Jedro

Skupno premoženje je lahko tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, pa čeprav je pogodbo sklenil le eden od zakoncev. Vendar so v obravnavani zadevi dejanske okoliščine drugačne, saj je toženec sklenil pogodbo in pridobil obligacijsko pravico na izročitev nepremičnega premoženja od izročevalke oziroma preužitkarice v last in posest pred nastankom zunajzakonske skupnosti oziroma še preden je tožnico sploh spoznal. Ko sta se pravdni stranki spoznali in kasneje vzpostavili zunajzakonsko skupnost, je toženec že razpolagal z obligacijsko pravico, ki je izvirala iz sklenjene preužitkarske pogodbe in je spadala v njegovo posebno premoženje. V primeru, ko je obligacijska pravica že del posebnega premoženja, spada v to premoženje tudi stvarna pravica pridobljena na njeni podlagi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o obsegu skupnega premoženja (tč. II izreka izpodbijane sodbe) se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu odločitve spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo nepremičnine: - ID znak parc. št. 000 424/1 - ID znak parc. št. 000 498 - ID znak parc. št. 000 506 - ID znak parc. št. 000 507 - ID znak parc. št. 000 598/2 - ID znak parc. št. 000 509 - ID znak parc. št. 000 515/2 - ID znak parc. št. 000 526 - ID znak parc. št. 000 528 - ID znak parc. št. 000 605 - ID znak parc. št. 000 606/1 - ID znak parc. št. 000 608 - ID znak parc. št. 000 614/1 - ID znak parc. št. 000 632/1 - ID znak parc. št. 000 632/2 - ID znak parc. št. 000 646 - ID znak parc. št. 000 1587/16 - ID znak parc. št. 000 1587/20 - ID znak parc. št. 000* 80/1 - ID znak parc. št. 000 224/8 - ID znak parc. št. 000 572 - ID znak parc. št. 000 573

II. Pritožbama pravdnih strank zoper odločitev o deležih na skupnem premoženju in pravdnih stroških (odločitev pod točko III, IV in V. izreka izpodbijane sodbe) se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (tč. I. izreka izpodbijane odločbe) in ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank, kamor sodijo poleg nepremičnin, povzetih v izreku te odločbe, še nepremičnina ID znak parc. 000/2094/3, ki v naravi predstavlja parcelo v izmeri 800 m2 in na njej stoječo stanovanjsko hišo št. 310, na naslovu ..., ter premičnini cirkular Altendorf F90 in motorna žaga (tč. II. izreka izpodbijane odločbe). Odločilo je, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 40 %, tožene pa 60 % (tč. III. izreka izpodbijane odločbe) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala polovični delež (tč. IV. izreka izpodbijane odločbe). Odločilo je še, da je uspeh tožeče stranke v pravdi 90 % in tožene 10 % (tč. V. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak (za vsako stranko do deleža 50 %) in da je njen uspeh v pravdi 100 %. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da spadajo prejemki toženca iz naslova zavarovanj v njegovo posebno premoženje, tudi če so bile zavarovalne premije plačane iz sredstev skupnega premoženja. Te trditve toženec sicer ni prerekal, eventualno bi lahko posebno premoženje predstavljale samo zavarovalnine, izplačane kot nadomestilo za osebno škodo tožene stranke. Višina teh odškodnin pa s strani toženca ni bila substancirana, zato se nobena izplačana zavarovalnina ne sme upoštevati kot toženčevo posebno premoženje. Navaja, da nedvomno ne more biti posebno premoženje izplačilo Modre naložbe v višini 3.337,35 EUR, kar je bilo tožencu izplačano iz naslova odkupa privarčevanih sredstev iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Enako velja tudi za odkupe zavarovanja od Zavarovalnice v skupnem znesku 1.691,54 EUR. Sodišče zato ne bi smelo šteti, da je toženec v ustvarjanje skupnega premoženja vložil svoje posebno premoženje v višini 10.000,00 EUR, saj tudi navedeni znesek predstavlja skupno premoženje. Navaja, da so denarna sredstva dobljena na podlagi kreditov po ustaljeni sodni praksi skupno premoženje in ni relevantno, kdo jih je najel. Za oceno deležev bi bilo relevantno le odplačevanje kredita iz sredstev posebnega premoženja, katere od pravdnih strank. Tožnica je zatrjevala, da so bili vsi trije krediti odplačevani iz skupnega premoženja pravdnih strank, toženec pa ni zmogel dokaznega bremena, ki bi to trditev omajal. Napačen je zato zaključek sodišča, da gre tožencu večji delež na skupnem premoženju, ker je najel večji kredit. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi nasprotja med razlogi sodbe in izrekom. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je tožena stranka upravičena do večjega deleža za 10 %, kar bi pomenilo porazdelitev deležev 55 % proti 45 %, ne pa 60 % proti 40 %, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Iz izreka izhaja, da je delež tožene stranke večji od deleža tožeče stranke za 20 %.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko šteje, da v skupno premoženje štejejo tudi nepremičnine, ki so bile pridobljene z izročilno pogodbo ter v odločitvi, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju več kot 25 % in v celoti zoper stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Premoženje, ki ga je pridobil na podlagi izročilne pogodbe, ki jo je 25. 3. 1999 sklenil z A. A., predstavlja njegovo posebno premoženje, ne pa skupno. Od odgovora na vprašanje, ali to premoženje spada v skupno premoženje pravdnih strank, je odvisna tako odločitev o obsegu skupnega premoženja kot tudi odločitev o deležih, saj je pomemben del premoženja toženec prodal in prejeto kupnino vložil v skupno premoženje. Sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta bila zunajzakonska partnerja od oktobra 1999, izročilna pogodba pa je bil sklenjena v notarskem zapisu 25. 3. 1999. Premoženje je torej pridobil pred začetkom zunajzakonske skupnosti s tožnico, v času, ko tožnice še niti ni poznal. To premoženje pa tudi ni bilo pridobljeno z delom, saj pogodbenih obveznosti po izročilni pogodbi dejansko ni izvrševal oziroma jih je izvrševal le simbolično. Po sklenitvi pogodbe si je namreč preživljanka premislila in je toženčevo pomoč zavračala in toženca tudi tožila na razvezo pogodbe. Zoper njega je vodila kar dva zaporedna sodna postopka, vendar pa pogodbe pred sodiščem ni uspela razveljaviti. Za oskrbo B. B. je imel zaradi njenega zavračanja toženčeve oskrbe le simbolične obveznosti. Čeprav je doplačeval njeno domsko oskrbo zadnjih 14 mesecev življenja, je za to porabil bistveno manj denarja, kot ga je npr. pred tem dobil iz naslova kmetijskih subvencij, ki jih je dobil zgolj na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč, ki jih je pridobil na podlagi izročilne pogodbe. Domsko oskrbo je doplačeval v znesku približno 200,00 EUR mesečno. Napačen je zaključek, da se je izročilna pogodba izpolnjevala ves čas trajanja zakonske skupnosti oziroma do smrti preživljanke v letu 2008. Zaradi preživljankinega zavračanja izpolnjevanja obveznosti oskrbe je dejansko skrb zanjo v času trajanja zunajzakonske skupnosti predstavljala le skrb dveh tednov na domu po vrnitvi iz bolnice v letu 2007 in doplačevanje domske oskrbe v času 14-tih mesecev do smrti. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 947/2004, iz katere izhaja stališče, da premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženca predlagala njeno zavrnitev in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je obseg skupnega premoženja pravdnih strank, ki sta živeli v zunajzakonski skupnosti od oktobra 1993 do novembra 2016. 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR),1 ki ga je treba na podlagi prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (DZ) uporabiti kot materialnopravno podlago za odločitev v tej zadevi, določa izenačenost zunajzakonske zveze z zakonsko zvezo v pravnih posledicah. Iz prvega odstavka 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR izhaja, da ostane premoženje, ki ga ima zunajzakonski partner ob nastanku zunajzakonske skupnosti, njegova last in z njim samostojno razpolaga. Iz drugega odstavka 51. člena pa izhaja, da je premoženje, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. Pravno pojem „premoženje“ predstavlja zbirno označevanje za skupnost vseh posameznemu pravnemu subjektu pripadajočih premoženjskih pravic. Tako je premoženje sestavljeno iz obligacijskih, relativnih pravic (terjatev), kot tudi stvarnopravnih, absolutnih pravic. Posebno premoženje zunajzakonskega partnerja je torej tista celota pravic (obligacijskih, stvarnih in drugih), ki niso bile pridobljene z delom v njuni zunajzakonski skupnosti. Za opredelitev premoženja kot skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev, pa morata biti glede na zgoraj navedeno določbo 51. člena ZZZDR izpolnjeni dve predpostavki in sicer 1) premoženje mora biti pridobljeno v času dejansko obstoječe življenjske in ekonomske skupnosti zunajzakonskih partnerjev in 2) premoženje mora biti pridobljeno z delom.

8. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je nepremičnina ID znak parc. 000 2094/3, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo na naslovu ..., skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo pridobljeno v letu 2010, v času trajanja zunajzakonske skupnosti, na podlagi kupoprodajne pogodbe in nesporno vsaj delno2 z denarnimi sredstvi, ki izvirajo iz dela pravdnih strank v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Enako velja tudi za obe premičnini - cirkular Altendorf F 90 in motorno žago. To premoženje tudi ni predmet pritožbenega izpodbijanja, zato je odločitev, da sodi v skupno premoženje pravnomočna. Drugače pa velja glede premoženja, ki je bilo predmet izročilne pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je toženec s pokojno A. A. 25. 3. 1999 sklenil izročilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, s katero je izročevalka izročila vse nepremičnine pripisane v vl. št. 6, vl. št. 231 in vl. št. 283 k. o. X, tožencu v last in posest in dovolila, da se pri navedenih nepremičninah nanj vknjiži lastninska pravica. Hkrati si je izročevalka izgovorila dosmrtno služnost stanovanja in pravico popolne oskrbe. Pri tem sta pogodbeni stranki tudi podrobneje določili prevzemnikove obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno naravo navedene pogodbe kot pogodbe o preužitku. Predmet izpolnitve navedene pogodbe je na eni strani izročitev preužitkarjevih nepremičnin prevzemniku, ta pa se je zavezal, da bo preužitkarju do njegove smrti nudil omenjene dajatve in storitve.

10. Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da je utrjeno stališče sodne prakse, da je skupno premoženje lahko tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, pa čeprav je pogodbo sklenil le eden od zakoncev.3 Vendar pa sta bili v odločbah, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, izpolnjeni obe predpostavki za pridobitev skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev, ki sta določeni v drugem odstavku 51. člena ZZZDR, saj je bila preužitkarska pogodba sklenjena in premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, hkrati pa sta oba zakonca prispevala svoje delo za izpolnjevanje obveznosti po pogodbi oziroma ga je neposredno prispeval zgolj eden od njiju z nudenjem oskrbe in pomoči preužitkarju, drugi pa je zato, da je lahko prevzemnik izpolnjeval svoje obveznosti do preužitkarja, imel večji prispevek dela oziroma sredstev v življenjski skupnosti. V obravnavani zadevi so dejanske okoliščine drugačne, saj je toženec sklenil pogodbo in pridobil obligacijsko pravico na izročitev nepremičnega premoženja od izročevalke oziroma preužitkarice v last in posest pred nastankom zunajzakonske skupnosti oziroma še preden je tožnico sploh spoznal. Sklenitev preužitkarske pogodbe tako ni bila posledica skupne odločitve zunajzakonskih partnerjev, ko zunajzakonski partner sicer ni pogodbenik, vendar pa dejansko privoli v pridobitev premoženja za namen skupnosti in v pričakovano skupno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti s skupnimi sredstvi ali skupnim delom. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, med strankama tudi ni bilo sporno, da je toženec obveznosti iz pogodbe o preužitku sam izvrševal od njene sklenitve 25. 3. 1999 do oktobra 1999, ko se je vzpostavila zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama. Vendar pa je menilo, da je časovni element pridobitve tega premoženja kot skupnega premoženja, izpolnjen, ker je toženec vložil predlog za vpis lastninske pravice iz omenjene pogodbe v zemljiško knjigo (šele) 3. 11. 1999 in je do vpisa prišlo v času obstoja zunajzakonske skupnosti.

11. Stališče sodišča prve stopnje sicer izpostavlja vprašanje, ali je za uveljavitev ustreznega premoženjskega režima med zunajzakonskima partnerjema (režim posebnega ali skupnega premoženja) odločilen trenutek pridobitve obligacijske pravice (iustus titulus) ali trenutek njenega prehoda v stvarno pravico (modus acquirendi), vendar pa je glede na prej navedeno ugotovitev, da posebno premoženje sestavljajo tudi obligacijske pravice, odgovor jasen. Ko sta se pravdni stranki spoznali in kasneje vzpostavili zunajzakonsko skupnost, je toženec že razpolagal z obligacijsko pravico, ki je izvirala iz sklenjene preužitkarske pogodbe in je spadala v njegovo posebno premoženje. V primeru, ko je obligacijska pravica že del posebnega premoženja, spada v to premoženje tudi stvarna pravica pridobljena na njeni podlagi.4 Okoliščina, da se je toženec vpisal kot lastnik nepremičnega premoženja iz preužitkarske pogodbe v času, ko je zunajzakonska skupnost že obstajala, zato ni pravno relevantna. Pravnega režima posebnega premoženja pa ne bi spremenila niti okoliščina, da je tudi zakonec oziroma zunajzakonski partner prevzemnika (pozneje) sodeloval pri izpolnjevanju obveznosti do preužitkarja, torej s svojim delom. Je pa lahko s skupnim delom obeh zunajzakonskih partnerjev pri izpolnjevanju obveznosti do posebnega premoženja, nastala skupna terjatev do posebnega premoženja, ki je predmet skupnega premoženja. S tem, ko bi tožnica5 s skupnim delom prispevala k ohranitvi toženčevega posebnega premoženja, bi sicer prišlo do prelivanja vrednosti med premoženjskima kategorijama, ne pa tudi do transformacije toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje strank. V takšnem primeru bi bila tožnica zato upravičena le do nadomestila za svoje delo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.6 Nepremičnine, ki so bile predmet izročilne oziroma dejansko preužitkarske pogodbe niso skupno premoženje pravdnih strank, zato je bilo treba toženčevi pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne kot neutemeljen (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12. Z odločitvijo, obrazloženo v prejšnjem odstavku, pa se izkaže dejansko stanje glede odločitve o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju za nepopolno ugotovljeno. Toženec namreč ves čas postopka ugovarja, da bi bilo skupno premoženje, ki predstavlja nepremičnino 000 2094/3 (zemljišče 800 m2 in na njem stoječa stanovanjska stavba št. 310, na naslovu ...), pridobljeno zgolj s sredstvi skupnega premoženja, kot je navajala tožnica. Kot vir sredstev za pridobitev tega premoženja navaja skupno premoženje pravdnih strank (polovica) in njegovo posebno premoženje (druga polovica), zato meni, da mu pripada 75% delež. Materialnopravno izhodišče za določitev deleža na skupnem premoženju je v prvem odstavku 59. člena ZZZDR. Ta določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Tudi vložek posebnega premoženja enega zakonca je podvržen tehtanju v smislu navedenega zakonskega določila.

13. Toženec je navajal, da je bilo omenjeno skupno premoženje pridobljeno s krediti, ki jih je odplačeval iz posebnega premoženja, s kupnino od prodaje nepremičnine, ki je sodila v njegovo posebno premoženje, s prodajo lesa iz gozda, ki je njegovo posebno premoženje in iz zavarovalnin, ki so prav tako njegovo posebno premoženje. Odplačevanje kreditov v času zunajzakonske skupnosti iz posebnega premoženja vpliva na njegov višji delež na skupnem premoženju, saj gre za vlaganje posebnega premoženja v skupno. Enako velja tudi za vložek kupnine v skupno premoženje, ki je bila pridobljena s prodajo nepremičnine, ki je bila posebno premoženje in za prodajo lesa, ki je naravni plod toženčevega posebnega premoženja. Drugače je s sredstvi pridobljenimi iz zavarovalnin. Kot posebno premoženje bi se štele samo zavarovalnine iz osebnih zavarovanj,7 vendar dejanske trditve toženca ne omogočajo njihove diferenciacije, kot utemeljeno zatrjuje tožnica. Sodišče prve stopnje pa toženčevega vložka posebnega premoženja v skupno premoženje ni ugotavljalo, ker je napačno štelo, da ne gre za njegovo posebno premoženje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je zato dejansko stanje, ki je podlaga odločitve o deležih na skupnem premoženju, ostalo nepopolno ugotovljeno.

14. Sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o deležih je bilo zato treba razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo prvostopenjsko sodišče v skladu z določili 59. člena ZZZDR ugotoviti resničnost zatrjevanih dejstev in celovito presoditi njihov vpliv na določitev deležev zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju. Kot je bilo navedeno, prvostopenjsko sodišče teh dejstev še ni ugotavljalo, ker je napačno štelo, da je tudi premoženje, ki ga je pridobil toženec s preužitkarsko pogodbo skupno premoženje. Pritožbeno sodišče zato ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem kršilo pravico strank do pravnega sredstva, razveljavitev sodbe pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Ur. list RS, št. 69/04, Uradno prečiščeno besedilo (ZZZDR - UPB1). 2 Toženec zatrjuje, da je bila nepremičnina delno kupljena tudi z njegovega posebnega premoženja, zato je sporen delež pravdnih strank na tej nepremičnini. 3 Odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2435/2010 in I Cp 1214/2016 in odločba Vrhovnega sodišča R Slovenije II Ips 424/2011. 4 Hudej, J., Ščernjavič, I., Sporna vprašanja skupnega premoženja - s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 11 - 12, str. 767; Žnidaršič V., v Premoženjska razmerja med zakoncema, Založba Bonex, str. 376. 5 Dejanska ugotovitev, ali je tožnica vlagala skupno delo v izpolnjevanje obveznosti po preužitkarski pogodbi, zaradi odsotnosti potrebne časovne komponente za pridobitev skupnega premoženja, ni bila pravno relevantna. 6 Hudej, J. prav tam, str 767., Odločba VS RS II Ips 731/2009, tč. 10 obrazložitve. 7 Prim. Žnidaršič, V., prav tam, str. 430.