Jedro

Pri kreditih v tuji valuti gre ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.

Krediti v tuji valuti niso nepošteni niti nedovoljeni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri taki pogodbi vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

Banka je v okviru korektno izpolnjene pojasnilne dolžnosti dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t. i. »črnega scenarija« (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere).

Ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njuno škodo.

Ker toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb.

Tožnika nimata pravnega interesa za tožbo s katero bi zahtevala, da sta nekaj dolžna plačati toženi stranki: če ji hočeta plačati določen znesek, lahko namreč to naredita tudi brez tožbe. Namen pravde ni, da bi tožeča stranka z vložitvijo tožbe skrbela za pravice tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I./1., 3. in 4. točki spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi:

II. Ugotovi se, da so Notarski zapis SV 124/08 z dne 6. 2. 2008, Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 000-1 z dne 5. 2. 2008, Notarski zapis SV 591/08 z dne 2. 7. 2008 in Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 000-2 z dne 23. 6. 2008, nični.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice 001 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-000-29 (ID ...), ki je bila vknjižena v korist pravnega prednika tožene stranke na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000-1 in sporazumna o zavarovanju denarne terjatve z dne 6.2. 2008, opr. št. SV 124/08, za zavarovanje denarne terjatve v višini glavnice 96.924,00 CHF, z obrestmi; podrobneje opisanih v Sporazumu (25. člen notarskega zapisa), z zapadlostjo v plačilo 31. 1. 2025, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa pod ID 002, neveljavna in se izbriše. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice 003 pri nepremičnini ID znak: parcela 0000 000/48 (ID ...) in ID znak: parcela 0000 000/49 (ID ...), ki je bila vknjižena v korist pravnega prednika tožene stranke na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu s hipotekarnim sporazumom opr. št. SV 591/08 z dne 2. 7. 2008, za zavarovanje terjatve v višini glavnice 121.200,00 CHF, z letno obrestno mero 12-mesečni LIBOR + 1,3 % letno, EOM 4.56 %, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroški in drugimi pripadki ter zapadlostjo glavnice 31. 5. 2031, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa pod ID 004, neveljavna in se izbriše. - V I./2. točki spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožnikoma nerazdelno v 15 dneh povrniti stroške tega postopka 13.777,09 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnika s tožbo uveljavljata ničnost pravnih poslov, povezanih s kreditom v švicarskih frankih, ki sta ga najela pri pravnem predniku tožene stranke.1

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, pogodb o zavarovanju nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter na ugotovitev neveljavnosti in izbris hipoteke in (II.) tožnikoma naložilo, da toženki povrne stroške postopka.

3. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika, ki med drugim navajata, da sta z najetjem kredita reševala stanovanjsko stisko, saj sta imela dva majhna otroka in si nista mogla privoščiti mesečne kreditne obveznosti višje od 400 EUR, zato je bil pri zbiranju informacij o kreditu to njun pogoj oz. želja. Od banke sta prejela informacijo, da obstaja le minimalno tveganje in da tečaj CHF lahko le minimalno zaniha gor ali dol, kar se izenači. Kot so jima povedali, se predvideva, da bo tudi vnaprej enako kot je bilo v preteklosti in da je to varna zadeva, CHF pa stabilna valuta. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) je v zadevi Andriciuc med drugim pojasnilo, da je banka dolžna dati potrošniku vsebinsko takšno pojasnilo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče; navesti mora dolgoročne spremembe tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, in to predvsem tedaj, če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Zato meni pritožba, da je zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v dobri veri, češ da ni mogla poznati, napovedovati oz. pričakovati spremembe valutnega razmerja v času sklenitve kreditnih pogodb, ker da to objektivno gledano ne izvira iz njene sfere, in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva ter je tožnikoma tudi predstavila vse informacije, s katerimi je sama razpolagala. Pritožba kot ključno izpostavlja, da je banka kot strokovnjak vedela oz. vsaj mogla in morala vedeti za valutno tveganje, da lahko pride do zelo velikih tečajnih sprememb v prid krepitve CHF in je bila nanj tudi opozorjena s strani Banke Slovenije. Kot strokovnjak je vedela banka, da ima CHF med svetovnimi valutami najmočnejše atribute valute varnega zatočišča in da je že zato breme negativnega gibanja tečaja za tožnika pomembno večje od verjetnosti pozitivnega gibanja, kar nima zveze z napovedovanjem morebitnih tečajnih sprememb. Prav tako je vedela, da je breme tožnikov večje, če pride do negativne spremembe tečaja že v zgodnji fazi izvajanja kreditnih pogodb, kar vpliva na povečanje glavnice. Tožena stranka se je pred tečajnimi tveganji zaščitila, vračilo kreditov je bilo zavarovano, zaradi česar ni izpostavljena kreditnemu tveganju, tožnikoma pa je bilo to zamolčano. Tožena stranka bi morala opozoriti tožnika na stališča Banke Slovenije o kreditnem tveganju in jima na enostaven in razumljiv način razkriti, da obstaja možnost takšne spremembe tečaja, ki bo njun dolg, gledano z vidika glavnice in ne samo anuitet (merjen v EUR), lahko tudi zelo občutno povečala, tako da mogoče tudi ne bosta sposobna redno odplačevati anuitet. Priglašata pritožbene stroške.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo opozarja na izpoved prve tožnice, da je tožnikoma v zvezi s kreditom svetoval nek gospod, ki jima je zelo jasno predstavil kredit. Sicer tožena stranka meni, da se je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost, oprlo na kriterije, kot jih je začrtalo SEU in ki jih je v svojih odločitvah povzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS). Kot ključno poudarja toženka, da je potrošnik zmožen oceniti znatne ekonomske posledice pogoja o vračilu kredita v tuji valuti, za kar pa ne zadošča le zavedanje o možnosti spremembe tuje valute, ampak je nujno jasno obvestilo, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, in obvestilo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec ne prejema svojih dohodkov v tej valuti. Sodišče prve stopnje ni z gotovostjo zaključilo, da bi bil tožnikoma računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR na anuitete in na končno vrednost poplačila kredita, a je ne glede na to pojasnilo, da zato ni mogoče trditi, da tožnika nista mogla zaznati ali oceniti tveganja. Tožena stranka opozarja, da sta bančni uslužbenki izpovedali, da sta opravljali ravno takšne izračune. Že VSRS je v odločbi I Ips 195/2018 opozorilo, da bi bila zahteva po takšnih simulacijah pretirana. Tožena stranka tudi odgovarja, da ni razpolagala z informacijami, da bi bila apreciacija CHF realna, ampak le, da se tečaj lahko giblje v eno ali drugo smer, kar lahko tudi znatno vpliva na obveznost tožnikov iz naslova kreditnih pogodb. Zgodovinsko je iz gibanja tečaja CHF mogoče razbrati nekaj ciklov, zato so neutemeljene trditve tožnikov o konstantni in visoki rasti. Apreciacija CHF v obdobju 2011 do 2015 je bila zgodovinsko unikatna. Srž sporov ni v domnevni dolgotrajni rasti CHF, ampak v nepričakovani gospodarski krizi in enostranskem ukrepu švicarske banke, posledica česar je bila občutna nenadna apreciacija CHF proti EUR. Kreditojemalci so se za kredite v CHF odločali zaradi nižje obrestne mere, zaradi katere bi bila tudi morebitna zmerna apreciacija CHF nasproti EUR zanemarljiva. V zvezi s publikacijami Banke Slovenije tožena stranka opozori, da razkritje vsebine teh publikacij ne bi pripomoglo k bolj informirani odločitvi tožnikov pri sklepanju kreditne pogodbe. Pisanja Banke Slovenije je treba razumeti v luči njenega razmerja do komercialnih bank, saj skrbi za stabilnost finančnega sistema in v skladu s področno zakonodajo skrbi tudi preko nadzora in preventivnega delovanja, da se komercialne banke ne bi izpostavljale nedovoljenim finančnim tveganjem. Dodaja, da je bil razlog krepitve CHF proti EUR v nestabilnosti EUR in ne CHF. Od banke ni mogoče zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Po prepričanju tožene stranke ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank: v primeru uresničitve valutnega tveganja na strani kreditojemalca se povečuje kreditno tveganje tožene stranke. Tožena stranka meni, da je opravila pojasnilno dolžnost in ravnala v dobri veri, zato je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato so pritožbene navedbe, ki se tičejo dokaznega postopka in dokazne ocene, neutemeljene. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, je bila v času sojenja na prvi stopnji skladna s prevladujočo sodno prakso VSRS, ki je v več odločbah navedlo vsebinsko zelo podobne argumente kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar se je sodna praksa od takrat pomembno spremenila, na kar je vplivala tudi sodna praksa SEU, zato je VSRS svoja stališča nadgradilo, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju. V luči (naj)novejše sodne prakse je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana kreditna pogodba ni nična, materialnopravno zmoten, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Ključna dejstva, ki so pomembna za odločitev v konkretni zadevi, so naslednja: Tožnika sta pri pravnem predniku tožene stranke Banke D., d. d., 5. 2. 2008 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu (katere namen je dolgoročni devizni kredit za nakup pracele in izgradnjo hiše) v znesku 96.924 CHF s spremenljivo obrestno mero 12-mesečni LIBOR + 1,4 % letno in z dobo odplačevanja 204 mesece. Ob najetju kredita sta tožnika po konverziji CHF v EUR dobila 59.320,64 EUR, vendar je v naslednjih letih vrednost CHF precej narasla, tako da je obveznost 23. 2. 2018 znašala še 43.478,37 CHF oz. 38.340,71 EUR, ne glede na to, da sta jo odplačala že 55.206,26 EUR, kar je skoraj toliko, kot je v letu 2008 znašal znesek prejetega kredita. Tožnika sta pri pravnem predniku tožene stranke Banki D., d. d., 23. 6. 2008 sklenila še eno pogodbo o dolgoročnem kreditu (katere namen je dolgoročni kredit za gradnjo hiše in za plačilo premij po polici življenjskega zavarovanja) v znesku 121.200 CHF s spremenljivo obrestno mero 12-mesečni LIBOR + 1,3 % letno in z dobo odplačevanja 276 mesece. Ob najetju kredita sta tožnika po konverziji CHF v EUR dobila 74.074,07 EUR, vendar je vrednost CHF v naslednjih letih tako narasla, da je obveznost 23. 2. 2018 znašala še 74.827,66 CHF oz. 65.985,59 EUR, ne glede na to, da sta jo odplačala že 50.780,85 EUR, kar je skoraj toliko, kot je v letu 2008 znašal znesek prejetega kredita. Obe kreditni pogodbi sta bili predloženi notarju v potrditev, kar je razvidno iz notarskih zapisov CV 124/08 in SV 591/08. Oba vsebujeta sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), s katerim sza bili terjatvi tožene stranke iz naslova obeh kreditnih pogodb zavarovani z ustanovitvijo in vknjižbo hipoteke ter zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo (in v te dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče ne dvomi), da so bančni uslužbenci komitente seznanili s krediti v CHF in v EUR; da v banki niso dajali prednosti kreditom v CHF; da so stranke večkrat želele imeti kredit v CHF, ker so pri isti kreditni sposobnosti lahko dobile večji znesek kredita in ker je bila anuiteta nižja in da je povsem realno, da so v takem primeru komitentom predstavili le ta produkt.2 Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je bil v tistem trenutku kredit v CHF za stranke ugodnejši in da je bil tožnikoma tako tudi predstavljen,3 prav tako pa jima je bilo predstavljeno, da v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF obstajata obrestno in valutno tveganje4 ter da se skladno s tem lahko spreminja anuiteta, glede na vsakokratni tečaj, kar se odraža v obveznosti v EUR (tudi te dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema).

9. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam in izpovedbam tožnikov, da naj bi jima bilo rečeno, da je nihanje tečaja le minimalno,5 temveč je sledilo izpovedbam kot prič zaslišanih bančnih uslužbencev, da so vedno predstavili valutno tveganje, da lahko pride do spremembe tečaja, ki je lahko navzgor in navzdol, ter tudi obrestno tveganje zaradi spremenljive obrestne mere. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zagotovila in ocene glede gibanja tečaja v prihodnje nemogoča6 in da je toženka tožniku razkrila informacije, s katerimi je razpolagala,7 vendar tudi sama ni mogla predvideti valutnih sprememb, do kakršnih je prišlo po sklenitvi pogodbe, in da je toženka tožniku predstavila tudi negativne strani kreditov CHF, torej obrestno in valutno tveganje. Pritožbeno sodišče sprejema tudi te dejanske ugotovitve.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje napravilo pravne zaključke, da sta bila tožnika zadosti poučena, da sta lahko sprejela preudarno in informirano odločitev; da opozorila Banke Slovenije niso bila takšna, da bi bilo iz njih mogoče sklepati, da je toženka posedovala konkretne informacije v zvezi z gibanjem tečaja in da hud padec vrednosti EUR nekaj let po sklenitvi spornih pogodb za nobeno od strank ni bil predvidljiv, ker je šlo za ukrep monetarne politike tuje države. Zaključilo je, da je toženka pojasnilno dolžnost ustrezno opravila, da glavni predmet pogodbe ni bil nepošten, saj je ob sklepanju pogodbe toženka ravnala v dobri veri in je tožnikoma zagotovila možnost, da v primeru uresničitve slabega scenarija glede obsega njunih pogodbenih obveznosti s spremembo valute kredita odvrneta nadaljnje valutno tveganje.8 Tako po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni podano nesorazmerje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

11. Kot že rečeno, je glede na najnovejša stališča sodne prakse9 zaključek, da iz tako ugotovljenih dejstev ne izhaja vtoževana posledica (ničnost kreditne in z njo povezanih pogodb), materialno pravno zmoten. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v prejšnjih odstavkih povzeti obseg in vsebino pojasnil mogoče šteti za korektno opravljeno pojasnilno dolžnost v smislu kriterijev SEU;10 prav tako se ne strinja z zaključkom, da toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero in da ob sklenitvi kreditne pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

12. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13,11 gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, je ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.12 V prvem odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov13 so alternativno naštete štiri kategorije nepoštenih pogodbenih pogojev, kar pomeni, da za ugotovitev nepoštenosti pogoja (in s tem uveljavitev sankcije iz 23. člena ZVPot) zadošča, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.14

13. Stališče sodišča prve stopnje, da krediti v tuji valuti niso nepošteni niti nedovoljeni (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), je pravilno. Vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri taki pogodbi vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).15 Banka je glede na svoje profesionalno znanje in izkušnje v razmerju do potrošnika v izraziti informacijski premoči.16 Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke17 (dobra vera v postopkovnem pogledu).

14. Predpogodbene informacije, ki naj izpolnijo kriterij korektno opravljene pojasnilne dolžnosti v smislu Direktive 93/13, ZVPot in sodne prakse SEU ter VSRS, morajo potrošnika poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti jasno seznaniti s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanj tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosil.18 Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, ter o povečanju tujih obrestnih mer.19 Ni torej dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.20 V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).21

15. Od banke ni mogoče pričakovati (in zato v okviru pojasnilne dolžnosti zahtevati) natančnih napovedi gibanj tečajev oziroma obrestnih mer, še posebej ne dolgoročno. Toženka in sodišče prve stopnje imata tako prav, da banka ni mogla predvideti ukrepa švicarske centralne banke, ki je povzročil močno apreciacijo CHF v primerjavi z EUR (torej predvideti in napovedati: a) da bo tak ukrep sprejet; b) kdaj bo sprejet; c) kakšna bo njegova vsebina oziroma kolikšna apreciacija CHF), in zato tega dogodka tudi ni mogla napovedati. Vendar pa je banka v okviru korektno izpolnjene pojasnilne dolžnosti dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t. i. »črnega scenarija« (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere22). V primeru skrbno opravljene pojasnilne dolžnosti sama okoliščina, da je izpolnitev obveznosti pri kreditu v tuji valuti v izrazito škodo potrošnika, ne more vzpostaviti nepoštenosti. Če so bila potrošniku dana vsa potrebna pojasnila, v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.23 Tudi glede na jezikovno razlago druge alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (pogodbeni pogoj se šteje za nepoštenega, če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika) je izključeno, da bi se potrošnik lahko uspešno skliceval, da je izpolnitev obveznosti neutemeljeno v njegovo škodo, če je prejel vsa potrebna pojasnila, in se je tveganje, na katerega je bil opozorjen, uresničilo v njegovo škodo.24

16. Cilj Direktive 93/13 in ZVPot ni, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik (banka), na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumen posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (avtonomijo).25 VSRS je poudarilo, da ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo (bolje: nihče), ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, kredita v CHF ne bi bil sklenil.26 A hkrati tudi ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča v obratni smeri, da bi vsakdo, ki je ustrezno informiran, tak kredit sklenil. 17. Glede na najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno zmotno ocenilo opozorila Banke Slovenije v njenih dopisih in poročilih iz let 2005, 2006 in 2007. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da so bila vodstva bank s strani Banke Slovenije informirana o visoki volatilnosti CHF in trendih gibanja ter posledično o visokih in nesorazmernih tveganjih za komitente.27 Hud padec vrednosti EUR nekaj let po sklenitvi kreditne pogodbe za toženko ni mogel biti povsem nepredvidljiv. V finančnem svetu je znano, da CHF predstavlja valuto t. i. varnega zatočišča, ki ima specifičen trend gibanja – v primeru gospodarskih kriz pridobiva na svoji vrednosti nasproti ostalim valutam. Toženka bi morala vedeti, da so gospodarske krize reden (cikličen) pojav in da je zelo malo verjetno, da bo CHF dolgoročno ostal na tako nizki ravni kot v času sklepanja pogodbe.

18. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več mestih ugotovilo, da banka nikakor ni mogla predvideti velike in občutne spremembe tečaja CHF nasproti EUR, ki je v posledici dejstva, da je bila anuiteta tožnikov določena v CHF, plačo pa sta prejemala v EUR, zelo neugodno vplivala na njun ekonomski položaj. Toženkina navedba, da takšnega velikega, pomembnega nihanja tečaja ni mogla predvideti, logično pomeni, da na takšno možnost tožnika tudi ni opozorila. Sodišče prve stopnje je tudi povzelo izpovedbo tožnikov, da sta se zavedala, da lahko prihaja do majhnih sprememb v anuiteti,28 vendar je bila zanju takrat pomembna le višina kredita in višina anuitete v znesku 400 EUR,29 ter nato zaključilo, da sta menila, da bi bilo minimalno odstopanje zanju še sprejemljivo, ker jima bo ostal še zadosten del dohodka za življenje30 iz česar izhaja, da sta se zavedala možnosti padca vrednosti domače valute in s tem dviga anuitete, izražene v EUR. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta se tožnika zavedala možnosti manjših, neusodnih sprememb tečaja in tudi nihanja oziroma gibanja anuitete, vendar pa se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta se posledično morala zavedati tudi možnosti velike spremembe tečaja, ki bi lahko pomembno vplivala na njegov ekonomski položaj. Sodišče prve stopnje v tej zvezi dodaja, da bi lahko tožnika izvedla preprosto računsko operacijo in ugotovila, kako se spremeni njuna skupna obveznost v primeru spremembe tečaja.31 Seveda ne morejo biti informacije, ki bi jih bila dolžna potrošniku posredovati banka, prepuščene zgolj temu ali bo potrošnik opravil določene računske poskuse ali ne. Če banka ustreznih informacij potrošniku ne ponudi, pomeni to neopravljeno pojasnilno dolžnost in tega ni mogoče prelagati na potrošnika.

19. Iz že predstavljenih pravnih stališč VSRS in SEU izhaja, da mora biti potrošnik v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen (tudi) na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožnikoma jasno in nazorno predstavljena tudi takšna možnost (»črni scenarij«), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnika s strani toženke nista bila ustrezno in celovito informirana. V 35. točki obrazložitve sicer sodišče prve stopnje povzame izpovedbo ene od bančnih uslužbencev, češ, da je strankam povedala, kaj se zgodi, če tečaj zraste ali pade in jim ponavadi napisala na osnovni izračun tri izračune glede na tri različne tečaje, a iz tega ni razvidno, da bi stranke jasno in nazorno opozorila na »črni scenarij«. V 40. točki sodišče prve stopnje zapiše, da je tožena stranka stranke opozorila na tveganje in da se lahko uresniči slab scenarij, a iz tako skopega zapisa ni mogoče razbrati, kakšno naj bi konkretno bilo to opozorilo (še posebej, ker v 43. točki ugotovi, da tožnikoma verjetno ni bilo računsko predstavljano, kaj bi za končno obveznost poplačila kredita pomenilo, če bi se tečaj spremenil za 10, 20 ali 30 %, kar bi jima lahko še bolj nazorno prikazalo ekonomske posledice prevzetega tveganja). Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja; zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi (možnega) dejanskega obsega tveganja.32 Po drugi strani je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg.33 Zato mora banka o taki (pa četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti.

20. V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njuno škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti.

21. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika na tako možnost »črnega scenarija« jasno in nedvoumno opozorila, zato pritožbeno sodišče (drugače kot prvostopenjsko) zaključuje, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena.

22. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z materialnopravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da bi se tožnika mogla in morala zavedati (dolgoročnega in velikega) tveganja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih takšnih izjemnih dejanskih okoliščin na strani tožnikov, ki bi kazale na to, da sta se bila (glede na svoje znanje, izkušnje, premoženjsko stanje idr.) pripravljena zavezati h kreditni obveznosti v CHF v vsakem primeru, za vsako ceno, ne glede na kakršnokoli vsebino prej prejetih informacij in opozoril s strani toženke.

23. Ker je glede na zgoraj povedano pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti,34 in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb (glej prvi odstavek 24. člena in 23. člen ZVPot ter prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika35, v nadaljevanju: OZ). Posledično sta nični kreditnima pogodbama akcesorni pogodba o zavarovanju nepremičnin in sporazum o zavarovanju denarne terjatve; zaradi akcesornosti je odpadla tudi pravna podlaga za vknjižbo hipoteke pri nepremičnini tožnikov.

24. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku,36 (v nadaljevanju: ZPP) pritožbi ugodilo in sodbo pretežnem delu spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditnih in z njima povezanih pogodb ter hkrati tudi ničnost vknjižbe hipoteke in odredilo njen izbris, v manjšem delu pa je tožbo zavrglo.

25. Ali obstaja pravni interes, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (VSL sklep I Cpg 976/2014), pri čemer je pravni interes procesna predpostavka za vložitev vsake tožbe. Podan je, če tožnik zatrjuje, da je njegova pravica kršena ali ogrožena in če je verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi mogel ustvariti (VSL sklep I Cp 372/2021). Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, da sta tožnika dolžna toženi stranki plačati v 15 dneh 27.407,60 EUR, ne bo zagotovljena korist, ki je brez take sodbe tožnika ne bi mogla ustvariti - kvečjemu obratno. Tožnika zato nimata pravnega interesa za tožbo s katero bi zahtevala, da sta nekaj dolžna plačati toženi stranki: če ji hočeta plačati določen znesek, lahko namreč to naredita tudi brez tožbe. Namen pravde ni, da bi tožeča stranka z vložitvijo tožbe skrbela za pravice tožene stranke. Ker tožnika za vložitev zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje v točki I./2. zavrnilo, nimata pravnega interesa, je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugoditi in sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tožba v opisanem delu zavrže. Prvi odstavek 274. člena ZPP namreč določa, da sodišča prve stopnje izda po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim zavrže tožbo, če ugotovi, da ni podana pravna korist (interes) tožeče stranke za vložitev tožbe. In te tožnika v konkretnem primeru nista imela. Ker tožbe (v opisanem delu) ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je tako odločitev na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP sprejelo pritožbeno sodišče. 26. Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala spremembo odločitve o stroških (165. člen ZPP). Ker je po spremembi odločitve toženka v tej pravdi propadla (delno zavrženje tožbe pri tem predstavlja sorazmerno majhen del, s katerim tožnika nista uspela), mora tožnikoma v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške postopka na prvi stopnji: za tožbo in prvi pripravljalni spis po 1500 točk, drugi pripravljalni spis 975 točk, tretji, četrti, šesti in osmi pripravljalni spis po 650 točk, zastopanje na glavni obravnavi 19. 8. 2021 325 točk (obravnavala so se le procesna vprašanja) in 160 točk za čas na poti, zastopanje na glavni obravnavi 27. 10. 2021 650 točk, 350 točk za trajanje in 160 točk za čas na poti, zastopanje na glavni obravnavi 8. 12. 2021 650 točk in 160 točk za čas na poti, na tako priznane odvetniške stroške se prizna 10 % za zastopanje dveh strank in 2 % materialnih stroškov, poleg tega za udeležbo na vsaki obravnavi po 96,20 EUR kilometrine ter 22 % DDV na vse te stroške ter sodno takso za tožbo 2.337 EUR, kar skupaj za postopek pred sodiščem prve stopnje znaša 10.105,47 EUR. Od priglašenih stroškov niso priznani: stroški za vlogi z dne 22. 1. 2021 (takrat ni bila vložena nobena vloga) in z dne 27. 10. 2021 (kar je zapisal tožeča stranka v vlogi, ki jo je vložila na naroku, bi lahko navedla na zapisnik, zato vloga ni potrebna), stroški za zastopanje na obravnavi 19. 8. 2021 razen 25% priglašenih stroškov, saj so se obravnavala le procesna vprašanja. Za obravnavo 27. 10. 2021 je bila glede na trajanje priznana urnina 350 točk (namesto 360), za obravnavo 8. 12. 2021 pa urnina ni bila priznana, saj je trajala manj kot eno uro. Ker sta bila tožnika uspešna tudi s pritožbo, sta upravičena do 1625 točka za sestavo pritožbe, 10 % dodatka za zastopanje dveh strank, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter 2.337 EUR sodne takse za pritožbo, skupno 3.671,62 EUR. Skupaj priznani stroški znašajo 13.777,09 EUR.

27. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi glede odločitve o ničnosti spornih pogodb in odločitev spremenilo v korist tožnikov že zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede pojasnilne dolžnosti, se ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Iz sodnega registra izhaja, da je Banka A., d. d., ki je bila prvotno tožena, 12. 4. 2022 spremenila firmo v Banka B., d. d., Ljubljana, ta pa je bila 1. 9. 2023 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k Banki C., d. d., zoper katero se posledično nadaljuje postopek. 2 Ker sta izrazila željo, da anuiteta ne bi bila višja od 400 EUR, kar jima je omogočal le kredit v CHF, sta s tem izbrala kredit, ki ga želita, zato je sodišče kot logično ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bilo govora o drugem kreditu, kot le o kreditu v CHF (39. točka obrazložitve) 3 42. točka obrazložitve. 4 40. točka obrazložitve. 5 35. točka obrazložitve. 6 46. točka obrazložitve. 7 40. točka obrazložitve. 8 Gre za 17. člen pogodbe po katerem lahko kreditojemalca ob desetdnevni predhodni pisni najavi v celoti predčasno odplačata preostanek vrednosti kredita, ali podata banki v odobritev vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim (62. točka obrazložitve). 9 Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. 10 Glej sodbo SEU C-609/19 – BNP Paribas Personal Finance z dne 10. 6. 2021 in v zadevah C-776/19 do C-782/19 (v nadaljevanju Paribas); podobno tudi v zadevah SEU C-186/16, C-51/17, C-125/18, C-84/19, C-670/20. 11 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju Direktiva 93/13. 12 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 78. točki obrazložitve. Glej tudi sodbo II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022. 13 Uradni list RS, št. 98/2004 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot. 14 Tako VSRS v sodbi II Ips 8/2022, 26. do 30. točka obrazložitve, z obširno citirano dodatno judikaturo in literaturo. 15 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 36. točki obrazložitve. 16 Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve). 17 Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU, v svojih odločbah pa kasneje povzelo VSRS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in Ustavno sodišče RS (Up-14/21-30). 18 Glej sodbo SEU C-212/20 v 42. točki obrazložitve in tam navedeno sodno prakso. SEU podobno tudi v zadevah C-186/16, C-51/17, C-125/18, C-84/19, C-670/20 (36. točka) in v zadevah Paribas. 19 SEU v zadevah C-776/19 do C-782/19 v 69. točki in C-609/19 v 48. točki obrazložitve. 20 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 63., 66. in 67. točki obrazložitve. 21 Tako sodba VSRS II Ips 8/2022 v 44. točki obrazložitve. 22 Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točko obrazložitve). 23 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 39. točki obrazložitve. 24 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 43. točki obrazložitve. 25 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 75. točki obrazložitve. 26 Prav tam. 27 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 72. točki obrazložitve. 28 36. točka obrazložitve. 29 39. točka obrazložitve. 30 Prav tam. 31 43. točka obrazložitve. 32 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 66. točki obrazložitve. 33 Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 70. točki obrazložitve. 34 Katere obseg in vsebina izhajata iz v prejšnjih odstavkih predstavljenih stališč SEU. 35 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 36 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.