Jedro

SPZ v določbah, ki se nanašajo na urejanje meje v sodnem postopku, ne določa, da bi bila morebitna dokončnost meje ovira za sodno urejanje meje, ampak določa (2. odst. 77. člena SPZ) zgolj to, da se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje.

Nasprotna udeleženca sama nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za ureditev meje zavrglo z obrazložitvijo, da sodnega postopka ureditve meje ni dopustno sprožiti, če je bila meja že urejena na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE). Pri tem se sodišče sklicuje na 34. člen tega zakona.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za ureditev meje ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna, saj se predlagateljica ni strinjala z meritvami in mejniki in je to svoje stališče ves čas pravočasno sporočala. Sodišče bi njen predlog moralo obravnavati po vsebini, poziv k sprožitvi sodnega postopka je brez osebnih podatkov in kot tak nepopoln. V upravnem postopku so bile storjene tudi druge napake.

Nasprotna udeleženca sta vložila odgovor na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP). Ob uradnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Dejansko stanje, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila meja med parcelo 887 ter parc. 871 in 873, upoštevajoč pri tem v času urejanja veljavni ZENDMPE, dokončno urejena, je sicer pravilno ugotovljeno, vendar pa je sodišče ob tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pri svoji odločitvi je namreč uporabilo 2. odst. 34. člena ZENDMPE, ki je bil s predhodno določbo 273. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) razveljavljen in od 1.1.2003 dalje, ko je stopil v veljavo SPZ, ne velja več in seveda tudi ni veljal v času vložitve predloga. SPZ v določbah, ki se nanašajo na urejanje meje v sodnem postopku ne določa, da bi bila morebitna dokončnost meje ovira za sodno urejanje meje, ampak določa (2. odst. 77. člena SPZ) zgolj to, da se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku.

Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava posledično ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, ki omogoča ureditev meje po predlogu predlagateljice, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni mogoča. Ker po 35. členu Zakona o nepravdnem postopku vsak udeleženec trpi svoje stroške, v zvezi s postopki za ureditev meje pa zakon drugačnih določb nima, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo nasprotna udeleženca nosita sama. Ta odgovor tudi sicer ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožbe