Jedro

Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 13. 9. 2007 v delu, v katerem je bil potrjen sklep Območne enote ..., št. ... o zavrženju zahteve za izplačilo zakonskih zamudnih obresti ter da je toženec dolžan plačati tožniku zakonske zamudne obresti od posameznega zneska obračunane in izplačane mesečne predčasne pokojnine po odločbi toženca št. ... z dne 25. 3. 2007 in sicer od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Pri tem navaja, da je zavrnitev predloga za ustavno presojo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/2006, v nadaljnjem besedilu: ZPIZVZ-A) brez vsebinske utemeljitve. Podana je torej bistvena kršitev pravil postopka in hkrati napačna uporaba materialnega (ustavnega) prava. Sodišče prve stopnje je razloge, ki jih je navedel tožnik v tožbi, zakaj šteje navedeno določbo za protiustavno, zavrnilo popolnoma formalistično z nekaj stavki, ki nimajo nikakršne zveze s tožbenimi argumenti. S takim izmikanjem sojenju o tem, ali so bile v konkretnem primeru zaradi neustavne zakonske ureditve kršene tožnikove ustavne pravice ali ne, pa niso bila kršena samo „pravila postopka“ pri rednem sojenju, ampak s tem tudi ustavna procesna pravica do enakega in zakonitega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave RS (in hkrati iz 6. člena EKČP), predvsem pa je bila s tem zagrešena tudi zmotna uporaba materialnega prava, zlasti ustavnih pravic do pokojnine in do zasebne lastnine, pa tudi že navedenih ustavnih določb v 15. in 125. členu Ustave RS. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj naj bi ureditev v Obligacijskem zakoniku izključevala zatrjevano protiustavnost zakonske ureditve. Po ureditvi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu : ZPIZ-1) izplačilo zamudnih obresti pride v poštev, kadar se pokojnina „izplača“ za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje ali po odločbi sodišča. Obravnavani primer ni enak primeru, ki ga izrecno obravnava navedena določba ZPIZ-1, toda smiselno gre tudi za primer, ko se pokojnina za nazaj izplačuje „po odločbi sodišča“, tu celo po odločbi Ustavnega sodišča RS. Sodišče pa omenjeno obrazlaga na način, da naj bi upravičencu zamudne obresti pripadale, kadar mu je bilo izplačilo pokojnine za nazaj prvotno zavrnjeno „samo“ na podlagi napačne odločbe prvostopenjskega organa toženca. Kadar mu je bilo zavrnjeno zaradi napake samega zakonodajalca (ki je bila kasneje odpravljena po odločbi Ustavnega sodišča RS), pa naj upravičencu zamudne obresti ne bi pripadale. Po mnenju tožnika bi mu obresti pripadale že na podlagi smiselne in „ustavno konformne“ interpretacije obravnavane določbe ZPIZ-1. Po mnenju tožnika je sporna izrecna določba 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, ki zamudne obresti jasno izključuje. Za očitno neustavnost te zakonske določbe so bili v tožbi navedeni zelo jasni argumenti, na te argumente pa sodišče ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP) niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih dejstvih tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti na mesečne zneske pokojnine, ki je bila tožniku priznana z odločbo toženca, opr. št. ... z dne 23. 5. 2007 za čas od 1. 11. 1991 pa do 17. 7. 1998. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je toženec tožniku na podlagi 4. odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nadaljnjem besedilu: ZPIZVZ) priznal pravico do starostne pokojnine od 18. 7. 1998 dalje. Tožnik je nato na podlagi 1. člena ZPIZVZ-A pri tožencu dne 4. 12. 2006 vložil zahtevo za priznanje in izplačilo starostne oziroma predčasne pokojnine tudi za obdobje od 1. 11. 1991 do 17. 7. 1998. Toženec je zahtevku ugodil, zavrgel pa je zahtevo za izplačilo zakonskih zamudnih obresti.

Glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje poudarja, da ZPIZVZ, niti ZPIZVZ-A ne dajeta pravne podlage za plačilo zamudnih obresti. Celo več, v 1. členu ZPIZVZ-A je izrecno določeno, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencu izplačajo v zneskih, ki bi jih prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo.

V zadevi tudi ne gre za stanje, kot je urejeno v 277. členu ZPIZ-1. V navedenem členu je določeno, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke, ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Toženec je tožniku po izvršljivosti odločbe o priznanju pravice do pokojnine očitno izplačal priznane pokojninske prejemke in torej z izplačilom ni bil v zamudi.

Zakonske zamudne obresti pa se lahko izplačajo kot odškodnina skladno z 2. odstavkom 276. člena ZPIZ-1 in sicer v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V tem primeru se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. V sporni zadevi je tožnik dne 4. 12. 2006 vložil zahtevek za priznanje in izplačilo starostne oziroma predčasne pokojnine tudi za obdobje od 1. 11. 1991 do 17. 7. 1998. O priznanju pravice je toženec odločil s prvostopenjsko odločbo, ki kasneje ni bila niti odpravljena niti razveljavljena. V zadevi torej tudi ni izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji niti za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po navedeni določbi.

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljnjem besedilu OZ) zamudne obresti ureja v 378. členu, kjer je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Kot je bilo to že obrazloženo, je toženec potem, ko je odločba postala izvršljiva, tožniku izplačal zneske pokojnine, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in s tem torej tudi ni podlage za priznanje zamudnih obresti po 378. členu OZ.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi bila zakonska določba 1. člena ZPIZVZ-A očitno protiustavna in da grobo krši ustavne pravice prizadetih, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do navedenih tožbenih navedb, ki se nanašajo na protiustavnost omenjene zakonske določbe opredelilo in tudi obrazložilo, zakaj meni, da omenjena ureditev ni protiustavna. Pritožbeno sodišče z razlogovanjem sodišča prve stopnje soglaša ter dodatno še navaja, da je Ustavno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da je zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor brez dvoma sodi tudi zakonsko urejanje vprašanj, ki se nanašajo na obveznost plačila, višino in tek obresti, še posebej široko (odločba št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007). Tudi v odločbi opr. št. U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004, ki se nanaša na presojo 1. odstavka 15. člena ZPIZVZ, Ustavno sodišče RS v točki 33 poudarja, da ima: „zakonodajalec na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. To velja poudarjeno za vprašanja, kakršno je obravnavano, ki jih je navrgla osamosvojitev Republike Slovenije in razpad bivše SFRJ in so že zato izredna“. Pred Ustavnim sodiščem RS pa je bila podana tudi pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ (oziroma 1. člena ZPIZVZ-A). S sklepom, opr. št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, je Ustavno sodišče RS pobudo zavrnilo. V 7. točki obrazložitve navedenega sklepa Ustavno sodišče RS poudarja, da iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS izhaja pravica do pokojnine, vendar njena vsebina z Ustavo RS ni ni določena. Zakonodajalec ima zato pri urejanju te pravice široko polje proste presoje. Pobudnikov očitek, da je zaradi izpodbijane določbe prikrajšan za pravico do socialne varnosti, je že zato po mnenju Ustavnega sodišča RS očitno neutemeljen.

Glede navajanja sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča v tožbi, po katerih naj bi bila upravičencem ob izplačilu pokojnine priznana tudi pravica do zakonskih zamudnih obresti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče v zadevah pod opr. št. Psp 460/2007, Psp 300/2005, Psp 370/2005 priznalo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 V navedenih zadevah je bilo ugotovljeno, da je izpolnjen dejanski stan po citirani zakonski določbi, medtem ko v sporni zadevi, kot je bilo to že obrazloženo, ne gre za tako situacijo in v tem primeru torej tožniku tudi ni mogoče priznati pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v drugih primerih, kot na primer opr. št. Psp 114/2009 z dne 26. 8. 2009 in Psp 271/2009 z dne 16. 9. 2009. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.