Jedro

Pri nepremičninah v lasti tožnika je na podlagi sklepa o zavarovanju pristojnega okrajnega sodišča vknjižena skupna hipoteka za zavarovanje izvršljive terjatve davčnega organa. Na tej podlagi je odločitev, da se pri ugotavljanju pogojev za odpis davčnega dolga kot premoženje tožnika v celoti upoštevajo tudi te nepremičnine, skladna z določbo 34. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Višino dohodkov na družinskega člana davčni organ ugotovi skladno s Pravilnikom in kot dohodke pravilno upošteva vse dohodke in prejemke tožnika in njegovih družinskih članov, ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne (30. člen), vključno z odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku zavrnil vlogo tožnika za odpis, delni odpis oziroma za obročno plačilo davčnega dolga, ki je na dan 9. 1. 2009 znašal skupaj 16.261,91 EUR. Odločitev v pravnem pogledu utemelji z določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju: ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07 in 102/07, v nadaljevanju: Pravilnik), ki se nanašajo na odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu - fizični osebi. V dejanskem pogledu davčni organ ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 252,64 EUR in presega znesek, ki je kot pogoj za odpis določen v 2. odstavku 37. člena Pravilnika. Po višini mesečnega dohodka tožnik pogoj za delni odpis izpolnjuje, vendar pa ni izpolnjen drugi pogoj - nemožnost poplačila iz premoženja davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov. Po ugotovitvi davčnega organa je tožnik lastnik nepremičnega premoženja v k.o. A. in v k.o. B. v skupni površini 2 07 61 m2, katerega ocenjena vrednost na dan 29. 3. 2001 presega višino davčnega dolga, in na katerih je v korist davčnega organa knjižena zastavna pravica.

Tožnik in njegova zunajzakonska partnerica po podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje nista prijavljena v evidenci brezposelnih oseb, po odločbi Centra za socialno delo v C. pa tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in torej nimata nobenih dohodkov. Davčni organ je zato tožnika po pooblaščencu pozval, naj pojasni, kako bo poravnaval posamezne obroke, ki bi v primeru obročnega plačila znašali najmanj 650 EUR mesečno. Pooblaščenec tožnika je v svojem odgovoru (5. 6. 2009) navedel, da tožnik obročno plačilo davka predlaga le podredno, kolikor davčni dolg ne bo v celoti ali delno odpisan. V tem primeru bo skušal sredstva pridobiti s posojo pri sorodnikih oziroma bi si, če bi se dalo, poiskal neko zaposlitev. Tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe (v ponovnem postopku) še vedno ni zaposlen, iz davčnega knjigovodstva pa sledi, da v letu 2009 in v letu 2010 ni nakazal nobenih sredstev, s katerimi bi svoj davčni dolg vsaj delno poplačal. Na tej podlagi po presoji davčnega organa tudi niso izkazani pogoji za odobritev obročnega plačila davčnega dolga.

Pritožbeni organ je z odločbo št. DT-499-31-163/2010-2 z dne 30. 6. 2010 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Odločitev, da se odpis v celoti ali delno ne odobri, je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in skladna z ZDavP-2 in Pravilnikom. Pravilna je tudi odločitev, da se obročno odplačilo davčnega dolga ne odobri. Odločitev v tem delu je, po presoji pritožbenega organ, skladna z namenom odobritve obročnega plačila davčnega dolga. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da glede na višino dohodkov na družinskega člana (252,64 EUR) in višino obroka, kolikor bi ta znašal pri odobritvi plačila v 24 mesečnih obrokih (650 EUR), tožnik davčnega dolga tudi v obrokih ne bi mogel poplačati. Namen odobritve obročnega plačila je zavezancu plačilo davčnega dolga olajšati. Ta namen pa v primeru, kot je obravnavani, ne more biti dosežen.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Podatki, ki jih je imela na razpolago tožena stranka, po prepričanju tožnika utemeljujejo odločitev, da se njegovi prošnji za odpis oziroma za vsaj delen odpis (obresti) oziroma za obročno plačilo davčnega dolga ugodi. Tožena stranka ni v celoti pretehtala in ocenila tožnikovih (ne)zmožnosti glede plačila davčnega dolga. Tovrstne vloge se obravnavajo neenakopravno, saj se odpisujejo mnogo višji dolgovi posameznikov, kot tudi družb, ki imajo premoženje. Tožnik je obravnavan kot drugorazredni državljan, saj z dohodki davčne obveznosti ne more poravnati. Odločitev je tudi neživljenjska, saj bi tožnik v primeru prodaje (napol zgrajene) stanovanjske hiše, v kateri z družino živi, ostal še brez stanovanja in tako še v dodatno breme državi. Iz zakona izhaja, da se davčni dolg lahko odpiše posamezniku, če bi bilo s plačilom davčne obveznosti ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje družinskih članov. V zadevi je bilo ugotovljeno, da znaša mesečni dohodek na družinskega člana 252,64 EUR, tako da ob upoštevanju predpisanih meril za odpis, delni odpis ter odlog oziroma obročno plačilo ni jasno, kako je lahko tožena stranka vlogo zavrnila tudi, kolikor se ta nanaša na delni odpis in na odlog oziroma obročno plačilo. Po prepričanju tožnika je bil mesečni dohodek na družinskega člana ugotovljen napačno. Ni namreč jasno, ali je tožena stranka pri izračunu upoštevala 6 ali 7 družinskih članov, nepravilno pa je pri izračunu upoštevala tudi znesek 4.400 EUR, ki je bil nakazan na račun Č.Č. in predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo za utrpele telesne bolečine, strah in duševne bolečine. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se skladno z davčno zakonodajo ne upošteva med prejemki oziroma dohodki družine. Ob upoštevanju navedenega pa tudi ni bil presežen cenzus za odpis davka. Nesprejemljivo je tudi upoštevanje nepremičnega premoženja, nad katerim ima davčni organ hipoteko, saj v njem tožnik s svojo družino živi. Sodišču zato predlaga, da po skrbnem pregledu vseh listin v spisu tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da ugodi tožnikovi vlogi za odpis, podrejeno za delni odpis in obročno plačilo davčnega dolga. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se namreč strinja z odločitvijo in z razlogi, s katerimi jo utemeljita organ prve stopnje in pritožbeni organ. Odločba je v dejanskem in pravnem pogledu izčrpno obrazložena, zato je po presoji sodišča tožbeni očitek nejasnosti razlogov neutemeljen. Očitek neenakega obravnavanja pa je pavšalen in ga sodišče vsebinsko ni moglo presoditi.

Dejansko stanje, ki je za obravnavano odločitev relevantno, ni sporno. Tako ni spora o obsegu in vrednosti tožnikovega premoženja, sporno pa tudi ni, da je pri nepremičninah v lasti tožnika na podlagi sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v C. z dne 5. 12. 2008, št. Z 10/2008 vknjižena skupna hipoteka (pri nepremičninah vlož. št. 37 k.o. B. kot glavni nepremičnini in zaznamovana skupna hipoteka pri vlož. št. 151, 58 in 150, vse k.o. B. in pod vlož. št. 392 in 105 k.o. A. kot odvisnih nepremičninah) za zavarovanje izvršljive terjatve davčnega organa. Na tej podlagi je odločitev, da se kot premoženje tožnika pri ugotavljanju pogojev za odpis davčnega dolga navedeno premoženje v celoti upošteva, skladna z določbo 34. člena Pravilnika. Pogoji za odpis po navedenem niso izpolnjeni. Ker je tudi delni odpis pogojen ne le z višino dohodka na družinskega člana, temveč tudi z nemožnostjo poplačila davčnega dolga iz premoženja tožnika, tudi niso izpolnjeni pogoji za delni odpis. Višino dohodkov na družinskega člana pa davčni organ ugotovi skladno s Pravilnikom in kot dohodke upošteva vse dohodke in prejemke tožnika in njegovih družinskih članov ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne (30. člen). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa jasno sledi tudi, da je povprečni mesečni dohodek na družinskega člana izračunan z upoštevanjem sedmih družinskih članov.

Pri odločanju o odlogu oziroma obročnem plačilu davčnega dolga davčni organ zato (najnižjo) višino obroka pravilno ugotovi z upoštevanjem celotnega davčnega dolga. Ugotovitvi, da obrokov v ugotovljeni višini ne bi mogel poravnati, tožnik ne ugovarja. Ob takšnem dejanskem stanju pa bi bila odločitev, da se tožniku obročno plačilo dovoli, tudi po presoji sodišča v nasprotju z namenom instituta obročnega plačila davka, ki je, kot pravilno navede že davčni organ druge stopnje, izpolnitev davčne obveznosti, vendar na način, ki je prilagojen zmožnosti zavezanca. Drugačna odločitev bi bila po navedenem v nasprotju namenom pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki izhaja iz določb ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Glede na to, da dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.