre za dneve 24. 11. 2016, 12. in 19. 2. 2017, 26. 3. 2017 in 30. 4. 2017. 3 Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih v MOM, z dne 7. 2. 2014 4 Prim. Pdp 1158/2015, Pdp 307/2018, VIII Ips 30/2016 idr. 5 Prim. VIII Ips 30/2016. 6 Npr. v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali operacij, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil, ali kadar se vojaška dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti itd. 7 Prim. Pdp 464/2021. 8 Prim. Pdp 456/2020.