Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je komisija za varstvo pravic delavcev kot pristojni organ tožene stranke pred odločitvijo o tožnikovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja obravnavala mnenje strokovne komisije. S tem sta bili kršeni določili tretjega odstavka 23. člena ZDR90 in četrtega odstavka 18. člena ZTPDR, zato sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja nezakonita že iz tega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 29. 1. 2003 in 20. 3. 2003. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 5. 2003, temveč je trajalo neprekinjeno do 1. 12. 2003, in je posledično do tega dne tožniku tudi priznalo pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo mesečnih zneskov plač v skupni višini 2.387,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) ter odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bil postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del in ugotavljanja pričakovanih delovnih rezultatov izveden v nasprotju z določbo tretjega odstavka 23. člena v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR90 - Ur. l. RS, 14/90, 5/01 in 71/93) in zato nezakonit. Pristojni organ tožene stranke o ugovoru tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja namreč ni odločil na podlagi mnenja tričlanske strokovne komisije. Le-ta je bila sicer imenovana in je mnenje (o neuspešnem delu in nezadostnih rezultatih dela tožnika) tudi podala, vendar pa tožena stranka, ki nosi dokazno breme za zakonitost postopka, ni dokazala, da je komisija za varstvo pravic delavcev pri toženi stranki, preden je odločila o tožnikovem ugovoru, obravnavala mnenje tričlanske strokovne komisije. Prenehanje delovnega razmerja tožnika je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje tako nezakonito že iz tega razloga, nadalje pa tudi zato, ker vrednotenje delovnih uspehov in izpolnjevanje predpisanih rezultatov dela pri toženi stranki ni bilo jasno predpisano in vnaprej znano, nenazadnje pa tožena stranka tudi ni dokazala, da za tožnika ni imela drugega ustreznega dela.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še pojasnilo, da kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi komisija za varstvo pravic delavcev o ugovoru tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja odločala na podlagi ugotovitev tričlanske strokovne komisije, ter posledično tudi zaključek, da le-ta ni ravnala skladno z določbo tretjega odstavka 23. člena v spornem času veljavnega ZDR90 in z vsebinsko enako določbo četrtega odstavka 18. člena v spornem času prav tako veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji). Zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče v zvezi s tem moralo zaslišati pričo T. R., je ocenilo kot zmotno. Zaradi neprimernosti tega dokaza za ugotovitev spornega dejstva je namreč soglašalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaslišanje navedene priče ni potrebno. Ker je presodilo, da je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena že iz teh razlogov, na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo, formalno iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ter po prvem odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodišče druge stopnje. Zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede očitanih procesnih kršitev v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče T. R. v postopku pred sodišče prve stopnje. Dokazno breme glede zakonitosti postopka je bilo na toženi stranki, zato bi ji sodišče moralo dopustiti možnost dokazovanja in torej nadaljevati z zaslišanjem predlagane ključne priče. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni vztrajala pri zaslišanju navedene priče je protispisna. Prav tako protispisna ter tudi izven trditvene podlage strank je tudi domneva sodišča druge stopnje, da tožnik z mnenjem strokovne komisije ni bil seznanjen. Glede na ugotovitve, da je bila tričlanska strokovna komisija imenovana in da je o delu tožnika tudi podala negativno oceno, je materialnopravno zmoten in protispisen je zaključek, da je bil postopek nezakonit že samo zato, ker komisija za varstvo pravic delavcev v sklepu ni izrecno zapisala, da je to mnenje vpogledala. Očitek opustitve vpogleda in neupoštevanja navedenega mnenje pa bi bil tudi sicer lahko utemeljen le v primeru, da bi bilo slednje za tožnika ugodno in bi tudi narekovalo sprejem drugačne odločitve. V tožnikovem primeru glede na to, da je bilo mnenje zanj neugodno, do tega ne bi moglo priti. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je bila strokovna komisija nepravilno sestavljena. V nadaljevanju tožena stranka sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do vrste bistvenih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi tega izpodbijana sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako pa velja tudi za revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ki po vsebini predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbijanje dokazne ocene sodišča. Pravdne stranke namreč ne morejo s pomočjo zatrjevanja procesnih kršitev, v konkretnem primeru z očitkom protispisnosti, vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji.

7. Tožena stranka je sklep o uvedbi postopka ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del in ugotavljanja pričakovanih delovnih rezultatov pri tožniku sprejela 18. 12. 2002, ko še ni veljal in se uporabljal ZDR. Skladno s prehodno določbo 233. člena tega zakona tako pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljata določbi tretjega odstavka 23. člena ZDR90 ter četrtega odstavka 18. člena ZTPDR. Slednji določata, da pristojni organ delodajalca o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja odloči na podlagi ugotovitve komisije, ki jo sestavljajo člani, ki imajo najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica.

8. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja na strani tožene stranke, zato bi le-ta glede na izrecen tožnikov ugovor, da zgoraj citirane določbe niso bile upoštevane, morala dokazati ne le, da je bila strokovna komisija imenovana in da je mnenje (o neuspešnem delu in nezadostnih rezultatih dela tožnika) tudi podala, marveč tudi, da je komisija za varstvo pravic delavcev kot pristojni organ tožene stranke, preden je odločila o tožnikovem ugovoru, to mnenje tudi obravnavala. Da bi se komisija za varstvo pravic delavcev pred odločitvijo o tožnikovem ugovoru seznanila z mnenjem strokovne komisije, ne dokazujeta niti zapisnik o glavni obravnavi komisije za varstvo pravic delavcev niti pisni odpravek sklepa o zavrnitvi tožnikovega ugovora, oba z dne 20. 3. 2003, drugih dokazov za ugotavljanje tega spornega dejstva pa tožena stranka tudi ni predlagala. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče pa je nanje vezano, zato tožena stranka tega dejstva ni dokazala.

9. V zvezi s tem dejstvom je tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer zatrjevala, da ji je bila odvzeta možnost dokazovanja, v reviziji pa, da se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, vendar ti očitki ne držijo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, saj le-ta stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (1). Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje jasno izhajajo razlogi, zaradi katerih je le-to soglašalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaslišanje priče T. R. ni več potrebno. Ker ta priča ni bila član komisije za varstvo pravic delavcev, ne bi mogla izpovedati o tem, kaj je ta komisija pred odločitvijo o tožnikovem ugovoru obravnavala. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni nadaljevalo z zaslišanjem predlagane priče, oziroma sodišče druge stopnje s tem, ko ni sledilo pritožbenim navedbam v tej smeri, ni kršilo določb postopka.

10. Poleg obrazložene neprimernosti tega dokaza za ugotovitev spornega dejstva pa glede na revizijske navedbe velja omeniti tudi to, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjevala, da dokazni predlog z zaslišanjem navedene priče predlaga tudi za ugotavljanje dejstva, da je komisija za varstvo pravic delavcev kot pristojni organ tožene stranke, preden je odločila o tožnikovem ugovoru, to mnenje tudi obravnavala. Tožena stranka je ta dokaz sicer res predlagala (in pri njem tudi vztrajala), vendar za ugotavljanje drugih spornih dejstev. Glede na načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP, to ni dovolj. Za dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka ponuditi dokaze, in obratno. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi tako morala tožena stranka, v kolikor je želela, da sodišče z zaslišanjem priče T. R. ugotavlja tudi dejstvo, da se je komisija za varstvo pravic delavcev pred odločitvijo o tožnikovem ugovoru seznanila z mnenjem strokovne komisije, to izrecno predlagati. Ker tega ni storila, sodišče tega spornega dejstva ni bilo dolžno ugotavljati z zaslišanjem navedene priče, z opustitvijo izvedbe tega dokaza pa posledično toženi stranki tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

11. Neutemeljeno je revizijsko zatrjevanje, da opustitev vpogleda mnenja strokovne komisije tudi sicer ne predstavlja takšne bistvene kršitve, ki bi sama po sebi povzročila nezakonitost celotnega postopka prenehanja delovnega razmerja; toliko bolj zato, ker je bilo v tožnikovem primeru mnenje zanj neugodno in ni narekovalo sprejema drugačne odločitve. Iz zgoraj citiranih določb tretjega odstavka 23. člena ZDR90 ter četrtega odstavka 18. člena ZTPDR ne izhaja, da je pristojni organ delodajalca, ko odloča o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, vezan na ugotovitve strokovne komisije, zato dejstvo, da je strokovna komisija tožnikove rezultate dela ocenila za neuspešne, ne pomeni avtomatično tudi zavrnitve tožnikovega ugovora. Komisija za varstvo pravic delavcev bi lahko kljub za tožnika neugodnemu mnenju strokovne komisije odločila tudi njemu v prid. Kot že rečeno, pristojni organ delodajalca na mnenje strokovne komisije ni vezan, mora pa se z njim seznaniti in ga obravnavati. Gre za obveznost delodajalca, ki je v zakonu izrecno predpisana. Opustitev vpogleda in posledično neupoštevanje mnenja strokovne komisije zato ne predstavlja manjše pomanjkljivosti, kot si to napačno razlaga tožena stranka, ampak očitno nezakonitost, ki je zaradi varstva pravic delavcev ni mogoče tolerirati.

12. Ker tožena stranka ni dokazala, da je komisija za varstvo pravic delavcev kot pristojni organ tožene stranke pred odločitvijo o tožnikovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja obravnavala mnenje strokovne komisije, revizijsko sodišče soglaša s presoja sodišča druge in prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala skladno z določbo tretjega odstavka 23. člena v spornem času veljavnega ZDR90 (in z vsebinsko enako določbo četrtega odstavka 18. člena v spornem času prav tako veljavnega ZTPDR). Izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja sta že iz tega razloga nezakonita. Ob takšni presoji razlogi za zavrnitev pritožbe, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zadoščajo in se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb. Iz istega razloga tudi revizijsko sodišče ne odgovarja na revizijske navedbe, ki za odločitev niso bistvene.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 376. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-794/05 z dne 11. 8. 2005.