Jedro

Pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga je na podlagi prvega in drugega odstavka 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, poleg višine mesečnih dohodkov na družinskega člana, treba upoštevati tudi premoženje davčnega zavezanca, in sicer okoliščino, ali je davčno obveznost mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Brežice z dne 12. 3. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku zavrnil revidentovo vlogo za odpis, delni odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga, ki je na dan 9. 1. 2009 znašal skupaj 16.261,91 EUR (prispevki za PIZ za zavarovanca, po obračunih prispevkov za obdobje od januarja 1999 do avgusta 2004 v skupni višini 15.459,19 EUR; nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po odločbah za leto 2007 in 2008 v skupni višini 147,57 EUR in stroški izvršbe za stroške predujma po sklepu sodišča, št. In 65/98 z dne 24. 2. 1999 in 25. 9. 2000 v skupni višini 655,15 EUR). Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 30. 6. 2010 zavrnil revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem pa tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Prepričan je, da njegovo finančno stanje kaže na to, da izpolnjuje pogoje za vsaj delno ugoditev njegovi vlogi, saj je bilo ugotovljeno, da mesečni dohodek na družinskega člana znaša 252,64 EUR. Zatrjuje, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z ugovorom, da je bil med prejemke družine napačno upoštevan tudi znesek 4.400,00 EUR, ki ga je prejela njegova zunajzakonska partnerica in njena mladoletna hčerka kot odškodnino za nepremoženjsko škodo. Navaja tudi, da je neživljenjska situacija, ko zaradi vknjižene hipoteke na nepremičninah s svojim premoženjem ne more razpolagati, to premoženje pa kljub temu predstavlja oviro, da bi se lahko ugodilo njegovi vlogi za odpis dolga. Glede na datum cenitvenega poročila in padec cen nepremičnin tudi vrednost nepremičnine ni pravilno upoštevana.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča je revident izkazal, da ima zanj izpodbijana odločitev zelo hude posledice, ker znaša povprečni mesečni neto dohodek na družinskega člana revidentove družine 252,64 EUR, davčni dolg (glede katerega je bila zavrnjena njegova vloga za odpis, delni odpis oziroma za obročno plačilo) pa je 9. 1. 2009 znašal 16.261,91 EUR, kar predstavlja zelo hudo finančno breme za revidenta in njegovo družino, ob upoštevanju, da revident z zunajzakonsko partnerico in petimi mladoletnimi otroki živi v stanovanjski hiši, ki predstavlja nepremično premoženje, ki je bilo upoštevano pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja in bi družina v primeru prodaje hiše za poplačilo davčnega dolga ostala brez prebivališča. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila revidentu utemeljeno zavrnjena vloga za odpis, delni odpis oziroma za obročno plačilo davčnega dolga.

9. V skladu s prvim odstavkom 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davka, določi minister, pristojen za finance (četrti odstavek 101. člena ZDavP-2). Na podlagi prvega odstavka 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe prvostopenjskega davčnega organa) davčni organ lahko dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Na podlagi prvega odstavka 37. člena Pravilnika davčni organ lahko delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo 60 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V drugem odstavku 37. člena Pravilnika je določeno, da davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V času izdaje izpodbijane odločbe prvostopenjskega davčnega organa je glede na določbo 3. člena Zakona o določitvi minimalne plače znašal znesek 60 % minimalne plače 353,51 EUR, znesek minimalnega dohodka v skladu z določbo 22. člena Zakona o socialnem varstvu pa 221,70 EUR.

10. V 30. členu Pravilnika so dohodki davčnega zavezanca definirani kot vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne. Premoženje davčnega zavezanca je definirano v 34. členu Pravilnika in predstavlja vse premično in nepremično premoženje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ki ga imajo v lasti na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve po vložitvi vloge pa na dan pridobitve (prvi odstavek 34. člena Pravilnika), med drugim se kot premoženje upoštevajo zlasti stanovanja, stanovanjske hiše in garaže, stavbna zemljišča, kmetijska in gozdna zemljišča. Kot premoženje se ne upoštevajo: stanovanje oziroma stanovanjska hiša, ki jo davčni zavezanec uporablja za stalno bivanje (prva alineja tretjega odstavka 34. člena Pravilnika); predmeti, ki so v skladu s 177. členom ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe (druga alineja tretjega odstavka 34. člena Pravilnika); eno osebno vozilo, katerega vrednost ne presega 12 minimalnih plač (tretja alineja tretjega odstavka 34. člena Pravilnika). V četrtem odstavku 34. člena Pravilnika pa je določeno, da se določbe prve in tretje alineje tretjega odstavka 34. člena Pravilnika ne upoštevajo, če je davčni organ na stanovanju oziroma stanovanjski hiši ter osebnem vozilu pridobil zastavno pravico.

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana revidentove družine 252,64 EUR in da je revident lastnik nepremičnega premoženja v k.o. A. in k.o. B. v skupni površini 20.761 m2, katerega ocenjena vrednost na dan 29. 3. 2001 znaša 18.073,88 EUR. Pri nepremičninah v lasti revidenta je bila s sklepom Okrajnega sodišča v ..., št. Z 10/2008 z dne 5. 12. 2008, vknjižena skupna hipoteka za zavarovanje izvršljive terjatve davčnega organa. Ugotovljeno je bilo, da revident in njegova zunajzakonska partnerica nimata rednih dohodkov, nista prijavljena v evidenci brezposelnih oseb, revident pa po odločbi Centra za socialno delo v ... ni upravičen do denarne socialne pomoči. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz določb prvega in drugega odstavka 37. člena Pravilnika namreč izhaja, da je pri odločitvi glede izpolnjevanja pogojev za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, poleg višine mesečnih dohodkov na družinskega člana, treba upoštevati tudi premoženje davčnega zavezanca, in sicer okoliščino, ali je davčno obveznost mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Pri presoji te okoliščine sta davčna organa in prvostopenjsko sodišče, glede na določbo četrtega odstavka 34. člena Pravilnika, pravilno upoštevala celotno revidentovo nepremično premoženje, med drugim tudi stanovanjsko hišo, v kateri živi revident s svojo družino, saj ima davčni organ na tem premoženju zavarovan davčni dolg z vknjiženo skupno hipoteko. Ker je vrednost revidentovega premoženja presegala znesek davčnega dolga, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen tudi zaključek, da ni izpolnjen pogoj za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga.

13. Po presoji revizijskega sodišča je pravilen tudi zaključek davčnih organov prvostopenjskega sodišča, da revident ne izpolnjuje pogojev za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga na podlagi 101. člena ZDavP-2 in 36. člena Pravilnika. Pri odločanju na tej podlagi je bila v skladu s pooblastilom za odločanje po prostem preudarku, kot izhaja iz navedenih določb, pravilno upoštevana zmožnost odplačila davčnega dolga v obrokih oziroma po odlogu plačila. Glede na to, da bi revidentova mesečna obveznost (glede na višino davčnega dolga) znašala 650 EUR in da revident ni ugovarjal ugotovitvi, da glede na višino dohodkov na družinskega člana obrokov v tej višini ne bi mogel poravnati, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilen zaključek, da revident ne izpolnjuje pogojev za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga na podlagi 101. člena ZDavP-2 in 36. člena Pravilnika. Odločanje brez upoštevanja zmožnosti odplačila davčnega dolga v obrokih oziroma po odlogu plačila, bi bilo v nasprotju z namenom instituta obročnega plačila davka oziroma odloga plačila, katerega namen je v izpolnitvi davčne obveznosti na način, ki je prilagojen zmožnosti davčnega zavezanca.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki ga revident smiselno zatrjuje s tem, ko navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, da so izpolnjeni pogoji vsaj za odlog oziroma obročno odplačilo davčnega dolga. Prvostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi v šestem odstavku na 3. strani odgovorilo na te tožbene ugovore, hkrati se je tudi strinjalo z razlogi tožene stranke (za kar je imelo podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1), ki se je o tem opredelila v tretjem odstavku na 4. strani svoje obrazložitve. Glede okoliščine, da je bila pri ugotavljanju višine dohodkov upoštevana tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, pa se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v predzadnjem stavku v petem odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe, saj je pojasnilo, kaj vse še šteje za dohodek v skladu s 30. členom Pravilnika. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ugovor o neobrazloženosti izpodbijane sodbe ni utemeljen.

15. Revident z navedbami, da vrednost nepremičnin glede na datum opravljene cenitve in dejstvo, da je prišlo do znatnega padca cen nepremičnin, ni bila pravilno ugotovljena, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dopustno izpodbijati. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh revizijskih navedb ni presojalo.

16. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

17. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).