Jedro

Sodišče je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu s členom 179 OZ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.073.474,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi in povrniti tožniku 338.637,00 SIT pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. V pritožbi navaja, da je odškodnina za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in telesne bolečine, glede na ugotovljene težave, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje, prisojena prenizko in bi moralo sodišče tožniku priznati celotno ošdkodnino za strah v znesku 2.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000.000,00 SIT in tudi ustrezno zvišati odškodnino za telesne bolečine.

Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter prisojeno odškodnino ustrezno zniža. V pritožbi tožena stranka navaja, da je odškodnina za strah prisojena v previsokem znesku in bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 600.000,00 SIT. Tožnik le na eno oko slabše vidi, drugo je povsem zdravo in še vedno opravlja delo lovskega čuvaja tako, da je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti 3.000.000,00 SIT.

Tudi odškodnina za telesne bolečine je dosojena v previsokem znesku in bi bila primerna v znesku 1.500.000,00 SIT.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne in v obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost določitve višine nepremoženjske škode za tožnikovo nezgodo, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah, saj tožnik v pritožbi zahteva višjo odškodnino kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa v pritožbi zahteva odmero odškodnine v nižjem znesku.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 179. členu Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ). To pa so: -stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek člena 179 OZ); -pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek člena 179 OZ).

Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik ob poškodbi

28.8.2002 na delovnem mestu, ko sta ga napadla dva neznanca, utrpel pretres možganov, več udarnin obraza in glave, udarnine vratu, udarnine leve strani prsnega koša in levega palca, razpočno rano na desni zgornji veki, podplutbo vek in krvavitve na veznici na obeh očeh, subluksirano lečo desnega očesa in krvavitev mrežnice desnega očesa ter trajanje in intenzivnost bolečin ter nevščenosti med zdravljenjem, ki jih ugotavlja in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za telesne bolečine v primernem znesku (2.000.000,00 SIT) tako, da sta pritožbi obeh pravdnih strank, ko zahtevata njeno zvišanje (tožnik zahteva 5.000.000,00 SIT) oziroma znižanje (tožena stranka meni, da je primerna odškodnina 1.500.000,00 SIT), neutemeljeni.

Tudi odškodnina za strah je odmerjana v primernem znesku glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu ter ob upoštevanju strahu za izid zdravljenja in ob upoštevanju subjektivnega odnosa tožnika tako, da sta obe pritožbi, ko se zavzemata za njeno zvišanje oziroma znižanje, neutemeljeni.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Ob ugotovitvi težav, ki jih pri tožniku ugotavlja sodišče prve stopnje in težav, ki jih ima tožnik v vsakdanjem življenju in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena v primernem znesku tako, da sta pritožbi tožnika (tožnik zahteva

7.000.000,00 SIT) in tožene stranke (tožena stranka meni, da je primerna odškodnina 3.000.000,00 SIT), ko predlagata zvišanje oziroma znižanje odškodnine za to vrsto škode, neutemeljeni.

Glede na navedeno je bilo pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli in morata v posledici tega sami trpeti pritožbene stroške. Tožnik z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi zadeve in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 166 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.