Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob izdaji odločbe o dodelitvi štipendije moral biti še posebej opozorjen, da bo prejete zneske štipendije moral vrniti, če študija ne bo končal v roku. ZŠtip-1 in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij celovito urejata način in kriterije za priznanje pravice do državne štipendije, kakor tudi obveznost prejemnika štipendije, da šolanje oziroma študij dokonča v določenem roku ter pogoje in razloge zaradi katerih mora vrniti prejete štipendije. O dodelitvi državne štipendije se odloča samo z odločbo centra za socialno delo in se na njeni podlagi ne sklepa še pogodbe o štipendiranju, kakršno ZŠtip-1 predvideva za nekatere druge vrste štipendij, pri čemer kot sestavino pogodbe določa tudi sankcije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določb. Ob jasnih zakonskih določbah glede obveznosti vračila štipendije center za socialno delo v odločbi o dodelitvi državne štipendije ni bil dolžan tožnika še posebej opozarjati, da bo prejete zneske štipendije za zadnji letnik moral vrniti, če ne bo magistriral v roku enega leta po zaključenem izobraževanju.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo 1. točko dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 6. 2019 (z njo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo Nova Gorica z dne 5. 4. 2018) in 2. točko izreka odločbe Centra za socialno delo Nova Gorica z dne 5. 4. 2018 (z njo je bilo odločeno, da je tožnik dolžan vrniti prejete zneske štipendije v skupnem znesku 2.280,00 EUR). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za odpravo 2. točke dokončne odločbe tožene stranke (odločitev, da v tem postopku ni bilo stroškov) in za odpravo 1., 3. in 4. točke izreka Centra za socialno delo Nova Gorica z dne 5. 4. 2018 (odločitev, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, odločitev, da je odločba izvršljiva z dnem odpreme in da pritožba ne zadrži izvršitve ter odločitev, da ni bilo stroškov postopka). Ugodilni del sodbe (I. točka izreka) temelji na presoji, da v odločbi, s katero je bila tožniku priznana državna štipendija, niso bile določene sankcije za primer prekoračitve roka za končanje študija in da center za socialno delo tudi kasneje tožnika ni opozoril na posledice, če študija ne bo dokončal do 30. 9. 2017, zaradi česar je bilo kršeno načelo varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami). Nadalje je pojasnilo, da je tožnik prost vračila štipendije kljub prenehanju študentskega razmerja, ker je izobraževalni program, za katerega je prejel štipendijo, uspešno zaključil, čeprav po izteku roka (tožnik bi magistrski študij moral zaključiti do 30. 9. 2017, magistriral pa je 24. 4. 2018).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je odločitev v izpodbijanem delu sicer pravilna, da pa ne temelji na pravilnih razlogih. Tako uvodoma pritrdi toženi stranki, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na prej veljavni Zakon o štipendiranju, da pa je ravno zaradi spremembe zakona pravno relevantno, zakaj je prišlo do prekoračitve roka za zaključek študijskih obveznosti. Vendar sodišče druge stopnje sodbe v nadaljevanju odločitve ne opre na razloge za nepravočasen zaključek študijskih obveznosti, temveč na ugotovitev, da je bil namen štipendiranja izpolnjen z uspešnim zagovorom magistrske naloge, do česar je prišlo še pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Z odločbo centra za socialno delo je tožniku štipendijsko razmerje prenehalo za naprej, saj ni bila razveljavljena nobena odločba, s katero je bila tožniku priznana državna štipendija. Pravna podlaga za izplačilo štipendije na podlagi odločb o priznanju štipendije zato še vedno obstoji. V kolikor bi tožena stranka hotela za nazaj odpraviti podlago za izplačilo štipendije, bi o tem morala odločiti v izreku, kar pa ni storila. Rok za dokončanje študija ni bil dogovorjen kot bistveni element obveznosti. Tolmačenje, za kakršnega se zavzema tožena stranka, je nedopustno glede na socialno funkcijo pravice do državne štipendije. Sodišče druge stopnje je tudi soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka v skladu z 213. členom ZUP morala v izreku določiti rok (za dokončanje študija), da je bil ta znan tudi tožniku.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 245/2020 z dne 9. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje z odločitvijo o (delni) odpravi odločb o dolžnosti vrnitve državne štipendije pravilno uporabili materialno pravo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbe petega odstavka 99. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip-1, Ur. l. RS št. 56/2013 s spremembami) v povezavi z drugo alinejo 92. člena ZŠtip-1 in drugim odstavkom 9. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 111/2013). Razlaga, kakršno sta zavzeli sodišči druge in prve stopnje, bi pomenila, da sploh ni relevantno, kdaj štipendist zaključi izobraževanje, le da ga zaključi. Pristojni organ tako nikoli ne bi mogel zahtevati vračila štipendije, saj bi teoretično vedno obstajala možnost, da bo štipendist izobraževanje enkrat zaključil. Okoliščina, da je tožnik izobraževanje zaključil pred izdajo dokončne odločbe tožene stranke, na razlago zadevnih določb ne more vplivati, saj te nedvomno določajo rok za zaključek izobraževanja in posledično prenehanje štipendijskega razmerja ter obveznost vračila prejetih zneskov štipendije za letnik, ki ga tožnik ni uspešno oziroma pravočasno zaključil. Razen tega pritožnik s pritožbo ne more uveljavljati razlogov, ki v času odločanja na prvi stopnji še niso obstajali. Nova dejstva in novi dokazi se kot pritožbeni razlogi lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji. V tej zadevi pa tožnik ob odločanju upravnega organa na prvi stopnji študija še ni zaključil. Rok za izpolnitev obveznosti iz druge alineje 92. člena ZŠtip-1 v povezavi z drugim odstavkom 9. člena Pravilnika je materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, torej paricijski rok prekluzivne narave, čigar zamuda ima za posledico izgubo pravice. Gre za vzpostavljen sistem štipendijskih razmerij, ki temelji na jasni in zakonsko utemeljeni vzročni zvezi med dolžnostjo uspešnega napredovanja oziroma zaključka izobraževanja in posledičnem prenehanjem štipendijskega razmerja z obveznostjo vračila štipendije, če štipendist svoje dolžnosti v roku ne izpolni. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi tožena stranka morala za nazaj odpraviti odločbo oziroma podlage za izplačilo štipendije. V ZŠtip-1 je podana pravna podlaga, na podlagi katere se lahko izda odločbo o razveljavitvi, ki ima učinke za naprej. V Zakonu o uresničevanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010) pa je podana pravna podlaga za odpravo odločbe z učinkom za nazaj le v primerih, ko ta temelji na lažnih, zamolčanih oziroma neresničnih dejstvih. Te okoliščine pa v tej zadevi niso bile podane. Sistem štipendijskih razmerij je v veljavni štipendijski zakonodaji jasno postavljen, tako da so posledice neizpolnitve obveznosti, napredovanju oziroma zaključka izobraževanja jasne in na zakonu utemeljene. Zato v primeru prenehanja štipendijskega razmerja in posledične obveznosti vračila štipendije ni potrebna odprava odločbe o dodelitvi štipendije.

5. Revizija je utemeljena.

6. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Za odločitev v tem sporu so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: – z odločbo Centra za socialno delo Nova Gorica z dne 31. 7. 2015 je bila tožniku dodeljena državna štipendija za izobraževanje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo za čas od 1. 10. 2015 do zaključka izobraževalnega programa; – izobraževalni program se je ob upoštevanju roka dvanajstih mesecev za zaključek magistrske naloge iztekel 30. 9. 2017, vendar tožnik v tem roku ni magistriral; – Center za socialno delo Nova Gorica je 5. 4. 2018 izdal odločbo, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, in da je dolžan vrniti zneske štipendije prejete za šolsko leto 2015/2016 v skupnem znesku 2.280,000 EUR; – tožnik je na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo magistriral 24. 4. 2018; – tožena stranka je z odločbo z dne 18. 6. 2019 zavrnila pritožbo pritožnika zoper odločbo Centra za socialno delo Nova Gorica o prenehanju pravice do državne štipendije in dolžnosti vrnitve prejete štipendije za študijsko leto 2015/2016. 8. Pravna podlaga za odločitev Centra za socialno delo Nova Gorica o dolžnosti tožnika, da vrne štipendijo za zadnji letnik študija, je določba petega odstavka 99. člena ZŠtip-1, kakršna je veljala v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Ta določa, da mora štipendist vrniti štipendije, prejete za zadnji letnik izobraževalnega programa in za podaljšan študentski status, če do konca enoletnega podaljšanja študentskega statusa po izteku trajanja izobraževalnega programa ne zaključi vseh obveznosti izobraževalnega programa. Nadalje je važna določba sedme alineje 97. člena ZŠtip-1 o tem, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanega študentskega statusa v skladu s sedmim odstavkom 87. člena istega zakona. Glede tega, kakšen je rok za zaključek izobraževanja, je pomembna določba drugega odstavka 9. člena Pravilnika, po kateri se šteje, da je štipendist uspešno zaključil izobraževalni ali študijski program, če je dijak najkasneje do 30. 9. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku izobraževanja maturiral ali opravil zaključni izpit in če je študent, najkasneje v roku dvanajstih mesecev po izteku študijskega programa diplomiral. 9. Upoštevajoč citirane določbe ter dejstvo, da tožnik študija ni zaključil z magisterijem v roku enega leta po izteku študijskega programa, je tožena stranka imela pravno podlago za odločitev, da tožniku preneha pravica do državne štipendije (sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka tožnika za odpravo te odločitve je pravnomočna, saj se tožnik zoper ta del sodbe ni pritožil), kakor tudi za odločitev, da je tožnik dolžan vrniti prejeto štipendijo za zadnji letnik šolanja.

10. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik ob izdaji odločbe o dodelitvi štipendije moral biti še posebej opozorjen, da bo prejete zneske štipendije moral vrniti, če študija ne bo končal v roku. ZŠtip-1 in Pravilnik celovito urejata način in kriterije za priznanje pravice do državne štipendije, kakor tudi obveznost prejemnika štipendije, da šolanje oziroma študij dokonča v določenem roku ter pogoje in razloge zaradi katerih mora vrniti prejete štipendije. O dodelitvi državne štipendije se odloča samo z odločbo centra za socialno delo in se na njeni podlagi ne sklepa še pogodbe o štipendiranju, kakršno ZŠtip-1 predvideva za nekatere druge vrste štipendij, pri čemer kot sestavino pogodbe določa tudi sankcije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določb. Ob jasnih zakonskih določbah glede obveznosti vračila štipendije center za socialno delo v odločbi o dodelitvi državne štipendije ni bil dolžan tožnika še posebej opozarjati, da bo prejete zneske štipendije za zadnji letnik moral vrniti, če ne bo magistriral v roku enega leta po zaključenem izobraževanju. Sicer pa se je tožnik očitno zavedal, da mora magistrirati do 30. 9. 2017, saj je v pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo navajal, da se je zaradi bojazni, da ne bo magistriral v rok, v drugi polovici leta 2017 zaposlil za določen čas.

11. Pri tem se sodišče povsem zgrešeno sklicuje na kršitev načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Iz te določbe izhajajo štiri zahteve, ki vežejo upravni organ oziroma uradno osebo, ki vodi postopek in odloča o upravni zadevi. Prva zahteva je, da mora upravni organ pri postopanju in odločanju omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice, pri čemer mora skrbeti, da jih ne uveljavlja v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. Druga zahteva je, da mora stranko opozoriti na možnost uveljavljanja drugih materialnih pravic, namesto ali poleg tistih, ki jih uveljavlja z vlogo, če uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice. Tretja zahteva je, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabi tiste s predpisi določene ukrepe, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Četrta zahteva je, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke ni v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Zahteve, da bi tožnik ob upravnem odločanju o dodelitvi državne štipendije moral biti še posebej opozorjen, da bo prejete štipendije za zadnji letnik moral vrniti, če študija v roku ne bo uspešno zaključil, ni mogoče subsumirati pod nobeno od navedenih zahtev iz 7. člena ZUP. Povesem nerazumljiva pa je zahteva, da bi takšno opozorilo moralo vsebovati tudi odločba centra za socialno delo, saj je ta bila izdana potem, ko je rok za dokončanje izobraževanja že potekel. 12. Razlogi sodišča druge stopnje glede tega, ali na zakonitost izpodbijane odločbe o vrnitvi štipendije vpliva, ali je bil tožnik v odločbi (o priznanju pravice do štipendije) obveščen o datumu dokončanja študija, so sicer protislovni, vendar iz 10. točke obrazložitve izhaja, da sodišče šteje, da je izostanek takšne določbe v izreku odločbe eden od razlogov za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje po eni strani soglaša s toženo stranko, da je datum zaključka izobraževalnega programa splošno znano dejstvo in da tožena stranka na to tožnika ni bila dolžna posebej opozarjati. Nato pa kljub temu zaključi, da soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v skladu z 213. členom ZUP v izreku odločbe določiti rok za dokončanje študija, da bi bil izrecno znan tožniku in šele potem bi bila možna tako huda sankcija (to je zahteva za vračilo prejetih štipendij).

13. Drugi odstavek 213. člena ZUP, na katerega se sklicujeta sodišči druge in prve stopnje sicer določa, da se v izreku lahko (ne pa da se mora) v skladu z zakonom določijo pogoji ali nalogi, povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Ob jasni zakonski določbi, da mora štipendist vrniti štipendije, prejete za zadnji letnik izobraževalnega programa, če do konca enoletnega podaljšanja študentskega statusa po izteku izobraževalnega programa ne zaključi vseh obveznosti izobraževalnega programa (sem sodi tudi magisterij na drugi bolonjski stopnji), ni nobene podlage za to, da bi obveznost vračila še dodatno pogojevali z zahtevo, da mora biti v odločbi o priznanju pravice do štipendije določen rok za dokončanje študija, ali pa obveznost vrnitve prejetih zneskov, saj je oboje povsem jasno določeno v zakonu.

14. Zmotno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da so odločbe tožene stranke o dolžnosti vrnitve štipendije nezakonite, ker je bil namen štipendiranja dosežen s tem, da je tožnik z zagovorom magistrske naloge zaključil izobraževanje, pa čeprav po izteku roka. Res je, da prvi odstavek 2. člena ZŠtip-1 določa, da so štipendije namenjene vzpodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov ali štipendistk, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje in izobraževanju za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, spodbujanju doseganja izjemnih dosežkov, odgovornosti štipendistov za svoje izobraževanje kot tudi za izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe izobraževanja in izboljšanju zaposljivosti. Vendar ob povsem nedvoumni zakonski določbi o tem, v katerih primerih mora štipendist vrniti štipendijo, ni podlage, da se zgolj s sklicevanjem na namen štipendiranja obide povsem jasno zakonsko določbo. Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da bi takšna razlaga obveznosti zaključka študija v roku pomenila, da pristojni organ nikoli ne bi mogel zahtevati vračila štipendije, saj bi teoretično vedno obstajala možnost, da bo štipendist izobraževanje enkrat zaključil in bo s tem dosežen namen štipendiranja.

15. Ob jasnih zakonskih določbah tudi ni nobene podlage, da bi sodišče kot rok za dokončanje študija samovoljno štelo datum izdaje drugostopenjske upravne odločbe o obveznosti vračila. Ali je tožnik študij, za katerega je prejemal štipendijo zaključil v roku in kdaj se je ta rok iztekel, se presoja glede na materialnopravne določbe zakona in ne glede na to, kdaj je tožena stranka z upravno odločbo zahtevala vrnitev prejetih zneskov, še manj pa glede na to, kdaj je odločila o pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko odločbo. Ob ugotovitvi, da štipendist študija ni zaključil v roku, ima tožena stranka v zakonu podlago za odločitev, da štipendijsko razmerje preneha in da mora štipendist vrniti prejete zneske za zadnji letnik. Na obveznost vračila prejetih štipendij tudi ne vpliva okoliščina, da je tožnik študij zaključil po izdaji prvostopenjske upravne odločbe in pred odločitvijo o njegovi pritožbi. Zgolj zato, ker je magistriral pred odločitvijo drugostopenjskega organa, se dejansko stanje ni spremenilo v smislu, da je magistriral v roku, saj se je ta rok iztekel s potekom dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa druge stopnje, to je z 30. 9. 2017. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodbo VIII Ips 258/2016 z dne 7. 2. 2017, saj se ta ne nanaša na primerljivo zadevo. Stališče sodišča v navedeni sodbi, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti, predstavljajo dejstva, ki so nastala do izdaje drugostopenjske upravne sodbe, se nanaša na vprašanje navajanja novih dejstev v upravnem pritožbenem postopku, pri čemer je posebej poudarjeno, da so ta dejstva morala obstajati že v času prvotnega odločanja. Sicer pa izpodbijane upravne odločbe ne temeljijo na tem, da je tožnik prejete zneske štipendij za zadnje leto dolžan vrniti, ker je magistriral po dnevu odločitve prvostopenjskega upravnega organa, temveč na tem, da študija ni zaključil v roku, pri čemer datum odločanja upravnega organa ne igra nobene vloge. Nenazadnje bi center za socialno delo vrnitev prejetih zneskov lahko zahteval celo po zaključenem izobraževanju. Bistveno je le, da štipendist izobraževanja ni zaključil v predpisanem roku.

16. Glede na zakonsko ureditev obveznosti vračila štipendije, če štipendist v roku uspešno ne zaključi izobraževalnega programa, ni bistveno, da upravna odločba o prenehanju pravice do državne štipendije učinkuje za naprej in se z njo za nazaj ne razveljavlja odločbe o priznanju te pravice. Obveznost vrnitve štipendije, prejete za zadnji letnik izobraževanja, izhaja neposredno iz zakona in ni odvisna od morebitne razveljavitve odločbe o priznanju pravice do štipendije. Peti odstavek 99. člena ZŠtip-1 povsem nedvomno določa, da mora štipendist vrniti štipendije prejete za zadnji letnik izobraževalnega programa in za podaljšan študentski status (za podaljšan študentski status tožnik ni prejemal štipendije, prejemal pa jo je za zadnji letnik), če do konca enoletnega podaljšanja študentskega statusa po izteku trajanja izobraževalnega programa ne zaključi vseh obveznosti izobraževalnega programa.

17. Ob takšni določbi petega odstavka 99. člena ZŠtip-1 je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da toženec ni dolžan vrniti ničesar, češ da je uspešno zaključil drugi (to je zadnji) letnik izobraževalnega programa, za katerega mu je bila podeljena štipendija. Pri tem se sodišče sklicuje na določbo 50. člena prej veljavnega Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007), ki je določal, da je v primerih iz 49. člena istega zakona (prenehanje štipendijskega razmerja) štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Obveznost tožnika, da vrne prejeta sredstva štipendij za zadnji letnik, ne temelji na tem, da ni uspešno zaključil tega letnika, temveč na tem, da v roku ni zaključil celotnega izobraževanja. Določba petega odstavka 99. člena ZŠtip-1 je povsem jasna in vračilo štipendije veže na to, da štipendist v roku ne zaključi vseh obveznosti izobraževalnega programa, kar v konkretnem primeru pomeni obveznost magistriranja v roku enega leta po izteku trajanja izobraževalnega programa.

18. Materialnopravno zmotna stališča sodišč nižje stopnje pa ne omogočajo spremembe odločitve. Sodišči namreč nista ugotavljali, ali je podana smiselno zatrjevana višja sila, ki naj bi tožniku onemogočila, da magistrira v roku.

19. V spornem obdobju sicer še ni veljal z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip-1B, Ur. l. RS, št. 31/2018) novelirani peti odstavek 99. člena ZŠtip-1. V skladu s to novelo štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, ki so mu bili izplačani za ponavljanje letnika iz opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 87. člena ZŠtip-1 (eden od teh razlogov je tudi višja sila), ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil. V spornem času veljavni ZŠtip-1 je vprašanje višje sile kot razloga za neizpolnjevanje šolskih in študijskih obveznosti urejal le v zvezi s podaljšanjem štipendijskega razmerja za dodatno šolsko ali študijsko leto, če je štipendist ponavljal letnik zaradi navedenega razloga. Zakonodajalec je v ZŠtip-1, ki je veljal v spornem obdobju, sicer natančno opredelil, kaj šteje za višjo silo, opredelil pa je tudi posledice, če dijak oziroma štipendist zaradi višje sile ponavlja posamezni letnik. Na drugi strani zakon ni opredelil posledic, če zaradi istega razloga v roku ne zaključi celotnega študija. Navedeno pomeni, da gre pri vprašanju vpliva višje sile na obveznost tožnika, da vrne štipendije za zadnji letnik, ker študija ni zaključil v roku, za pravno praznino, ki jo mora sodišče zapolniti ob smiselni uporabi 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami). To določbo je v skladu s sodno prakso1 treba uporabiti tudi v primeru pravnih praznin v socialnih zadevah in ne le v primeru pravnih praznin v civilnopravnih zadevah, na katere se 3. člen ZS sicer sklicuje.

20. V konkretnem primeru gre za tako imenovano ozko pravno praznino. Za zapolnjevanje tovrstnih pravnih praznin se v skladu s pravno teorijo uporabljata predvsem argument a simili ad simile in zakonska analogija.

21. Argument a simili ad simile pomeni sklepanje od podobnega na podobno. Iz tega, da se pravno (normativno) urejeni dejanski stan in pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih, sklepamo, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki je določena za neposredno pravno urejenega. Zanesljivost analognega sklepanja je toliko večja, kolikor več je bistvenih sestavin, ki so neposredno pravno urejenemu in neurejenemu dejanskemu stanju skupne, oziroma kolikor bolj so nebistvene tiste lastnosti, v katerih se razlikujeta2. 22. Pri zakonski analogiji sklepamo od posamično urejenega primera na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega (na primer zakonskega) dejanskega stanu, a jim je vendar tako tesno podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo, prek katerega sklepamo, da tudi za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica kot za pravno urejenega, ker sta si v bistvenem enaka3. 23. Opredelitev višje sile v 3. členu ZŠtip-1 je podobna opredelitvi razlogov, ki jih za oprostitev dolžnika določa 240. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ta pa določa tudi, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

24. Pravica upnika iz 239. člena OZ, da od dolžnika zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala, ker dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti ali pa jo je izpolnil z zamudo, je tako primerljiva z upravičenjem štipenditorja, da od štipendista zahteva povrnitev štipendije za zadnji letnik, če študija ne zaključi v predpisanem roku. Zato je pravno praznino, ki je v ZŠtip-1 glede vprašanja, kako višja sila vpliva na obveznost povrnitve štipendije v takšnem primeru, treba napolniti ob upoštevanju določbe 240. člena OZ, ki v takem primeru predvideva, da je dolžnik prost odgovornosti (seveda pod pogojem, da dokaže, da svoje obveznosti, v konkretnem primeru dokončanja študija v roku ni mogel izpolniti iz razlogov višje sile, kot jo opredeli že matični zakon, torej ZŠtip-1).

25. Po presoji vrhovnega sodišča je navedeno pravno praznino treba zapolniti tako, da štipendistu tudi za čas pred uveljavitvijo ZŠtip-1B ni treba vračati prejetih štipendij, če je zaradi višje sile študij zaključil šele po izteku roka. Ali je šlo pri razlogih, ki jih za zamudo pri dokončanju izobraževanja navaja tožnik, v resnici za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti, bo sodišče moralo presoditi glede na opredelitev višje sile v 3. členu ZŠtip-14 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.

26. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27. V novem postopku se bo sodišče opredelilo še do vprašanja, ali je do zamude pri magistriranju tožnika v resnici prišlo zaradi višje sile, nakar bo o zadevi lahko znova odločilo.

28. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

29. Senat, ki je naveden v uvodu tega sklepa, je odločitev sprejel soglasno.

1 Primerjaj sodbe VIII Ips 166/2011, VIII Ips 122/2010, VIII Ips 11/2010 itd. 2 Marjan Pavčnik, argumentacija v pravu, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba 2013, stran 164. 3 Ibidem, stran 167. 4 Višja sila pomeni vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev ali izpolnjevanje katere od obveznosti, pri čemer dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvidevati ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti.