Jedro

Dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega B. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dveh let zapora, v katero mu je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu, in sicer od 30. 3. 2017 od 14.30 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo črno elektronsko napravo pravokotne škatlaste oblike in odločilo, da je obsojenec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, podredno pa, da zahtevi ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v ponovno odločanje.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenila kot neutemeljeno. Zahteva pretežno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik ne more uspeti z navedbo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo določene dokazne predloge. Na enake pritožbene navedbe je argumentirano odgovorilo že višje sodišče v svoji odločbi. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil ter vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Oškodovanka je v svojih izpovedbah pred sodiščem zatrjevala, da jo je obsojenec kritičnega dne v zgodnjih jutranjih urah med prerivanjem v avtomobilu udaril, ugriznil v roko in ji z vezicami zvezal roke za hrbtom. Sledi prizadejanih poškodb je policija fotografirala v dopoldanskih urah istega dne, ko je oškodovanka podala kazensko ovadbo. Sodišče je sledilo zagovornikovemu predlogu in postavilo izvedenca medicinske stroke. Dr. M. G. je odredilo, naj poda izvid in mnenje glede načina in časa nastanka poškodb. V pisnem mnenju je zapisal, da gre pri fotografiranih poškodbah gotovo za sledi udarcev, ugriza in vezanja. Glede časa nastanka poškodb je ocenil, da so poškodbe sveže in so nastale v manj kot 24 urah od poškodovanja. Na glavni obravnavi je pojasnil, da gre za pisno napako in bi pravilno moralo pisati, da so poškodbe nastale v manj kot 24 urah od fotografiranja, ne pa od poškodovanja. Na dodatna vprašanja o starosti poškodb pa je na naroku povedal, da so stare 24 ur, če ne več. Ko mu je državna tožilka predočila, da so bile fotografije posnete ob 10.47 uri, oškodovanka pa je trdila, da je do poškodb prišlo med 5.00 in 8.50 uro zjutraj, je izvedenec odgovoril, da poškodbe najverjetneje ustrezajo temu časovnemu razponu.

6. Sodišče je po zaslišanju dr. G. po uradni dolžnosti postavilo novega izvedenca medicinske stroke dr. T. Z. Ta je glede načina nastanka poškodb zaključil, da obstaja velika verjetnost, da so nastale na način, kot ga je navedla oškodovanka. Glede časa nastanka poškodb je ocenil, da gre za sveže sledi poškodb, ki so najverjetneje stare manj kot 6 ur. Po zaslišanju dr. Z. je obramba predlagala postavitev novega, tretjega, izvedenca. Predlog je utemeljevala s tem, da se izvedenski mnenji razlikujeta, poleg tega pa se dr. Z. ni seznanil s celotnim kazenskim spisom. Seznanjen ni bil niti z drugim izvedenskim mnenjem, novi izvedenec pa bi se lahko do obeh mnenj opredelil. Sodišče je predlog zavrnilo, v čemer zagovornik vidi kršitev pravice do obrambe.

7. Navedbe niso utemeljene. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Le če zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podvomi v pravilnost obeh mnenj, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca.1 V sodbi (stran 19) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da mnenje dr. M. G. ocenjuje za neprepričljivo, ker je v pisnem mnenju in na glavni obravnavi podajal nasprotujoče si izjave glede starosti poškodb. Zato je po uradni dolžnosti postavilo novega izvedenca. Drugemu izvedenskemu mnenju je sledilo, ker ga je ocenilo za popolnega, izvedenčeve zaključke pa so potrdili tudi drugi izvedeni dokazi.

8. V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o neposrednem nasprotju med obema izvedenskima mnenjema, kar sicer zatrjuje zagovornik. Prvi izvedenec je namreč podal nasprotujoče si ocene glede časa nastanka poškodb in kot eno od možnosti dopustil tudi, da so fotografirane poškodbe sveže, stare okrog 6 ur, oziroma da so nastale v času, ko je oškodovanka obsojenca po končani nočni izmeni peljala domov. Dr. Z. je v svojem izvedenskem mnenju ocenil, da gre za sveže poškodbe, s čimer je posredno potrdil eno od možnosti, ki jih je glede časa nastanka poškodb ugotovil dr. G. Dodatno je sodišče ocenilo, da tudi drugi izvedeni dokazi glede časa nastanka poškodb potrjujejo pravilnost mnenja dr. Z. Njegovo mnenje se sklada z ugotovitvami izvedenca za telekomunikacije dr. M. Š. Ta je ugotovil, da je obsojenec v času nočne izmene ob 4.17 uri posnel fotografijo z oškodovanko. Na njeni roki takrat še ni videti sledi poškodb. Na fotografiji, ki jo je obsojenec posnel med izvrševanjem kaznivega dejanja posilstva dobri dve uri kasneje, pa je že vidna sled poškodbe.

9. Kršitve pravice do obrambe zagovornik ne more utemeljiti niti z navedbo, da se dr. Z. ni seznanil s celotnim kazenskim spisom niti z izvedenskim mnenjem dr. G. V primeru, ko sodišče postavi novega izvedenca, ker dvomi v pravilnost danega mnenja, mora celo poskrbeti, da se drugi izvedenec pred podajo svojega mnenja z njim ne seznani.2 Po zaslišanju dr. Z. pa se je izkazalo, da se mnenji med seboj niti ne razlikujeta, pač pa dr. Z. zgolj natančneje opredelil čas nastanka fotografiranih poškodb. Potrdil je, da so te nastale največ 6 ur pred fotografiranjem, kar sovpada z najkrajšim razponom, ki ga je za nastanek poškodb dopustil že dr. G. Ob navedenem se izkaže, da je sodišče mnenju dr. Z. utemeljeno sledilo in zato ni bilo razloga, da bi moralo postaviti še tretjega izvedenca medicinske stroke. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

10. Zagovornik nadalje opozarja, da je oškodovanka pri podaji ovadbe zamolčala, da sta bila z obsojencem pred obravnavanim dogodkom v zvezi, kasneje pa je svojo izpovedbo spremenila in razmerje z obdolžencem sicer priznala, a je prikazovala, da je bilo manj intenzivno kot v resnici. Obdolženec je po drugi strani ves čas dosledno opisoval naravo njunega odnosa. Obramba je oškodovankino spreminjanje navedb v zvezi z njunim odnosom ocenjevala kot posledico osebnostne motnje, zaradi česar je zagovornik predlagal, da jo pregleda izvedenec psihiatrične stroke. Ta predlog je obramba utemeljevala tudi z navedbami, da naj bi obsojenka jemala zdravila za glavobole v kombinaciji s prepovedanimi drogami, bila naj bi verbalno agresivna, obsojencu pa naj bi tudi grozila s samomorom. V zavrnitvi dokaznega predloga vidi obsojenčev zagovornik kršitev pravice do obrambe.

11. Navedbe niso utemeljene. Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, ki je odgovorilo na enake pritožbene navedbe v zvezi z očitano kršitvijo pravice do obrambe. Iz posameznih neskladij v izpovedbah oškodovanke, ki se neposredno niti ne tičejo kaznivega dejanja, pač pa njenega predhodnega odnosa z obsojencem, ni mogoče sklepati na kakršnokoli osebnostno motnjo, zatrjevana zloraba zdravil in drugih substanc pa ni bila z ničemer izkazana. Z opozarjanjem na oškodovankino spreminjanje izpovedb glede njenega odnosa z obsojencem pa skuša zagovornik izpodbiti njeno verodostojnost. S tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je razumno obrazložilo, zakaj je upoštevaje še druge izvedene dokaze sledilo oškodovanki in zakaj ni verjelo obsojencu, ki je trdil, da je kritičnega dne preprečil, da bi oškodovanka skušala narediti samomor, kasneje pa sta imela sporazumen spolni odnos. Natančna presoja okoliščin njunega odnosa pa za sam obstoj kaznivega dejanja niti ni pomembna. Prav tako zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v delu, ko navaja, da izpovedbi Z. D. in T. V. ne pomenita trdnih dokazov, ker pri obravnavanem dogodku nista bila prisotna ampak sta o njem slišala le od oškodovanke.

12. Zagovornik je sodišču predlagal tudi rekonstrukcijo dogodka, ker naj se ta ne bi mogel odviti na način, kot ga je opisala oškodovanka. Sodišče pa je predlog utemeljeno zavrnilo z navedbo, da je oškodovankina izpovedba skladna s številnimi drugimi dokazi, ugotovljenimi telesnimi poškodbami, ugotovitvami izvedencev dr. T. Z. in M. Š. ter izpovedbama Z. D. in T. V. Zagovornik je v zahtevi sicer navedel, da bi se z rekonstrukcijo dokazalo, da objektivno ni mogoče, da se je dogodek zgodil na ugotovljen način. Te navedbe pa v ničemer ne obrazloži oziroma ne konkretizira, katere so tiste objektivne okoliščine, za katere bi se z opravo rekonstrukcije lahko izkazalo, da se niso mogle odviti na način, kot je to opisovala oškodovanka. Očitek, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena pravica do obrambe, je zato neutemeljen. Zagovornik sodišču očita tudi, da ni pridobilo izvida ginekološkega pregleda dr. A. S., ki je oškodovanko pregledala takoj po prijavi dejanja na policiji in sestavila obvestilo o telesni poškodbi, s čimer prav tako utemeljuje kršitev pravice do obrambe. Navedbe v ničemer ne substancira, zato se do nje ni mogoče opredeliti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Nesprejemanje odločitve sodišča, ki je dokazni predlog zavrnilo, za konkretizacijo kršitve pravice do obrambe ne zadošča. 13. Zagovornik kršitev pravice do obrambe uveljavlja še v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje kriminalistov, ki so sprejeli oškodovankino ustno ovadbo, strokovnih oseb, ki so izdelale razna poročila in prič, ki bi izpovedale o predhodni zvezi med obsojencem in oškodovanko. Sodišče tudi ni postavilo izvedenca, ki bi preveril biološke preiskave Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ter preučil sledi obuval in prstnih odtisov na zaseženih predmetih. Teh očitkov zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal. Ker prvostopenjska sodba ni bila izpodbijana na tej podlagi, se na to zaradi materialne neizčrpanosti zagovornik ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR po tarifnih številkah 7113 v zvezi z 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Sodbe VSRS I Ips 270/2003 z dne 13. 11. 2003, I Ips 75219/2010 z dne 28. 8. 2014 in I Ips 7331/2013 z dne 5. 3. 2015. 2 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 581.