Jedro

Tožena stranka je sklep o uvedbi postopka ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje del in ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela sprejela pred uveljavitvijo novega ZDR, tako da je v zvezi s prenehanjem delovnem razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela utemeljeno izdala sklep skladno z določbami ZTPDR in ZDR/09, četudi po uveljavitvi novega ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 29.1.2003 in 20.3.2003 nezakonita in se razveljavita (1. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo 8.5.2003, temveč je trajalo neprekinjeno do 1.12.2003. Tožena stranka je dolžna priznati tožeči stranki obstoj delovnega razmerja od vključno 8.5.2003 do ponovne zaposlitve 1.12.2003 in ji navedeno delovno dobo vpisati v delovno knjižico ter ji za to obdobje poravnavi od vsakokratnega bruto zneska plače davke in prispevke in izplačati mesečne zneske neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za plačo v preteklem mesecu, do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (1. odstavek 2. točke izreka). Zavrnilo je višji in drugačni tožbeni zahtevek (2. odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2003 v višini 378,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila in od bruto zneska 504,90 EUR plačati akontacije dohodnine, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih v višini 3.146,61 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.067,45 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2007 dalje do plačila (6. točka izreka).

V odprtem pritožbenem roku se zoper ugodilni del sodbe pritožuje tožena stranka iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Presoja sodišča, da je bil postopek ugotavljanja, znanja in zmožnosti tožnika nezakonit, ker v sklepu komisije za varstvo pravic z dne 20.3.2003 ni izrecno zapisano, da je komisija vpogledala v mnenje tričlanske komisije in ker iz ugotovitev te komisije z dne 6.3.2003 ne izhaja, da bi komisija ugotavljala znanja in zmožnosti delavca, je v nasprotju z listinami v spisu in materialnopravno zmotna ter strogo formalistična. ZTPDR je v 18. členu določal, da komisija za varstvo pravic odloči o ugovoru delavca na podlagi ugotovitve tričlanske komisije, zakon pa ni določal, kakšna mora biti ugotovitev tričlanske komisije, zakon tudi ni določal, da bi se morala komisija za varstvo pravic izreči o ugotovitvah oziroma mnenju tričlanske komisije in to zapisati v odločbi o ugovoru. Če je sodišče dvomilo v verodostojnost mnenja, bi lahko o tem zaslišalo pričo T.R., ki sploh ni bil zaslišan do konca, saj je sodišče dokončanje zaslišanja te priče zavrnilo kot nepotrebno. S tem je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka in nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je prvič postavila ugovor v zvezi z imenovanjem strokovne komisije šele v vlogi 12.3.2007. Tako se izkaže, da razlogi izpodbijane sodbe nimajo podlage o trditvah in navedbah tožeče stranke in je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo izven trditvene podlage, ki je bila dana v sporu. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno razumelo določb pravilnika tožene stranke, ko je menilo, da le-ta nepravilno razlaga, da se presojajo le sklenjene zavarovalne pogodbe, ki jih podpiše zavarovalnica. Sodišče je zaključek o tem, da je tožena stranka za ugotovitev tožnikovih delovnih rezultatov upoštevala drugo obdobje in ne obdobje od 1.10.2002 do 12.11.2002 sprejelo s popolnim ignoriranjem vseh listin v spisu in dokazov, iz katerih izhaja, da je bila analiza uspešnosti tožnikovega dela narejena ravno za obdobje od 1.10.2002 do 12.11.2002 in ne za drugo obdobje. Sodišče je napačno interpretiralo del obrazložitve sklepa komisije za varstvo pravic. Komisija je v sklepu zapisala, da se v produkcijo zavarovalnega zastopnika vštevajo dejansko spolicirane ponudbe in da se ponudbe, ki jih je tožnik navajal v ugovoru, upoštevajo v njegovo produkcijo v naslednjem mesecu, ko so bile dejansko sprejete (spolicirane). Komisija je v sklepu tudi zapisala, da tožnik niti v preteklem obdobju od 1.9.2002 do 1.10.2002 ni zbral toliko ponudb, da bi v naslednjem, torej v opazovalnem obdobju ugodil zahtevanemu obsegu produkcije. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da merila za nagrajevanje zastopnikov niso določena in da tožniku niso bila znana. S podpisom pogodbe o zaposlitvi je tožnik izrecno pristal na to, da je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v skladu s pravilnikom razlog za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče je presojalo prvostopenjski in drugostopenjski sklep tožene stranke, pri čemer je zmotno ugotovilo, da v izpodbijanem sklepu ni nikjer omenjeno, da tožnika ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto, ker zanj ni drugega ustreznega dela, pri čemer je očitno imelo v mislih le drugostopenjski sklep komisije za varstvo pravic, pri tem pa je prezrlo vsebino prvostopenjskega sklepa z dne 29.11.2003, v katerem je tožena stranka izrecno zapisala, da v okviru družbe ne obstaja možnost razporeditve tožnika na drugo delovno mesto.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Posebej poudarja, da zahteva toženca po zaslišanju T.R. ni utemeljena, saj ni bil član komisije za varstvo pravic in ne more pričati, ali je ta komisija vpogledala v mnenje tričlanske komisije. Tožnik je sodišču predložil dokazila o vseh sklenjenih pogodbah za sporne mesece in tudi za oktober in november 2002, iz katerih izhaja, da je sklenil zadostno število pogodb in izpolnil normo. Tožena stranka pa je očitno z namenom predložiti dokazila, da tožnik ne izpolnjuje norme, teh pogodb ni podpisala s svoje strani v predpisanem osemdnevnem roku, temveč kasneje v mesecu po ocenjevalnem obdobju in tako poskusila breme nedoseganja norem prevaliti na tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja: Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela po določbah 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) in 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Čeprav je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, izdan 29.1.2003, ko je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) je tožena stranka pravilno uporabila določbe stare delovnopravne zakonodaje glede na prehodno določbo ZDR, ki je v 233. členu določila, da se postopki uveljavljanja varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve navedenega zakona. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka sklep o uvedbi postopka ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanja del in ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela sprejela dne 18.12.2002, torej pred uveljavitvijo novega ZDR. Zato se zakonitost izpodbijanih sklepov presoja po stari delovnopravni zakonodaji.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da sodišče ne bi smelo presojati vprašanja imenovanja strokovne komisije in obravnavanje njenega mnenja v postopku pri delodajalcu iz razloga, ker naj bi tožnik začel to vprašanje izpostavljati šele po tem, ko je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo in naj bi bil tako prekludiran. Gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi v primeru, če ne bi bilo nobenih trditev in dokaznih predlogov v zvezi s tem vprašanjem s strani strank v postopku, saj gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče namreč presoja v delovnem sporu tudi zakonitost samega postopka, v katerem so bili sprejeti izpodbijani sklepi. V takem primeru pa lahko sodišče izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, kot to določa 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da so izpodbijani sklepi nezakoniti in sicer iz razloga, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 3. odstavka 23. člena ZDR/90, ki je določal, da pristojni organ odloči o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi ugotovitve komisije, ki jo sestavljajo člani, ki imajo najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Tudi 4. odstavek 18. člena ZTPDR določa, da pristojni organ odloči o ugovoru na podlagi ugotovitve komisije, ki so sestavljajo člani, ki imajo najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Iz obeh navedenih zakonskih določb torej izhaja, da pritožbeni organ odloči o ugovoru na podlagi mnenja posebne strokovne komisije, ki mora ugotavljati, ali ima delavec potrebna znanja in zmožnosti za opravljanje dela, h katerim je razporejen oziroma, ali dosega pričakovane rezultate dela. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi komisija za pritožbe odločala na podlagi ugotovitev tričlanske komisije. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da le-ta ni obravnavala mnenja komisije, saj je v zapisniku podrobno navedeno, kateri dokazi so bili izvedeni, poleg navedenega pa se je javne seje udeležil tudi delavec v postopku in njegov pooblaščenec, ki bi bila z ugotovitvami tričlanske komisije gotovo seznanjena, v kolikor bi bilo mnenje komisije obravnavano.

Ne gre zgolj za formalno zahtevo, kot se to zavzema tožena stranka, temveč je potrebna vsebinska presoja, ki pa ni bila izkazana. Pri tem je zmotno zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče v zvezi s tem lahko zaslišalo pričo T.R. T.R. je bil kot priča zaslišan pred sodiščem in je izpovedal kako je potekalo delo tožnika in kaj se je pri toženi stranki štelo kot sklenjeno zavarovanje. Sodišče je na glavni obravnavi dne 7.4.2004 res sklenilo, da bo zaslišanje priče nadaljevalo prihodnjič, vendar je kasneje svoj sklep spremenilo in priče ni več zaslišalo. Sodišče prve stopnje lahko svoj sklep spremeni, kot to določa 4. odstavek 287. člena ZPP, kar je tudi storilo. Tožena stranka tudi ni vztrajala pri nadaljevanju zaslišanja navedene priče. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaslišanje navedene priče ni več potrebno, saj le-ta ne bi mogla pričati o tem, kaj je obravnavala komisija za varstvo pravic, saj ni bila član navedene komisije.

Pritožbeno sodišče pa pri tem še opozarja na dejstvo, da je bil T.R. regionalni direktor, ki je izdelal zapisnik o ugotavljanju uspešnosti zavarovalnega zastopnika Z.L., to je tožnika, dne 12.11.2002, na podlagi katerega je tožena stranka začela postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanja del in ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela dne 18.12.2002. Nato pa je bil predsednik komisije, ki je ugotavljala pričakovane rezultate dela za tožnika, torej je preverjal sam svoje ugotovitve. Tako bi tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje sledilo trdivam tožene stranke, da je komisija za varstvo pravic obravnavala ugotovitve komisije o pričakovanih rezultatih dela za tožnika z dne 6.3.2003 moralo odločiti enako in sicer odločitev komisije za varstvo pravic razveljaviti kot nezakonito, ker je bila komisija napačno sestavljena. Po določbi 103. člena ZDR/90 se namreč v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerjih. Določbo v zvezi z izločitvijo delavcev v postopku odločanja je vseboval tudi 2. odstavek 104. člena ZDR/90, ki je določal, da v postopku odločanja ne smejo sodelovati delavci, ki so s prizadetim delavcem v ožjem sorodstvu ali so z njim v kakšnem drugačnem razmerju, ki bi lahko povzročili pri prizadetem delavcu ali pri drugih delavcih organizacije dvom o nepristranskosti njihove odločitve. Glede na dejstvo, da je predsednik komisije T.R. sodeloval v predhodnem postopku, ne bi smel sodelovati v komisiji, ki je ugotavljala pričakovane rezultate dela in tako dejansko preverjala ugotovitev T.R. iz decembra 2002, kot to izhaja iz določbe 5. točke 70. člena ZPP, ki določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem arbitražo ali drugim organom. Navedeno zakonsko določbo je potrebno uporabiti za člana komisije oziroma njegovega predsednika. Tako je bila nezakonita sestava komisije, v posledici tega pa tudi odločitev pritožbene komisije.

Poleg navedenega pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo izkazano, da bi komisija v postopku ugotavljala vsebinske razloge za nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Komisija je le pregledala dokumentacijo za sporno obdobje od 1.10.2002 do 12.11.2002, kot izhaja iz njenega zapisnika.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako utemeljena že na podlagi gornjih ugotovitev, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja.

Pritožbeno sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi določbe 353. člena ZPP. Sklenilo je, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v postopkih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec zmeraj krije sam svoje stroške postopka (5. odstavek 41. člena ZDSS-1), tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. člen ZPP).