Jedro

Zatrjevanje tožeče stranke, da zaradi tega, ker tožeča stranka svoje obveznosti o zaključku študija ni izpolnila do točno določenega roka 30. 9. 2017 zanjo nima nobenega pomena več, je po oceni sodišča nesorazmerna sankcija, ki nastopi zaradi neizpolnitve obveznosti, kar pomeni tudi strožjo presojo in bi moral biti ta čas izpolnitve dogovorjen kot bistven element obveznosti. Sodišču je v razlogovanju celotne obrazložitve razvidno, da ni toliko bistvena določitev roka, v katerem bi tožena stranka morala vrniti štipendije, temveč dejstvo, da ni bil izpolnjen namen, zaradi katerega je bila štipendija tudi priznana zaradi česar je neustrezno takšno tolmačenje zakona, kot ga prikaže tožena stranka. Takšno tolmačenje je glede na socialno funkcijo pravice do državne štipendije nedopustno in je pravilna odločitev sodišča, da tožeča stranka ni dolžna vrniti prejetih spornih zneskov iz naslova štipendije. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo oziroma obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka skladno z 213. členom ZUP izkoristiti to možnost in v samem izreku odločbe določiti sam rok, da bi bil izrecno znan tudi tožeči stranki, kot tudi sama tožena stranka pravi gre za splošno znano dejstvo, vendar pri tako hudi sankciji bi morala biti tožena stranka v skladu z načelom elementarne pravičnosti na to posebej opozorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo 1. točko dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2019 in 2. točko izreka odločbe CSD A. št. ... z dne 5. 4. 2018 ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2019 v 2. točki in odločba CSD A. št. ... z dne 5. 4. 2018 v 1. 3. in 4. točki izreka.

2. Zoper I. točko sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Ps 927/2019 z dne 7. 2. 2020 v povezavi s sklepom o popravi sodbe opr. št. VIII Ps 927/2019 z dne 6. 5. 2020 se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v I. točki, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip-1), ki je veljal v času odločanja Centra za socialno delo A.. Pravilna je odločitev sodišča, da tožniku štipendijsko razmerje preneha. Sodišče se sicer ni ukvarjalo z zatrjevano višjo silo s strani tožeče stranke, ki naj bi ji onemogočala izdelavo magistrske naloge v roku do 30. 9. 2017, pri čemer pa okoliščine, na katere se je tožeča stranka sklicevala ne predstavljajo višje sile. Ni pravilno razlogovanje sodišča, da za vračilo državne štipendije ni podlage, ker za takšno odločitev zgolj prenehanje štipendijskega razmerja v skladu z 97. členom ZŠtip-1 ne zadošča, saj je potrebno upoštevati tudi določbi 92. in 96. ZŠtip-1. Zakon jasno določa, kdaj mora štipendist vrniti štipendijo. Ni razumljivo stališče sodišča, da rok določen v 9. členu Pravilnika ne mora predstavljati fiksnega roka, saj gre za materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti prekluzivne narave. Za materialne roke velja, da ima zamuda roka za posledico izgubo pravice. Razlaga navedenih zakonskih določb sodišča, ni le napačna ampak tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti, predvidljivosti in preglednosti, saj pomeni, da ni relevantno kdaj štipendist zaključi izobraževanje, le da ga zaključi. Odločitev o pravici glede pogoja o uspešno zaključenem izobraževanju ne more biti časovno neopredeljena in neodvisna od zakonsko nedvoumno določenega roka. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč potrdi, da je štipendijsko razmerje pravilno in zakonito prenehalo, ker izobraževalni program ni bil zaključen v okviru trajanja programa, nato pa pojasni, da ker rok za zaključek študija ni bil jasno določen, tožnik prejetih štipendij ni dolžan vrniti. Nedopustno je različno tolmačenje istega dejstva pri odločanju o prenehanju pravice do državne štipendije in vračilu le te. ZŠtip-1 v osnovi od vsakega štipendista zahteva, da uspešno zaključi letnik in izobraževalni program, za katerega je prejemal štipendijo do 30. 9. To določilo je v veljavi od 1. 1. 2014, s čimer so bili štipendisti seznanjeni tako s strani tožene stranke kot CSD. Datum zaključka izobraževalnega programa je splošno znano dejstvo in tožena stranka ni bila zavezana štipendiste izrecno posebej opozarjati na sam rok. Vsak študent ve, do kdaj traja izobraževalni program, oziroma da se študijsko leto izteče 30. 9., kar je jasno zapisalo v materialnem predpisu, to je ZŠtip-1 in Pravilniku o štipendiranju. Neseznanjenost s pravnimi predpisi ne more biti upoštevan razlog. Odločitev sodišča, da štipendist kljub temu, da izobraževanja ni zaključil v roku in da je, kljub prenehanju štipendijskega razmerja prost obveznosti vračila štipendije, ni pravilna. Tožena stranka opozarja, da je sodišče uporabilo interpretacijo, oblikovano v času veljavnosti 49. in 50. člena prej veljavnega Zakona o štipendiranju, v skladu s katero morata biti za nastop obveznosti vračila štipendije kumulativno izpolnjena dva pogoja. Opozarja, da je bila ta zakonska podlaga spremenjena, zaradi česar ta interpretacija ne pride več v upoštev. Sporno določilo Zštip-1 je bilo spremenjeno na način, da štipendist, ki v roku enega leta po zaključenem letniku ne uspe diplomirati oziroma magistrirati vrača štipendijo samo za zadnje leto prejemanja in ne za zaključni letnik izobraževalnega programa in za dodatno študijsko leto. Po izteku izobraževalnega programa pa pomeni le to, da štipendistu ni treba vračati štipendije za zadnji letnik in absolvent, temveč samo za zadnji letnik ali le za absolvent, v kolikor je bil tudi v absolventu upravičen do štipendije. Nikakor pa ni bil prost obveznosti vračila, če je uspešno zaključil letnik oziroma izobraževanje glede na rok. Vendar se ta sprememba, ki velja od šolskega študijskega leta 2018/2019 uporablja za štipendiste, ki imajo rok za zaključek določen 30. 9. 2029, kar pa pri tožniku ni primer.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2019 v zvezi z odločbo CSD A. št. ... z dne 5. 4. 2018, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeči stranki preneha pravica do državne štipendije in da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije, prejete od oktobra 2015 do septembra 2016 v skupnem znesku 2.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Iz dejstev, ki jih je kot nesporno ugotovilo sodišče prve stopnje je razvidno, da je CSD A. z odločbo dne 31. 7. 2015 tožeči stranki priznal državno štipendijo za izobraževanje na izobraževalnem zavodu Fakulteta B., program C., magistrsko izobraževanje (II. Bolonjska stopnja)/Magistrska izobrazba (II. Bolonjska stopnja) od 1. 10. 2014 do zaključka izobraževalnega programa (I. točka izreka) in da štipendija za študijsko leto 2014/2015 znaša 190,00 EUR mesečno (II. točka izreka te odločbe). Tožeča stranka je uspešno magistrirala 24. 4. 2018, prvostopni organ pa je dne 5. 4. 2018 z odločbo št. ... odločil, da tožeči stranki preneha pravica do državne štipendije in da je dolžna vrniti zneske štipendije prejete za študijsko leto 2015/2016 v skupnem znesku 2.280,00 EUR.

7. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je potrebno za relevantno razmerje uporabiti Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami, v nadaljevanju - ZŠtip-1) skladno s 23. členom prehodnih in končnih določb ZŠtip-1B (Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami). VDSS je v podobni zadevi že odločalo1 in ugotovilo, da je nesprejemljivo materialnopravno stališče tožene stranke, da je predmetno zadevo mogoče pravilno razsoditi le ob goli jezikovni razlagi relevantne zakonske podlage. Opozorilo je, da se relevantne določbe ZŠtip-1 lahko pravilno uporabijo le v skladu z namenom štipendiranja in upoštevanja razlogov, zaradi katerih študij ni bil zaključen v roku. Tudi v zadevi Psp 123/2020 z dne 5. 8. 2020 je VDSS v 10. točki obrazložitve opozorilo na poglavitno vprašanje v predmetni zadevi, ki se nanaša na namen državne štipendije. Ta se realizira tako, da se osebam, ki ne presegajo določenega dohodkovnega cenzusa omogoča in pomaga pri nadaljnjem izobraževanju, ki predpostavlja povečane stroške in spada v okvir prava socialne varnosti. Osnova priznanja pravice do državne štipendije je realizacija prizadevanja usposobiti in izobraziti osebo za nadaljnje življenje, kar pomeni spodbujanje izobraževanja in doseganja višje ravni izobrazbe.

8. Sodišče (tudi v tej zadevi) ugotavlja, da se glede odločitve sodišča v II. točki izreka sodbe,2 s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek glede odprave odločbe o prenehanju štipendijskega razmerja, določitvi izvršljivosti in stroškov upravnega postopka, ni pritožila nobena stranka, zato je postal ta del sodbe pravnomočen. Prvostopno sodišče je sicer pojasnilo, da na prenehanje štipendijskega razmerja ne vplivajo razlogi, ki so povzročili zamudo pri zagovoru magistrske naloge, temveč zadošča zgolj gola ugotovitev, da tožeča stranka do 30. 9. 2017 ni končala izobraževalnega programa. Toda v okoliščinah konkretnega primera je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče napačno uporabilo materialnopravni predpis, ko je odločalo o prenehanju pravice do državne štipendije. Zoper odločitev v tem delu ni bilo pritožbe, na pravilnost odločitve v izpodbijanem delu pa ne vpliva (glede obveznosti vračila štipendije), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Odločitev v izpodbijanem delu je pravilna, vendar temelji na nepravilnih razlogih, ki so se upoštevali pri odločanju sodišča v času veljavnosti določil ZŠtip, kot pravilno opozarja tožena stranka.3 V tem zakonskem besedilu je bilo glede vrnitve štipendije določeno, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja.4 Pravilno je zatrjevanje tožene stranke, da je v vmesnem času prišlo do spremembe materialnega predpisa, ki je to vprašanje drugače uredilo. Stranka tako ne more biti več uspešna s sklicevanjem na uveljavljeno prakso o potrebnosti izpolnjevanja kumulativno določenih pogojev iz 50. člena Zštip, zaradi česar bo moralo odločanje in obrazložitev prilagoditi tudi sodišče. Ravno iz tega razloga postane pri odločanju pravno relevantno vprašanje vzroka prekoračenega roka za zaključek študijskih obveznostih oziroma okoliščine, zaradi katerih je do preteka tega roka prišlo. V predmetni zadevi je izkazano, da je tožeča stranka 24. 4. 2018 z uspešnim zagovorom magistrske naloge zaključila izobraževanje, za katerega je prejemala državno štipendijo. Tako se je izpolnil namen štipendiranja, kot pravilno razloguje prvostopno sodišče v 11. točki obrazložitve sodbe. Nenazadnje je tožeča stranka študij zaključila pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 6. 2019. Iz tega razloga je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor glede ogrožene pravne varnosti sodnega odločanja, ker bi teoretično vedno obstajala možnost, da bi štipendist izobraževanje zaključil. Dejstvo je, da je tožeča stranka svoje izobraževanje zaključila pred izdajo dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 6. 2019, zaradi česar ne more priti do situacije, ki bi ogrožala pravno varnost, predvidljivost in preglednost. Tožeča stranka je svoje izobraževanje zaključila pred izdajo dokončne odločbe, s katero je bila potrjena odločitev prvostopnega organa o prenehanju pravice do državne štipendije, vendar iz I. točke izreka prvostopne odločbe z dne 5. 4. 2018, s katero je tožena stranka odločila o prenehanju pravice do državne štipendije je razvidno le to, da je tožeči stranki pravica do državne štipendije prenehala, ni pa razvidno kdaj naj bi ta pravica prenehala. Upoštevajoč časovno učinkovanje izdane odločbe z dne 5. 4. 2018 je razvidno, da je tožeči stranki štipendijsko razmerje prenehalo za naprej, saj ni bila razveljavljena nobena odločba, s katero je bila tožeči stranki priznana državna štipendija. Pravna podlaga za izplačilo štipendije na podlagi odločb o priznanju štipendije še vedno obstoji. V kolikor bi tožena stranka hotela za nazaj odpraviti podlago za izplačilo štipendije, bi to morala določiti v izreku, kot je to tudi običajno, ko si upravni organ zagotovi učinkovanje odločbe za nazaj, kar pa v konkretnem primeru ni storjeno. Ker tožeča stranka ni določila drugačnega učinkovanja odločbe velja ta odločba le za naprej. Tožena stranka je dolžna v primeru pritožbe ocenjevati, ne samo pritožbene navedbe temveč presojati tudi zakonitost izpodbijane odločbe. Kot je že večkrat ugotovilo VS RS5, se v socialnem sporu presoja dejansko stanje do dneva izdaje dokončne odločbe.

10. Sodišče sicer soglaša s stališčem tožene stranke, da je datum zaključka izobraževalnega programa splošno znano dejstvo in da na izrecen datum zaključka upravni organ tožečo stranko ni bil dolžan posebej opozarjati, vendar slednje velja le za običajno naravo roka izpolnitve, o čemer se je VDSS v podobnih zadevah glede narave roka izpolnitve6 že večkrat opredelilo.7 Zatrjevanje tožeče stranke, da zaradi tega, ker tožeča stranka svoje obveznosti o zaključku študija ni izpolnila do točno določenega roka 30. 9. 2017 zanjo nima nobenega pomena več, je po oceni sodišča nesorazmerna sankcija, ki nastopi zaradi neizpolnitve obveznosti, kar pomeni tudi strožjo presojo in bi moral biti ta čas izpolnitve dogovorjen kot bistven element obveznosti. Sodišču je v razlogovanju celotne obrazložitve razvidno, da ni toliko bistvena določitev roka, v katerem bi tožena stranka morala vrniti štipendije, temveč dejstvo, da ni bil izpolnjen namen, zaradi katerega je bila štipendija tudi priznana zaradi česar je neustrezno takšno tolmačenje zakona, kot ga prikaže tožena stranka. Takšno tolmačenje je glede na socialno funkcijo pravice do državne štipendije nedopustno in je pravilna odločitev sodišča, da tožeča stranka ni dolžna vrniti prejetih spornih zneskov iz naslova štipendije. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo oziroma obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka skladno z 213. členom ZUP izkoristiti to možnost in v samem izreku odločbe določiti sam rok, da bi bil izrecno znan tudi tožeči stranki, kot tudi sama tožena stranka pravi gre za splošno znano dejstvo, vendar pri tako hudi sankciji bi morala biti tožena stranka v skladu z načelom elementarne pravičnosti na to posebej opozorjena.8

11. Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Psp 47/2020 z dne 13. 5. 2020. 2 Odločitve o prenehanju pravice do državne štipendije. 3 Ta sodna praksa se je izoblikovala pri odločanju sodišč glede štipendij na podlagi Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami – ZŠtip). 4 Obstoj primera iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in pogoj, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. 5 Sodba VIII Ips 258/2016 z dne 7. 2. 2017 (Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. naložitev obveznosti predstavljajo dejstva, ki so nastala do izdaje drugostopenjske upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Stranka nova dejstva (iz vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki sta obstajali v času prvotnega odločanja) lahko uveljavlja še v pritožbenem postopku pri tožencu, ne pa tudi v sodnem postopku). 6 Psp 339/2016 z dne 10. 11. 2016 in Psp 44/2018 z dne 24. 1. 2019. 7 V primerih, ko stranka zatrjuje, da izpolnitev nasprotne stranke po določenem roku zanjo nima nobenega pomena več to posebej določiti oziroma na to opozoriti. 8 Kakšna je pravna teža namena pri sklepanju upravnih pogodb pri štipendiranju slovenskih državljanov, se je v okoliščinah konkretnega primera nenazadnje izjasnilo že VS RS v sodbi II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020, ko je ugotovilo, da se v upravnih pogodbah o štipendiranju zasleduje javni interes, ki ima primarno vlogo in mora biti končni smoter porabe štipendijskih sredstev v javnem interesu. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni. Zato je težko zastopati stališče, da ni v javnem interesu pogodbo vendarle ohraniti v veljavi, če se izkaže, da za zamudo obstajajo utemeljeni razlogi, ki jih ni zakrivil štipendist. V predmetni zadevi je sicer šlo za upravno pogodbo, pa vendar sistematika je tudi v konkretni zadevi, kjer je bila tožeči stranki priznana pravica do štipendije z odločbo primerljiva.