Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

1. v izreku o glavnici tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.998,31 EUR, 2. v izreku o pravdnih stroških tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.270,81 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, 3. v izreku o zamudnih obrestih od dosojene glavnice razveljavi skupaj s sodbo sodišča prve stopnje, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.073.474 SIT (sedaj 16.998,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, vendar ju je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za nadaljnjih 1.900.000 SIT (sedaj 7.928,55 EUR) z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka revizija vidi v dejstvu, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do nerazumljivega izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zamudne obresti od dosojenega zneska. Sicer pa je dosojena odškodnina previsoka, saj sta sodišči nižjih stopenj pri opredelitvi obsega škode zbrane dokaze nepravilno ocenili. Pomembni sta izvedenski mnenji, ki ne omogočata prisojo odškodnine v skupnem znesku 7.300.000 SIT. Za večino tožnikovih poškodb posebno zdravljenje ni bilo potrebno, saj je potreboval le počitek in obkladke. Pri odškodnini za strah ni bilo upoštevano, da se je po dogodku tožnik onesvestil, zaradi česar ni mogel trpeti strahu. Strah za izid zdravljenja pa ni mogel biti intenziven in dolgotrajen. Tudi po končanem zdravljenju tožnik opravlja enako delo, kot ga je opravljal pred poškodbo. Kljub poslabšanemu vidu na desnem očesu tožnik še vedno opravlja dejavnost lovca.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel, so takšne narave, da odškodnine za prestano škodo, kolikor se ta nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter na duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, ni mogoče zniževati. Pri opredelitvi višine odškodnine v skladu z določbo 179. člena in 182. člena OZ pa mora sodišče upoštevati tudi načelo, da je treba za približno enak obseg škode določati približno enako odškodnino, kar pomeni, da je pri dosojanju višine odškodnine potrebno slediti sodni praksi, torej odškodninam, dosojenim za podobne primere škod. Glede na obseg poškodovanja in ugotovljene posledice tožnikove škode sicer ni mogoče uvrstiti med škode večjega obsega, vendar pa sta sodišči druge in prve stopnje v pravem obsegu upoštevali, da je tožnik prestajal dolgotrajne hude glavobole, ki mu občasno ostajajo, predvsem pa je bil teden dni hospitaliziran zaradi operacije na desnem očesu. V bolniškem staležu je bil kar sedem mesecev. Zato je odškodnina, dosojena v znesku 2.000.000 SIT za navedeno obliko škode primerna in ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih. To velja tudi za odškodnino za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, opredeljeno v sodbah sodišč druge in prve stopnje z zneskom 4.000.000 SIT. Poleg sindroma po pretresu možganov (gre predvsem za pozabljivost in slabo spanje) ima tožnik omrtvičeno levo stran obraza, vid na desnem očesu je poslabšan, to pa ima za posledico pomanjkanje globinskega vida in s tem težave v vsakdanjem življenju in pri opravljanju poklica. Takšno stanje se po izvedenskih ugotovitvah ne bo izboljševalo. Zato dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 4.000.000 SIT ni mogoče zniževati.

Res pa je, da je izpodbijana sodba tožniku priznala previsoko odškodnino za strah. Kljub dejanskim ugotovitvam o močnem strahu, ki ga je tožnik utrpel ob dogodku ter strahu za izid zdravljenja poškodovanega desnega očesa, je prisojena odškodnina v znesku 1.300.000 SIT (sedaj 5.424.80 EUR) glede na obstoječo sodno prakso previsoka in ne vzdrži primerjave z višino odškodnin za strah v drugih, celo hujših primerih. Zato je bilo treba to odškodnino znižati za 2.000 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Z izpodbijano sodbo je tožniku priznana odškodnina za celotno škodo v znesku 7.300.000 SIT (sedaj 30.462,36 EUR). Ker je revizijsko sodišče odškodnino za strah znižalo za 2.000 EUR, znaša seštevek odškodnine 28.462,36 EUR. Od tega je treba odšteti valorizirano akontacijo v znesku 3.226.526 SIT (sedaj 13.464,05 EUR), zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino še v znesku 14.998,31 EUR. V ostalem je bilo treba - glede višine dosojene odškodnine - revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Revizija izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje v obsegu odločitve o zamudnih obrestih utemeljeno očita nerazumljivost, to pa pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbeni izrek sodišča prve stopnje zamudne obresti opredeli glede na glavnico in začetek obrestovanja tako, da tečejo od zneska 7.300.000 SIT za obdobje od 25.4.2003 do 21.10.2003, od zneska 4.073.474 SIT za obdobje od 22.10.2003 do 28.6.2003, od prej navedenega zneska pa za obdobje od 29.6.2003 dalje do plačila v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Obrazložitev (stran sedem sodbe sodišča prve stopnje) takšnemu izreku ne sledi in ga glede nejasnosti (odločeno je, da od zneska 4.073.474 SIT tečejo zamudne obresti za obdobje od 22.10.2003 do 28.6.2003) ne pojasni. Sodbenega izreka torej ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje kljub pritožbeni graji opisanega sodbenega izreka potrebnega stališča glede zamudnih obresti ni zavzelo. Ker gre za nejasnost, ki jo mora odpraviti sodišče prve stopnje, je v tem obsegu revizijsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo glede zamudnih obresti vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi ponovno odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Pri tem revizijsko sodišče šteje, da se dejansko stanje, ki se nanaša na stroškovno odmero, glede sojenja na prvi stopnji ni spremenilo, čeprav je na revizijski stopnji bila dosojena odškodnina za 2.000 EUR znižana. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z določbo 154. člena ZPP, ko je odločalo na podlagi doseženega uspeha v pravdi, ocenilo, da je tožeča stranka uspela približno v deležu 50%. Takšnega približka (upoštevaje tudi določila odvetniške in taksne tarife) tudi delno spremenjena revizijska odločitev ni spremenila. Zato revizijsko sodišče šteje, da je tožena stranka glede na doseženi uspeh dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, v znesku 338.637 SIT (sedaj 1.413,10 EUR). Vendar pa je glede na doseženi uspeh treba šteti, da je tožena stranka v pritožbenem in revizijskem postopku uspela približno v deležu ene četrtine. V skladu s taksno tarifo odmerjeni pritožbeni stroški tožene stranke znesejo 183,60 EUR (prej 44.000 SIT), kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti znesek 45,90 EUR. Revizijski stroški, odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, bi toženi stranki omogočili priznanje v znesku 385,56 EUR, ker pa je uspela približno z eno četrtino, pa le v znesku 96,39 EUR. Skupno je torej tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki na pritožbeni in revizijski stopnji nastale stroške v znesku 142,29 EUR. Od prisojenih stroškov v znesku 1.413,10 EUR, ki jih je zaradi postopka pred sodiščem prve stopnje dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, je treba navedeni znesek odšteti, zaradi česar je končno tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.270,81 EUR.