Jedro

Po 123. členu ZDR-1 delodajalec pripravniku v času trajanja pripravništva ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Redna odpoved v času pripravništva je izključena, kar pomeni, da je lahko pripravnik s prenehanjem delovnega razmerja sankcioniran le v primeru resnejših kršitev delovnih obveznosti, ki terjajo izredno odpoved. Ker je tožena stranka tožniku (pripravniku) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ta pa je v času opravljanja pripravništva izključena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je (izredna) odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 6. 3. 2015 nezakonita (I. točka izreka ter toženi stranki naložilo, da mora tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 25. 3. 2015 do vrnitve na delo, vendar najdalj do 5. 10. 2015, jo za ta čas prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter ji obračunati mesečne bruto plače v znesku 1.178,57 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po 5. 10. 2015 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 838,98 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče storilo kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin ter zapisniki o zaslišanju prič. Kršena je tudi 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe pod II. točko nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek ter kršilo še 2., 3., 7. člen ZPP in tudi 318. člen ZPP zaradi nesklepčnosti tožbe. Tožnik je zahteval vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas, čeprav je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas do 5. 10. 2015. Takšen tožbeni zahtevek bi treba kot nesklepčen zavrniti. Glede na 3. člen ZPP sodišče ne sme samo postavljati tožbenih zahtevkov. V nasprotju z 2. členom ZPP je, ker se sodba glasi na bruto znesek plače 1.178,57 EUR, čeprav tožnik tako določenega zahtevka po višini ni postavil. Gre za prekoračitev zahtevka. Tožnik v spis ni vložil nobenih dokazil o takšni višini bruto plače. Sodišče je napačno odločilo, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, saj je dosodilo, da mu delovno razmerje traja samo do 5. 10. 2015. Ker je tožena stranka sodbo prejela po tem datumu, je naložena obveza nemogoča. Prav tako je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in zmotno je uporabljeno materialno pravo, zlasti prva in druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter 123. člen ZDR-1. Iz slednje določbe ne izhaja, da je odpoved pripravniku možna le kot izredna odpoved, ampak zakon določa, da je odpoved možna, če so podani razlogi za izredno odpoved. Iz odpovedi jasno izhaja, da je šlo za hujšo kršitev delovnih obveznosti 17. 2. 2015 in 26. 2. 2015. Ne drži, da je tožena stranka razloge za izredno odpoved opredelila šele med sodnim postopkom, ne pa že v sami odpovedi. Takšni zaključki so napačni in protispisni, pomenijo kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res pa je tekom sodnega postopka očitani manjko bolj podrobno opredelila. Sama kvalifikacija odpovedi, redna ali izredna, ni relevantna za zakonitost odpovedi. Tožnikove kršitve so bile storjene iz hude malomarnosti, razlogi sodbe, da tožniku ni možno očitati nobene krivde, ker je bil pripravnik, niso pravilni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem v izpodbijani sodbi.

5. Sodišče prve stopnje je navedlo več razlogov za nezakonitost izpodbijane odpovedi, ključen pa je ta, da je tožena stranka tožniku, ki je bil zaposlen kot pripravnik, podala redno odpoved, ne pa izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po 123. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) namreč delodajalec pripravniku v času trajanja pripravništva ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Redna odpoved v času pripravništva je izključena, kar pomeni, da je lahko pripravnik s prenehanjem delovnega razmerja sankcioniran le v primeru resnejših kršitev delovnih obveznosti, ki terjajo izredno odpoved. Pritožba napačno razloguje, da iz navedene določbe izhaja zgolj to, da morajo biti podani razlogi za izredno odpoved, ne pa tudi, da je dopustna zgolj izredna odpoved. Takšno zavzemanje pritožbe je nekonsistentno, saj so ravno razlogi tisti, ki nalagajo obliko odpovedi. Vsebina in oblika odpovedi morata biti skladni, da je odpoved lahko ugotovljena za zakonito.

6. Predmetna odpoved z dne 6. 3. 2015 ni naslovljena ne kot redna ne kot izredna. Tožena stranka je v uvodu odpovedi navedla, da tožniku v skladu z določbo 89. člena ZDR-1 izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da se glede na četrti odstavek 94. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi redno odpoveduje iz krivdnih razlogov, in sicer s 15 dnevnim odpovednim rokom, ki začne teči naslednji dan po vročitvi redne odpovedi. V obrazložitvi odpovedi je še navedeno, da je tožena stranka pričela z vodenjem dveh postopkov odpovedi, tako glede redne kot izredne odpovedi, nato pa sklenila, da se postopek izredne odpovedi nadaljuje kot postopek redne odpovedi iz krivdnih razlogov, ki je bil uveden prej. Odpoved se zaključuje z navedbo, da je pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnih razlogov, ter da se lahko tožnik takoj po prejemu izredne odpovedi prijavi na ZRSZ.

7. Že iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ne pa izredno odpoved. Prav tako je bil dejansko upoštevan odpovedni rok, tožena stranka pa je tožniku pred odpovedjo podala tudi opozorilo pred odpovedjo iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti. Vseeno pa je sodišče prve stopnje proučilo utemeljenost odpovedi tudi po vsebini ter pravilno ugotovilo, da očitano ne ustreza razlogom za izredno odpoved, ki je sankcija, predvidena za najresnejše kršitve delovnih obveznosti. Ena kršitev se je nanašala na pomotno zaveden dvig v višini 220,00 EUR namesto na polog v tej višini, druga kršitev se je nanašala na pomotoma dvakrat obračunano položnico v višini 661,09 EUR, kar se je prav tako formalno odrazilo kot manjko. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo vse to povezano s tožnikovo tremo, tresenjem rok in siceršnjo začetniško neizkušenostjo, ne pa npr. s posebno obliko krivde delavca, ki je pogoj npr. za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano zatrjevano nasprotje med ugotovljenimi dejstvi in vsebino zapisnikov o zaslišanju prič. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razloge za izredno odpoved dodatno opredelila med sodnim postopkom, ni protispisna, s tem da razlogovanje sodišča prve stopnje o obrazloženosti odpovedi niti ni tisto ključno za sprejem pravilne odločitve v tem sporu.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj II. točka izreka sodbe ni nerazumljiva in tudi ni v nasprotju z razlogi sodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe določilo bruto znesek plače v višini 1.178,57 EUR, ni prekoračilo zahtevka. Višina plače je razvidna iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnikov reparacijski zahtevek je bil resda opisen, vendar pa sodišče prve stopnje v skrbi za izvršljiv izrek, tožniku ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Zato očitana kršitev 2. člena ZPP (odločanje sodišča v mejah postavljenega zahtevka) in 3. člena ZPP (prosto razpolaganje z dopustnimi zahtevki) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP (relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka) ni podana. Tudi ni v ničemer kršen 7. člen ZPP, ki določa splošni okvir trditvenega in dokaznega bremena.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje celotni tožbeni zahtevek zavrniti, ker naj bi tožnik zahteval vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožnik tega ni zahteval, res pa vtoževanega obdobja ni omejil na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je do 5. 10. 2015. Posledica tega je docela pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovemu zahtevku ugodilo le za čas do tega datuma, medtem ko je v III. točki izreka sodbe zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po 5. 10. 2015 utemeljeno zavrnilo. Le v tem delu je bila tožba nesklepčna, kar pa ne more biti razlog za celotno zavrnitev tožbenega zahtevka. Prav tako sodišče prve stopnje ni moglo kršiti 318. člen ZPP, ki se nanaša na vprašanje nesklepčnosti v primeru izdaje zamudne sodbe, ne pa sodbe sicer.

11. Ne drži niti pritožbena navedba tožene stranke, da ji je bila s sodbo naložena nemogoča obveza, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, saj mu delovno razmerje traja le do 5. 10. 2015, medtem ko ji je bila sodba vročena šele po tem datumu. Četudi je bila sodba z dne 24. 9. 2015, ki pravilno datira z datumom zaključkom glavne obravnave, odpremljena po 5. 10. 2015, to ne pomeni, da je bilo 24. 9. 2015 z naložitvijo reintegracije tožnika k toženi stranki odločeno o nečem nedopustnem oz., da je bila toženi stranki naložena nemogoča obveznost. 12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).