Jedro

Tožniki so navadni sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da prvemu tožniku plača odškodnino v višini 4.800,00 EUR, drugemu tožniku v višini 5.200,00 EUR, tretjemu tožniku in četrti tožnici pa vsakemu v višini 5.800,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje do plačila ter da jim povrne pravdne stroške v znesku 4.614,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje so se pritožili samo tožniki. Sodišče druge stopnje je njihovi pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da je po spremenjeni odločitvi toženka dolžna plačati prvemu in drugemu tožniku vsakemu 5.800,00 EUR, tretjemu tožniku in četrti tožnici pa vsakemu 7.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 do plačila, ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 6.617,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbo zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo povrnitev tožnikovih stroškov pritožbenega postopka v znesku 369,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, saj meni, da je odškodnina, prisojena posameznemu tožniku, previsoka za 2.500,00 EUR. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 201/2009 z dne 18. 3. 2010 predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna odškodnina bistveno nižja, in sicer za prvega in drugega tožnik za 2.500,00 EUR manj od prisojene, za tretjega tožnika in četrto tožnico pa za 3.500,00 EUR manj od pravnomočno prisojene. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij, izpostavljenost pa je trajala daljše časovno obdobje. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. Izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka, saj meni, da je presoja o obsegu potrebnih stroškov napačna. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, ki je tožnikom priznalo stroške številnih pripravljalnih vlog, v katerih so le ponavljali svoje trditve in stališča. 5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila. Tožniki predlagajo zavrnitev revizije, saj menijo, da so revizijski očitki neutemeljeni, nanje pa je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo le glede vprašanja višine odškodnine, prisojene posameznemu tožniku. Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), odločitev o stroških postopka ne more biti predmet revizijske presoje, in revizijskih navedb, ki se tičejo izpodbijanja stroškovne odločitve, ni mogoče upoštevati.

8. Tudi v ostalem (dopuščenem) delu revizija ni dovoljena. Stranke lahko revizijo vložijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker iz spisovnega gradiva izhaja, da so se zoper vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje pritožili le tožniki, toženka pa svoje pravice do pritožbe sploh ni izčrpala, njena revizija v tem delu ni dovoljena in jo je treba zavreči (377. člen ZPP). Za dovoljenost revizije je zato pomembna zgolj vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, enake znesku, za katerega je drugostopenjsko sodišče na pritožbo tožnikov zvišalo odškodnine. Ta predstavlja za prvega tožnika 1.000,00 EUR, za drugega tožnika 600,00 EUR, za tretjega tožnika 1.200,00 EUR in za četrto tožnico 1.200,00 EUR.Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje višine odškodnine (odmerjene in prisojene vsakemu posameznemu tožniku), ki že po naravi stvari ne more biti skupno za zahtevke posameznih tožnikov, se pri ugotavljanju vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni mogoče opreti na izjemo iz petega odstavka 367. člena ZPP in seštevati vrednosti spornih zahtevkov. Tožniki so navadni sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za posameznega tožnika ne presega 2.000,00 EUR, revizija toženke tudi v tem delu ni dovoljena (četrti odstavek 367. člena ZPP).

9. Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Toženka, ki v revizijskem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Enako tudi tožniki, ki z navedbami v odgovoru (ta se ukvarja z vsebinsko utemeljenostjo revizije) niso prispevali k revizijski odločitvi in zato njihovih stroškov ni mogoče šteti za potrebne.