Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1.Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

2.Ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je spremenilo sodbo prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma ali bi moralo pritožbeno sodišče bodisi sodbo prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1.Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

2.Ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je spremenilo sodbo prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma ali bi moralo pritožbeno sodišče bodisi sodbo prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku?

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb s pogodbami o zavarovanju nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter na ugotovitev neveljavnosti in izbrisa hipotek. Presodilo je, da tožnika nista mogla biti povsem nepoučena o pomenu gibanja menjalnega tečaja valute, da sta vedela, da plače ne prejemata v CHF in da bi lahko tveganje zaznala. Njuno prepričanje ob sklenitvi pogodbe glede stabilnosti in varnosti CHF je po presoji sodišča njuna subjektivna okoliščina, ki je ni mogoče šteti v toženkino breme. Sprememba tečaja, do katere je prišlo, za toženko ni bila očitna ali neizbežna, kot sta zatrjevala tožnika. Poleg tega ju je toženka opozorila na teoretično možnost gibanja tečaja v negativno smer, zato ji ni mogoče pripisati slabe vere. Sodišče je še presodilo, da je bila v kreditni pogodbi vgrajena možnost odvrnitve valutnega tveganja, ker sta imela tožnika možnost predčasnega plačila in konverzije. Zato tudi ni bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

2.Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnikov in je ugotovilo ničnost obeh kreditnih pogodb ter neveljavnost vknjiženih hipotek z izbrisom. Za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je kot ključno štelo pravilno opravljeno pojasnilno dolžnost, v okviru katere bi morala dati toženka potrošniku jasno vedeti, da se valutni tečaj, posebej dolgoročno, lahko spremeni tako, da to pomeni znatne negativne ekonomske posledice. Presodilo je, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, kakšno konkretno naj bi bilo opozorilo na možnost slabega scenarija na način, da bi se povprečen potrošnik lahko zavedal dejanskega obsega valutnega tveganja. Pojasnilna dolžnost zato ni bila opravljena. Pojasnilo je, da če banka potrošniku ne ponudi ustreznih informacij, posledic morebitne potrošnikove neaktivnosti ni mogoče preložiti na potrošnika. Zaključilo je, da je toženka ravnala slaboverno, kar zadostuje za presojo o nepoštenosti pogodbenega pogoja. Posledično je presodilo o ničnosti kreditnih pogodb ter da je zaradi akcesornosti odpadla tudi pravna podlaga za vknjižbo hipoteke pri nepremičnini tožnikov.

3.Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj:

1.Ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13/EGS izključiti uporabo te Direktive v konkretnem primeru in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditnih pogodb), ki je kot specialni zakon urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

2.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti, materialnopravno pravilna oziroma

‒ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi, sprejeti po 2008, ko sta bili sklenjeni kreditni pogodbi, skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov kot izhaja iz 155. člena Ustave?,

‒ali je opozorilo o možnosti nastanka "črnega scenarija" nujno oziroma ključno za ustrezno izpolnitev pojasnilne dolžnosti oziroma ali je mogoče pojasnilno dolžnosti opraviti tudi na drugačen način? ter

‒ali je treba pri presoji pojasnilne dolžnosti izhajati iz perspektive slovenskega potrošnika v časovnem trenutku sklepanja Kreditnih pogodb, ki se je skozi zgodovino pogosto soočal z menjavo valut in kreditiranjem v tuji valuti?

3.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede dobre vere oziroma slabe vere tožene stranke materialnopravno pravilna?

4.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede obstoja znatnega neravnotežja materialnopravno pravilna?

5.Ali je pritožbeno sodišče pri odločanju o predmetni zadevi zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede delne ničnosti?

6.Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

7.Ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je spremenilo sodbo prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma ali bi moralo pritožbeno sodišče bodisi sodbo prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku?

8.Ali je pritožbeno sodišče pri odločanju kršilo razpravno načelo in toženi stranki kršilo pravico do izjave, s tem, ko je izpodbijano sodbo (med drugim) utemeljilo na podlagi ugotovitve, da v primeru gospodarskih kriz pridobiva na svoji vrednosti nasproti ostalim valutam, čeprav je to dejstvo med strankama sporno, tožeča stranka pa trditev v tej smeri niti ni izkazala, temveč je podala zgolj pavšalne trditve, kot je to tudi ugotovilo sodišče prve stopnje?

9.Ali mora potrošnik v okviru uveljavljanja ničnosti na podlagi določil 24. člena ZVPot trditi in dokazati, s kakšnimi informacijami je banka v trenutku sklepanja pogodbe razpolagala (oziroma bi morala in morala razpolagati) in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagala, vplivale na njeno voljo za sklenitev kreditne pogodbe oziroma ali je pritožbeno sodišče pravilno ravnalo, ko je štelo, da bi tožena stranka mogla in morala pričakovati, da se tečaj lahko spremeni tudi znatno v škodo potrošnika, ne da bi slednji to dejstvo ustrezno izkazal?

10.Ali je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko po eni strani pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju sodišča prve stopnje, po drugi strani pa ugotavlja dejstva, ki so v nasprotju z ugotovitvami iz obrazložitve sodbe prve stopnje?.

4.Predlog je utemeljen.

5.Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji, ki jih določa prvi odstavek 367. a člena ZPP za dopustitev revizije, izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa.

6.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 351, 351/2

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 86, 86/1, 87, 87/1

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 5

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.